DOMAČE NOVICE

• Izobraževanje je ključno pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja! (2/11/2021)

  Države članice Združenih narodov v Agendi 2030 enoglasno zagovarjajo to trditev.

  Kaj pa menite vi? Sploh poznate CTR (v angleščini SDGs)? Če ste iz vrst politične javnosti, potem vam zagotovo niso tuji. Če prihajate iz stroke izobraževanja (odraslih), ste nanje zagotovo že naleteli, še zlasti če ste sodelovali v kakšnem mednarodnem projektu, naravnanem na trajnostne teme. Če ste navaden državljan, pa jih – vsaj katerega od njih – najbrž že zasledujete, ne da bi se tega zavedali. Cilji trajnostnega razvoja so namreč silno življenjski in pokrivajo malodane vsa področja. Kljub temu se včasih zaradi njihovega svetovnega dometa zdijo tuji, oddaljeni. Zato je naša odgovornost, da jih ‘udomačimo’, ponotranjimo in pomagamo dosegati.

  CTR naslavljajo tri dimenzije trajnostnega razvoja (ekonomsko, socialno in okoljsko), njihovo uresničevanje pa temelji na partnerstvih relevantnih deležnikov. Kar 17 jih je in imajo 170 podciljev. Cilj 4 zadeva zagotavljanje vključujočega in enako kakovostnega izobraževanja za vse ter spodbujanje vseživljenjskega učenja. Vsi drugi CTR so tesno povezani s slednjim, v to trdno verjamem, kajti le z novimi znanji in spretnostmi ter poglobljenim razumevanjem drobnih in globalnih zadev bomo lahko odpravili revščino, ozaveščeno uporabljali naravne vire, zagotavljali trajnostne načine porabe in proizvodnje … – če omenim le nekatere. Ključno sporočilo Agende 2030 pa je, da razvoj ne sme nikogar pustiti zadaj!

  

  Še nekoliko zožimo pogled, in sicer na podcilj 4.7, ki je obenem definicija globalnega (do neke mere pa tudi vseživljenjskega) učenja. Ta cilj pravi: do leta 2030 moramo poskrbeti, da bodo vsi učeči se pridobili znanje in spretnosti, potrebne za spodbujanje trajnostnega razvoja, tudi z izobraževanjem o trajnostnem razvoju in trajnostnem načinu življenja, človekovih pravicah, enakosti spolov, spodbujanju kulture miru in nenasilja, državljanstvu sveta, spoštovanju kulturne raznolikosti in prispevka kulture k trajnostnemu razvoju.

  V Sloveniji za uresničevanje CTR v partnerstvu z drugimi skrbi Platforma SLOGA. Koordinira globalno mrežo, koalicijo organizacij in posameznikov, ki se zavzemajo za spodbujanje izobraževanja o globalnem učenju, in še posebej za dosego cilja trajnostnega razvoja 4.7. Eden od izdelkov projekta Bridge 47, v katerem sodeluje, so t. i. SDG Talks – pogovori o uresničevanju CTR. Na takem pogovoru sem pred kratkim sodelovala z Gašperjem Hrasteljem, direktorjem Urada za UNESCO pri MIZŠ in generalnim sekretarjem Slovenske nacionalne komisije za UNESCO. Pogovor sta povezovali Patricija Virtič in Adriana Aralica iz SLOGE.

  Z Gašperjem sva najprej opisala svet, kakršnega si želiva leta 2030, in se strinjala, da morajo biti dolgoročni cilji zastavljeni vizionarsko in pogumno, pri njihovem uresničevanju pa moramo biti zavzeti, a tudi realistični. Gašper je predstavil vlogo Združenih narodov in še posebej UNESCO pri krepitvi kakovostnega izobraževanja odraslih za vse. Sama pa sem predstavila prizadevanja ACS in partnerjev pri vzpostavljanju kulture vseživljenjskosti učenja. Izpostavila sem vlogo TVU, v katerih sodeluje tudi SLOGA. Večgeneracijskost in večkulturnost, formalno in neformalno izobraževanje, pomen partnerstev z nevladnimi organizacijami – to so le nekatere teme, ki sva se jih dotaknila v skoraj enourni izmenjavi pogledov. Upava, da sva prispevala k večji ozaveščenosti o globalnem in vseživljenjskem učenjem, ciljih trajnostnega razvoja in tem, kaj lahko prispeva vsak od nas. Presodite sami!

  Na spletni strani pa je objavljenih še nekaj posnetkov z zanimivimi sogovorci, vrednih ogleda.

  Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS

• Ponudba izobraževanja in učenja odraslih v času novega koronavirusa (2/11/2021)

  Nove razmere, v katerih so se znašle izobraževalne organizacije in drugi izvajalci izobraževanja odraslih zaradi epidemije novega koronavirusa, so krojile tudi izobraževalno ponudbo za odrasle, načrtovano za šolsko leto 2020/2021. Zaradi številnih ukrepov, smernic MZ in NIJZ so se morale organizacije za izobraževanje odraslih na hitro prilagoditi novim razmeram ter k izobraževanju pristopiti na nove načine. Izobraževanje na daljavo, razen v nekaterih primerih, ni bilo sistematično vzpostavljeno in razvito, zato so bile potrebne hitre prilagoditve. Pri načrtovanju izobraževalne ponudbe so imeli prednost formalno izobraževanje za odrasle, javna služba ter izobraževanje, povezano s pogodbenimi obveznostmi. Ponudba neformalnega izobraževanja odraslih je bila manjša, še zlasti tista, ki ni bila obvezna niti z vidika udeležencev izobraževanja niti izobraževalnih organizacij.

  Na ACS smo spremljali izobraževalno ponudbo in jo objavljali na spletni strani Kam po znanje – pregled ponudbe izobraževanja in učenja odraslih v Sloveniji 2020/2021 (http://pregled.acs.si). Zaradi številnih negotovosti, s katerimi so se izvajalci izobraževanja soočali od pomladi naprej, je bilo pričakovano, da so izvajalci  načrtovali manj izobraževanj kot pretekla leta. Do konca leta 2020 je 200 izvajalcev izobraževanja in učenja odraslih objavilo 3.115 programov izobraževanja in usposabljanja ter drugih dejavnosti. Ta kazalnika se bosta do konca šolskega leta 2020/2021 še spreminjala, saj izvajalci še dopolnjujejo in posodabljajo objavljena izobraževanja.

  Analiza zbrane izobraževalne ponudbe je pokazala, da so izvajalci izobraževanja velik del svojih izobraževanj namenili najširši javnosti (vsem odraslim), zlasti nižje izobraženim odraslim in drugim ranljivim skupinam. Te skupine odraslih so v času izobraževanja na daljavo še posebno prikrajšane.

  Mreža izvajalcev izobraževanja in učenja odraslih je razvejana po vseh slovenskih regijah, najmočnejša pa je v osrednjeslovenski, kjer je tudi povpraševanje po izobraževanju največje. V vseh slovenskih občinah možnosti za izobraževanje odraslih niso na voljo.

  Velika raznovrstnost ustanov, ki izvajajo izobraževanja odraslih, vpliva na vsebinsko pestrost njihove ponudbe. Ta sega na različna področja, med katerimi prevladujejo področje umetnosti in humanistike, še zlasti učenje tujih jezikov, področje splošnih izobraževalnih aktivnosti, pismenosti in matematične pismenosti, področje osebnih spretnosti in osebnostnega razvoja, IKT ter poslovnih in upravnih ved.

  Dve tretjini celotne izobraževalne ponudbe so predstavljali programi neformalnega izobraževanja in usposabljanja. V največji meri so to programi učenja tujih jezikov. Tretjina ponudbe je bila namenjena pridobitvi višje stopnje formalne izobrazbe. V tej ponudbi je bilo največ programov srednjega strokovnega izobraževanja ter srednjega poklicnega izobraževanja odraslih.

  Poročilo s podrobnejšimi podatki o letošnji izobraževalni ponudbi za odrasle je objavljeno na spletni strani ACS v Digitalni bralnici ter na spletni strani Kam po znanje.

  Erika Brenk (erika.brenk@acs.si), ACS

• Zadnji knjižici z opisniki temeljnih zmožnosti dopolnili mozaik zbirke gradiv za razvijanje temeljnih zmožnosti pri odraslih (2/9/2021)
  Izšli sta 2 novi knjižici Socialne in državljanske kompetence ter Kulturna zavest in izražanje – Opisniki temeljne zmožnosti. Omenjeni knjižici sta še zadnja manjkajoča dela v mozaiku celotne zbirke knjižic Na poti do življenjske uspešnosti, ki je začela nastajati že leta 2011. Gre za zbirko različnega gradiva in orodij za krepitev temeljnih zmožnosti odraslih, ki je plod skoraj desetletje trajajočega razvoja strokovnega in učnega gradiva.

  Knjižici sta dosežka v okviru projekta Strokovna podpora na področju pridobivanja temeljnih kompetenc 2016–2022, ki ga izvaja ACS.

  Ideja o nastanku knjižic z opisniki je začela nastajati z vizijo, da strokovnim delavcem v izobraževalni praksi ponudimo različna orodja in gradiva za kakovostno delo z odraslimi. Posebno pozorni smo bili na razvoj temeljnih zmožnosti tistih iz ranljivih ciljnih skupin. Seveda pa so bile knjižice razvite tudi z mislijo, da jih lahko učeči se uporabijo kot pripomoček za samostojno učenje, ko želijo ugotoviti svoje mesto in stopnjo razvitosti posamezne temeljne zmožnosti. Tim se je pri oblikovanju knjižic naslonil na evropski referenčni okvir iz leta 2006, ki opredeljuje osem ključnih kompetenc za vseživljenjsko učenje.

  Delo na zadnjih dveh knjižicah se je začelo že pred dobrima dvema letoma, ob koncu leta 2018. Takrat je bila k sodelovanju za pripravo opisnikov temeljnih zmožnosti za socialne in državljanske kompetence ter kulturno zavest in izražanje povabljena nova, še zadnja skupina praktikov s področja izobraževanja odraslih in širše. Tudi delo te skupine je potekalo po metodi akcijskega raziskovanja pod strokovnim vodstvom tima za kompetence na ACS.

  Knjižici sta odličen pripomoček za raziskovanje razvitosti temeljnih zmožnosti za socialne in državljanske ter kulturno zavest in izražanje, saj v dovolj v preprostem jeziku in ob praktičnih primerih omogočata vrednotenje, hkrati pa oblikujeta neke temelje za nadaljnje delo.

  Katarina Bertoncelj, LU Jesenice

  Pred izobraževalci je velik izziv, še posebno pa odgovornost, da razvijanje socialne in državljanske kompetence postavijo v ospredje razvijanja splošnih kompetenc vseh posameznikov. Omenjena knjižica jim je lahko v pomoč, saj so primeri vzeti iz realnega življenja in se dotikajo aktualnih razmer, v katerem se nahajamo.

  Dragica Glažar, Cene Štupar - CILJ

  Obe knjižici sta zelo uporabni, tako svetovalci kot tudi učitelji in mentorji ju bodo lahko uporabljali pri svojem delu. Svetovalcem bosta v pomoč pri odkrivanju razvitosti temeljne zmožnosti socialne in državljanske kompetence kot tudi kulturne zavesti in izražanja pri svetovancu. Služili bosta tudi kot pripomoček za spremljanje in nadaljnje razvijanje obeh temeljnih zmožnosti.

  Kristina Jerič, CIK Trebnje

  Metoda dela, ko novo znanje nastaja kot rezultat zlivanja teorije in prakse, je na ACS pri pripravi opisnikov zdaj že ustaljena. Preko nje praktiki s sistematičnim poglabljanjem in preizkušanjem v svoji lastni praksi raziskujejo, kaj nasičuje posamezno temeljno zmožnost, kaj jo dela posebno.

  Skupina se je redno srečevala na izobraževalno-delovnih sestankih, ki so bili skrbno načrtovani in vodeni. Na ta način so lahko članice svoje ugotovitve delile med seboj in naredile premisleke o svojih opažanjih. Opredelile so, kateri opisniki tvorijo posamezno temeljno zmožnost, jih ubesedile ter sestavile celoto. Ob tem je sočasno tekel zelo pomemben proces, in sicer profesionalni razvoj praktikov, saj so nova spoznanja vedno znova preizkušali in vnašali nazaj v lastno prakso, jih tudi kritično ovrednotili ter reflektirali, kar so se naučili. Tudi ta proces je bil skrbno voden in usmerjan s strani tima na ACS. S tem, ko so praktiki vključeni v proces akcijskega raziskovanja, jih vodimo, da postanejo multiplikatorji in ambasadorji tako metode kot opisnikov.

  

  Ob koncu akcijskega raziskovanja je nastal konkreten rezultat. Za vsako raziskovano temeljno zmožnost sta nastali 2 tabeli, 2 nabora opisnikov temeljnih zmožnosti na minimalni in optimalni ravni, ki predstavljata osrednji del knjižic. Za lažje razumevanje nastalega nabora opisnikov v knjižicah preberite, kako so knjižice nastajale – metodološki okvir, kaj v današnjem času pomeni imeti razvite socialne in državljanske kompetence ter kulturno zavest in izražanje – opredelitve posamezne temeljne zmožnosti in umestitev, kako jih lahko različni strokovni delavci uporabljajo v praksi.

  Nenazadnje boste v knjižicah našli samodiagnostični pripomoček, ki ga odrasli lahko samostojno uporabijo za umestitev, kaj zmorejo oz. kako dobro imajo razvito posamezno temeljno zmožnost. Za lažje razumevanje različnih pojmov smo pripravili priročni slovar, ki je razdeljen na splošne in specifične pojme.

  Kulturna zavest in izražanje odpira dilemo sprejemanja in dajanja oziroma poznavanje samega sebe in odprtost do drugih. Zavedanje in poznavanje samega sebe, svojih omejitev in prednosti, omogoča lažje prilagajanje okolici.

  Karla Oder

  Mislim, da je v današnjih razmerah treba pri ljudeh okrepiti socialno in državljansko kompetenco. Posebno pomembno je zavedanje, da lahko samo kot skupnost, družba, katere del smo vsi posamezniki, skupaj naredimo vse, kar je v naši moči, za slehernega izmed nas. Verjamem, da bomo knjižici znali uporabiti tudi izobraževalci odraslih pri snovanju novih predavanj in programov ter kot pomoč pri vrednotenju kompetenc obeh temeljnih zmožnosti.

  Urška Novak Lešnik, MOCIS

  Knjižici bosta spremenili pogled vseh uporabnikov, ki ocenjujejo, da sta kompetenci stvar visoko izobraženih strokovnjakov, politikov in kulturnikov. Prepričali jih bosta, da imamo vsa socialna bitja vsaj delno razvito tako kulturno zavest in izražanje kot socialne in državljanske kompetence.

  Melita Oražem, LU Kočevje

  Poleg uporabne vrednosti sta knjižici tudi vizualno zelo všečni in priročni. Všeč mi je, da sta zapisani strokovno in hkrati dovolj poljudno za morebitno samostojno uporabo udeležencem ranljivih ciljnih skupin.

  Edita Tamše, Andragoški zavod – LU Velenje

  Na koncu vsake knjižice z opisniki boste našli izsek iz recenzije, ki sta jo pripravila priznana strokovnjaka na obravnavanih področjih. Strokovno recenzijo za področje socialnih in državljanskih kompetenc je pripravil dr. Mirja Sardoč, za področje kulturne zavesti in izražanja pa dr. Ksenija Vidmar Horvat.

  

  Na koncu naj velja še povabilo k branju novih knjižic z opisniki. Knjižico Socialne in državljanske kompetence Opisniki temeljne zmožnosti najdete na tej povezavi, knjižico Kulturna zavest in izražanje Opisniki temeljne zmožnosti pa tukaj. Na spletni strani pismenost.acs.si si lahko ogledate še preostale knjižice iz zbirke Na poti do življenjske uspešnosti.

  Alja Verdenik (alja.verdenik@acs.si), ACS

• O ukinjanju Središč za samostojno učenje (2/3/2021)

  Na naslov uredništva e-Novičk smo prejeli pismo o ukinjanju SSU na DOBI, ki ga v celoti navajamo. Odgovor s pojasnili smo oblikovali na ACS in ga objavljamo v nadaljevanju.

  Kako smo ukinili prvo SSU v Sloveniji

  Leta 1995 smo na DOBI v sodelovanju z ACS z velikim veseljem in ponosom odprli prvo SSU v Sloveniji. Postavili smo koncept delovanja, usposobili strokovne sodelavce, izdali brošure in velik prostor opremili po najsodobnejših konceptih. Privabljali smo prve udeležence, ki so se začeli učiti, širiti znanje in mi smo se veselili z njimi.

  Naši prvi udeleženci, in tako je bilo vseh 25 let, so bili upokojenci, brezposelni, študentje, udeleženci srednješolskih programov in jezikovnih tečajev, ljudje različnih poklicev in pričakovanj. V 25 letih jih je središče na DOBI obiskalo preko 4.000. Vsem je bila skupna predvsem želja po novih znanjih. Na to številko smo ponosni, za njo stojijo ljudje, posamezniki, ki so bili z našimi storitvami in ponudbo zadovoljni.

  Svoje znanje in prve izkušnje smo delili z vrsto javnih in zasebnih ustanov, ki so ustanavljale središča, kar nam je bilo v veselje.

  Dejavnost središča je predstavljala ključno področje delovanje DOBE in je prispevala k širitvi in dostopnosti izobraževanja za vse ciljne skupine različnih starosti v našem mestu in širše.

  Po 25 letih delovanja središča smo novembra 2020 prejeli suhoparno obvestilo MIZŠ , da z 31. 12. 2020 preneha financiranje SSU na DOBI. Prvi odzivi so bili presenečenje, začudenje, jeza in zaskrbljenost, kaj bomo z zaposlenimi v središču, nato smo pričeli raziskovati, kaj je botrovalo takšni odločitvi.

  Zgodba je naslednja: Ministrica za šolstvo je s 1. 1. 2021 sprejela Pravilnik o standardih in normativih za financiranje in izvajanje javne službe na področju IO, ki predpisuje popolno prenehanje financiranja in delovanja središč v zasebnih ustanovah (novembra je bil pravilnik v postopku sprejemanja). Sprejem pravilnika je sicer povsem legitimen, a treba je poznati strokovne podlage.

  Strokovne podlage za Pravilnik so bile postavljene v Smernicah za izvajanje svetovalne dejavnosti v IO, ki se izvajajo kot javna služba. Pripravil jih je ACS in sprejel Strokovni svet za IO. ACS je v Smernicah že v prvem stavku svetovalno dejavnost omejil izključno na javno službo. V smernicah sicer navajajo ključne dokumente, na katerih slonijo – od evropskih dokumentov, Resolucije o nacionalnem programu za izobraževanju odraslih do Strategije razvoja Slovenije do 2030. V teh ključnih  dokumentih je poudarjena visoka stopnja sodelovanja, usposobljenosti in učinkovitosti, nikjer pa ni zaslediti načela izvajanja in financiranja programov za odrasle izključno v javnih ustanovah.

  Po tej raziskovalni kalvariji smo napisali pismo ministrici dr. Simoni Kustec in odgovornim osebam na MIZŠ, vodji Sektorja za izobraževanje odraslih, direktorju ACS, predsednici Strokovnega sveta za IO idr. Prosili smo za pojasnilo in ponovno pretehtanje odločitve. Odgovora do danes nismo prejeli. To kaže ignoranco odgovornih do zasebnih ustanov za IO.

  V Sloveniji smo že nekaj let priča prizadevanju MIZŠ, Sektorja za izobraževanje odraslih, za ohranjanje monopolnega položaja javnih organizacij za IO ob strokovni podpori ACS. Njihovi ukrepi so vezani izključno na interese financiranja javnih organizacij. Tako se zavirata konkurenca in povezovanje, onemogoča se razvojno delo na vseh področjih, ne samo v javnih ustanovah. V razvitem svetu kakovostne zasebne ustanove nadgrajujejo raznolikost izobraževalne, informativne in svetovalne ponudbe v IO, v Sloveniji pa smo daleč od tega. Na načelni ravni bi bili radi družba znanja, ki je skupno dobro, vendar je dejansko izvajanje programov za odrasle omejeno na privilegirane javne ustanove. Lahko to pripisujemo nevednosti, nestrokovnosti?

  Zanimivi bi bili primerjava in analiza razvojnega dela na področju IO v 90. letih, ko sta bila položaj in financiranje javnih in zasebnih organizacij veliko bolj enakopravna v primerjavi z zadnjimi leti. Morda bi analizo razvojnega dela pripravil ACS. Samo na DOBI smo v devetdesetih letih razvili 36 krajših programov za izobraževanje odraslih, ki so se nato  izvajali tako v javnih kot zasebnih organizacijah in na Zavodu za zaposlovanje.

  Danes je DOBA ena največjih ustanov za izobraževanje odraslih v Sloveniji s programi na področju formalnega izobraževanja. Želeli bi si več povezovanja, sodelovanja, strokovnih razprav, ne pa izključevanja in nedemokratičnih ignorantskih postopkov, ki se odražajo tudi v ukinitvi prvega SSU v Sloveniji.

  Jasna Dominko Baloh (jasna.dominko.baloh@doba.si), DOBA

  Odgovor ACS

  Z odgovorom želimo razjasniti sliko glede vloge ACS pri financiranju SSU v zasebnih organizacijah in knjižnicah. Vloga in pomen SSU in sploh prvega SSU na DOBI sta nedvomno velika, tu ni kaj dodati. Nekaj zapisanih podatkov pa zahteva naš komentar.

  Kaj je torej botrovalo takšni odločitvi?

  1. V prispevku je navedeno, da je ACS pripravil Smernice za izvajanje svetovalne dejavnosti v izobraževanju odraslih, ki se izvaja kot javna služba. Trditev ne drži. Pojasnilo: Predstavniki ACS so bili vključeni v delovno skupino, ki jo je imenoval minister za izobraževanje, znanost in šport. V delovni skupini so bili predstavniki izvajalcev IO, MIZŠ in ACS.
  2. Ukinitev SSU naj bi sprožile oziroma utemeljile Smernice. Trditev ne drži, saj se Smernice nanašajo izključno na svetovalno dejavnost v IO, ki se izvaja kot javna služba (del te je svetovalna dejavnost pri samostojnem učenju). Javna služba pa je opredeljena v ZIO-1 v členih 52, 53, 54 in 55.
  3. »ACS je v Smernicah že v prvem stavku svetovalno dejavnost omejil izključno na javno službo,« je napačna trditev. ACS ni ničesar omejil, Smernice se nanašajo izključno na javno službo, zato v njih ni obravnavano financiranje svetovalne dejavnosti v IO izven javne službe.
  4. Kar se tiče financiranja javne službe, se na financiranje zasebnih organizacij nanaša ZIO-1 v členu 54, točka 5, kjer je zapisano: »Če na določenem območju Republike Slovenije javna služba ni zagotovljena, se lahko ta v skladu z zakonom, ki ureja organizacijo in financiranje vzgoje in izobraževanja, s koncesijo dodeli pravni osebi zasebnega prava, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena.«
  5. S Pravilnikom o standardih in normativih za financiranje in izvajanje javne službe na področju IO se SSU na zasebnih organizacijah in knjižnicah niso ukinila, spremenil se je način financiranja SSU. Res pa je, da bi sprememba v načinu financiranja SSU lahko vodila tudi v prenehanje delovanja posameznih SSU v zasebnih organizacijah in knjižnicah.
  6. V enako neugodni situaciji so se poleg SSU na zasebnih organizacijah znašla tudi SSU, umeščene v knjižnice. Torej ne gre za odnos med zasebnim in javnim, saj so knjižice javne organizacije.
  7. V prispevku smo sodelavci ACS nagovorjeni k pripravi analize razvojnega dela v IO. Taka analiza ne bi pripomogla k financiranju SSU na zasebnih organizacijah. Kot zagovorniki stroke in na podlagi zavedanja o pomenu SSU pa smo večkrat izpostavili problem financiranja SSU v zasebnih organizacijah in knjižnicah. Odgovor MIZŠ je bil tudi javno predstavljen na Letnem posvetu o IO 2020, in sicer, da bodo financirana preko drugih finančnih instrumentov.
  8. Navajamo predlog ACS iz študije Analitične podlage za posodobitev modela središč za samostojno učenje (SSU) in modela borz znanja (BZ) iz leta 2014, str. 99: »Predlog 1: Predlagamo, da se SSU in BZ umestijo med podporne dejavnosti, saj obseg njune dejavnosti in njihov pomen naraščata – še posebno v času ekonomske krize, spremenjenega družbenega in ekonomskega okolja ter hitrega razvoja sodobne IKT oz. možnosti, ki jih ponuja za učenje oz. izobraževanje. Z umestitvijo v podporne dejavnosti bi zagotavljali tudi stabilnejše finančne pogoje za izvajanje dejavnosti, skrbeli za enakomernejšo regionalno razmestitev dejavnosti in s tem večje dostopnosti do znanja. Podporne dejavnosti v IO naj bi bile del javne mreže, v katero bodo vključene javne organizacije za IO, tj. LU. Med SSU je 9 oz. 27,2 % zasebnih organizacij in 2 (oz. 6 %) knjižnici, tj. približno tretjina vseh 33 SSU. Predlagamo, da se ohrani dejavnost SSU, ki poteka izven LU, tako da se zagotovi njihovo financiranje preko podelitve koncesije. Prenoviti oz. posodobiti bi bilo treba pravne podlage za delovanje SSU in BZ.«

  9. Navajamo še priporočilo iz naloge ACS Priporočila za posodobitev modela Središč za samostojno učenje (SSU) in modela Borze znanja (BZ) iz leta 2017 (na voljo v digitalni bralnici ACS).

   

  Priporočilo 7: Predlagamo 3-stopenjsko financiranje, ki zajema osnovno dejavnost, financiranje posodabljanja opreme in učnih gradiv ter specifičnih potreb SSU, vezanih na lokalno okolje, v katerem delujejo. Ker bo SSU po novem ZIO del javne službe, bo v skladu z določili tega tudi urejeno financiranje osnovne dejavnosti (kriteriji financiranja so v pristojnosti MIZŠ), potrebno pa je zagotavljati oziroma uvesti ustrezne ukrepe za dodatna finančna sredstva za:

  – zagotavljanje odprtosti središč tudi v popoldanskem času zaradi zagotavljanja dostopnosti SSU potrebam ljudi (kjer je v SSU zaposlenih več strokovnih delavcev, naj se ti razporedijo tudi čez popoldanski čas, čas delovanja SSU pa je treba prilagoditi tudi potrebam mobilnih enot);

  – več poudarka prijemom terenskega dela (outreacha) in potrebam po dodatni promociji in animaciji;

  – posodobitve opreme in gradiv ter priprave novih učnih gradiv;

  – zagotavljanja stalne strokovne IKT podpore v SSU za zahtevnejša opravila.

  Naj omenimo še, da v članku omenjenega dopisa, naslovljenega na direktorja ACS, od DOBE v zvezi z navedeno problematiko na ACS nismo prejeli. V vednost nismo prejeli niti dopisa MIZŠ, s katerim naj bi ministrstvo ukinilo financiranje SSU, ki ne bodo v javni mreži. Upamo, da je na podlagi vsega navedenega vloga ACS pri odločitvah glede financiranja SSU v zasebnih organizacijah in knjižnicah nekoliko jasnejša.

  Mag. Margerita Zagmajster (margerita.zagmajster@acs.si), ACS

MEDNARODNO

• Ob stoti obletnici rojstva Paula Freireja (2/12/2021)

  ICAE je v okviru virtualnega Svetovnega socialnega foruma 2021 (World Social Forum 2021) 26. januarja priredil dogodek v počastitev 100. obletnice rojstva brazilskega izobraževalca Paula Freireja, utemeljitelja kritične zavesti in dialoškega izobraževanja, ki pomembno določata tudi velik del slovenske andragoške misli.

  Dogodek je potekal prek videokonferenčnega sistema Zoom in je bil na samem začetku prekinjen s hekerskim napadom. To bi lahko razumeli kot simbolični napad na kritično misel. Ta je v duhu velikana, ki mu je bil posvečen dogodek, zagotovo aktualna tudi danes in trn v peti zatiralcev, kakor jih je Freire poimenoval.

  Paulo Freire

  Freire se je rodil 19. septembra 1921 v brazilskem mestu Recife kot najmlajši od štirih otrok v družini vojaškega narednika in šivilje. Zelo zgodaj, najbolj pa po smrti očeta, ko mu je bilo 13 let, je izkusil revščino in bedo gospodarske krize, ki je preplavila Brazilijo. Zaradi tega je moral, čeprav zelo bister učenec, izobraževanje postaviti na stran. Šolanje je nadaljeval pri šestnajstih letih v razredu sošolcev, ki so bili stari med 11 in 12 let.

  Po končani srednji šoli je začel poučevati portugalščino, leta 1943 pa se je vpisal na študij prava v Recifu. Poročil se je z učiteljico Elzo Mario Costa de Oliveira, s katero sta imela pet otrok. Elza je bila prva bralka njegovih del in je nanje tudi precej vplivala. Prav zato se je ob poučevanju portugalščine Freire začel bolj poglobljeno ukvarjati z izobraževanjem.

  V letih 1947–1954 je bil direktor sektorja za izobraževanje in kulturo v Sesiju. Leta 1959 je doktoriral iz andragogike na Univerzi v Recifu in postal prvi direktor izrednega študija na tej univerzi.

  V začetku šestdesetih je razvil novo metodo opismenjevanja, ki temelji na spodbujanju kritične zavesti in se je med odraslimi izkazala za zelo uspešno. Po vojaškem udaru leta 1964 je nova vlada metodo označila kot nevarno in jo prepovedala, Freira pa obtožila podtalnega delovanja proti državi. Obsojen je bil na 75 dni zapora, potem pa izgnan iz države. Živel je v Boliviji, kasneje v Čilu, kjer je nadaljeval svoj projekt opismenjevanja. Konec šestdesetih let so ga povabili na najstarejšo ameriško univerzo Harvard, kjer je deloval kot gostujoči profesor. Na povabilo Svetovnega sveta Cerkva je predaval tudi v Ženevi.

  Leta 1980 se je po šestnajstih letih izgnanstva vrnil v Brazilijo, kjer je nadaljeval svoje delo na področju izobraževanja – ljudskega izobraževanja (angl. popular education). Umrl je 2. maja leta 1997 za posledicami srčnega napada.

  O delu Paula Freireja so skozi aktualnost njegove misli spregovorili 4 govorci.

  • Robbie Guevara, predsednik ICAE, ki živi in dela kot univerzitetni predavatelj v Melbournu, sicer pa je aktivist in predan izobraževalec odraslih. Doma je  na Filipinih.
  • Timothy Ireland, član Izvršnega odbora ICAE in podpredsednik za Latinsko Ameriko, višji predavatelj na podiplomskem programu izobraževanja na Zvezni Univerzi Paraíba, João Pessoa v jugovzhodni regiji Brazilije. V okviru Ministrstva za izobraževanje deluje tudi kot nacionalni direktor za področje mladinskega in izobraževanje odraslih ter UNESCO, med drugim kot koordinator brazilskega organizacijskega odbora za CONFINTEA VI v Braziliji.
  • Carole Avande Haundjo, članica izvršnega odbora ICAE in podpredsednica za Afriko; prihaja iz Republike Benin v Afriki in je koordinatorica zahodnoafriške mreže PAMOJA s številnimi vlogami in odgovornostmi v različnih mednarodnih telesih in procesih.
  • Nelida Cespedes Rossel, izobraževalka odraslih (popular educator) iz Peruja, ki je bila aktivna v Svetu ljudskega izobraževanja v Latinski Ameriki in na Karibih (CEAAL) kot generalna sekretarka. Dolga leta je bila tudi članica izvršnega odbora ICAE. Ima desetletja poklicnih izkušenj z vzgojo mladine in izobraževanjem  odraslih. Je strastna zagovornica in predana izobraževalka  odraslih.

  Srečanje je moderirala Katarina Popovič, generalna sekretarka ICAE in profesorica filozofije v Srbiji.

  

  Vsak govorec je aktualnost Freirejeve misli obravnaval skozi enega od njenih stebrov. Tako se je Guevara posvetil razvijanju kritične zavesti (angl. pedagogy of conscientization), na katerem temeljita tudi Freirova metoda opismenjevanja in kritika tako ‘naložbenega – bančnega’ izobraževanja kot lažnega humanizma, kakor ga imenuje Freire. V Pedagogiki zatiranih zapiše: »Bančno izobraževanje je sposobno na najmanjšo možno mero zmanjšati ali celo izničiti ustvarjalno moč učencev, hkrati pa krepiti njihovo lahkovernost in jih odvračati od kritičnosti.« Bančno izobraževanje si prizadeva svet razlagati in to znanje v obliki ‘depozitov’ nalagati v učence, ki naj se s pomočjo tega znanja svetu prilagajajo, ne pa ga tudi spreminjajo. Ključno za današnji čas hitro spreminjajoče se resničnosti pa je izobraževanje, v katerem se vedno na novo opredeljujejo problemi s pozicije ljudi, ki so del problema. Zato je pomembno nagovarjati ljudi k opredeljevanjem problemov in iskanju rešitev v dialogu. To je pot k ‘očlovečenju’, kot ga imenuje Freire, in pravi humanizem. Artikulacija in redefiniranje skupnih problemov z različnih pozicij je proces, v katerem se skupaj iščejo tudi rešitve.

  

  Timoty Ireland je spregovoril o ljudskem izobraževanju (angl. popular education) in načelih, ki ga določajo:

  • globoko spoštovanje človekovega življenja,
  • blaginja in dobro počutje,
  • življenje je učenje (Life is ultimate curriculum),
  • izobraževanje je politično dejanje.

  Sodobni izzivi, ki so postavljeni pred IO, so povezani z okoljem, trajnostnim razvojem in digitalizacijo ter poklicanostjo in navzočnostjo slehernika v teh procesih. IO je agens humanizacije sveta v smislu tega, kar je povedano zgoraj. Del vsakega kurikuluma v IO je učenje za izražanje nestrinjanja in učenje dialoga. Dialog je podobno kot v antiki tudi pri Freireju metoda izobraževanja, in kot  zapiše v Pedagogiki zatiranih, ‘bivanjska potreba’. Sestavni deli dialoga so: beseda, delovanje in refleksija. To se oblikuje v prakso. Če žrtvujemo delovanje po besedi, se ta izrodi v besedičenje, navaden ‘blabla’. Če opustimo refleksijo delovanja, dobimo prazen in brezglavi aktivizem. Dialog je, kot pravi Freire, ‘dejanje stvarjenja sveta’. In dodaja, da dialoga ni, če ni globoke ljubezni do sveta in ljudi.

  Ireland se je v tem smislu dotaknil globalnega problema pandemije bolezni covid-19, zlorabe tega stanja za dehumanizacijo in ustvarjanja lažnega humanizma. Vidimo lahko, kako vlade različnih držav izrabljajo ta položaj za slabenje demokratičnega delovanja, po drugi strani pa skozi aktivizem – divjanje različnih skrajnih organizacij ali strank (npr. PAGIDA v pouličnih ponorih na Nizozemskem), ki protest proti ukrepom izrabljajo za ustrahovanje in sovražnost proti manjšinam (rasistična in protipriseljenska gesla). Pomembno je, da v teh trenutkih ljudje zavzamejo kritično držo, ki jim omogoča, da problem opredelijo, poimenujejo s svojega vidika in soočijo z drugimi pogledi. Kot pravi Freire, ljudje ne postanejo ljudje v tišini, ampak v besedi, delu, delovanju ter refleksiji.

  Carole Avande Haundjo je spregovorila o opismenjevanju in odnosu med učiteljem in učencem v okolju, v katerem deluje. Dotaknila se je vprašanj nacionalnega kurikuluma oz. izbire učnih vsebin in metod poučevanja. V njeni državi sta velik problem umrljivost otrok in dostop do zdravstvenih storitev. Zato je pomembno, da je učitelj tisti, ki prisluhne svojim učencem in njihovim problemom, njihovemu  doživljanju in opredeljevanju svojega položaja. V tem smislu jim mora pomagati, da ga izrazijo in se jim hkrati pridružiti pri spreminjanju. Poudarila je pomen opolnomočenja, ki se dosega skozi metodo opismenjevanja, ki jo je razvil Freire. Gre za prebujanje kritične zavesti v ljudeh, da presodijo svoj položaj v svetu in se do njega opredelijo. V tem smislu pravi: »Ko izrečemo pravo besedo, spremenimo svet. /…/ Ni prave besede, ki hkrati ne bi bila praksa.« Avende je v tem smislu poudarila, da je to dejanje, ki zahteva refleksijo in je sestavljeno iz dialoga z avtoritetami in dialoga znotraj učne skupine ter opismenjevanjem, ki omogoča prebujanje kritične zavesti (tako v učni skupini kot pri avtoritetah).

  Zadnja govornica Nelida Cespedes Rossel se je podobno kot govorci pred njo posvetila vprašanjem položaja ljudi znotraj različnih političnih in izobraževalnih diskurzov. Ob aktualni pandemiji covida-19  je spregovorila o ‘bančnem izobraževanju’, ki ne rešuje problema, ki ga naslavlja, niti problemov, s katerimi se soočajo ljudje v tej situaciji. Kaj v območjih, kjer ljudje nimajo dostopa do pitne ali čiste vode, pomenijo ukrepi, povezani z umivanjem rok? Kako lahko razumejo ukrep ‘ostani doma’ tisti, ki nimajo doma, ali pa ne morejo preživeti, če se ne odpravijo od doma? Poudarila je etiko in empatijo, ki morata prevevati diskurz vsakega izobraževanja odraslih. Vsak človek premore znanje, ga lahko deli in obogati v sodelovanju z drugimi. V tem smislu je treba ustvarjati učna okolja, v katerih ljudje prispevajo svoje ideje in rešitve, ali kot pravi Freire, ljudje niso predmeti, s katerimi nekdo upravlja, čeravno bančno izobraževanje spodbuja prav slednje. »Kolikor bolj se ljudem (učencem) vsiljuje pasivnost, toliko bolj lahkoverno se – namesto, da bi svet spreminjali – prizadevajo prilagoditi svetu in stvarnosti, ki je razdrobljena v prejetih (izobraževalnih) depozitih.«

  Sledila je kratka razprava. Po zahvalah udeležencev so organizatorji napovedali nove dogodke – globalno Kampanjo za izobraževanje in učenje odraslih / Adult Learning and Education Campaign, ki se začne 22. marca in bo nadalje obeleževala Freirevo obletnico.

  Nekateri bodo naša stališča o problemu osvobajanja ljudi imeli za popolno idealiziranje, če že ne za reakcionarno žlobudranje. Besedičenje, v katerem se izgublja ta, ki govori o ontološki poklicanosti, ljubezni, dialogu, upanju, ponižnosti, naklonjenosti. Spet drugi pa zato, ker ne bodo hoteli ali zmogli sprejeti kritik in obsodbe zatiralske situacije, situacije,  ki koristi zatiralcem prek njihove lažne velikodušnosti. /…/ Kristjani ali marksisti, pa četudi se ne bodo povsem strinjali z našimi stališči ali se bodo z njimi strinjali le delno, bodo, o tem smo prepričani, lahko prebrali besedilo do konca.

  Paulo Freire

  uvod v Pedagogiko zatiranih

  Ključni koncept Freirejevega pristopa je kritična zavest. Raziskuje, kako posamezniki in skupnosti razvijajo kritično razumevanje svoje družbene resničnosti z refleksijo in delovanjem. To vključuje preučevanje in odpravljanje temeljnih vzrokov zatiranja, kakršne doživljamo tukaj in zdaj. Posnetek celotnega dogodka si lahko ogledate na YouTubu.

  Natalija Žalec, MAEd (UK) (natalija.zalec@acs.si), ACS

NOVI KORONAVIRUS IN MI

PUBLIKACIJE

• International review of education o pandemiji in njenih vplivih na izobraževanje (2/5/2021)

  Izšla je dvojna številka (5/6, december 2020) mednarodne znanstvene revije IRE. Objavljeni prispevki prinašajo rezultate različnih raziskav, vezanih na učinke pandemije novega koronavirusa na izobraževanje.

  V uvodnem članku avtorji izpostavljajo, da lahko pandemijo vidimo kot kritični moment človečnosti in solidarnosti ali kot zamujeno priložnost. Poudarjajo, da naši trenutni odzivi odločno vplivajo na družbo prihodnosti, tudi na izobraževanje. Posledice ne bodo vidne le v znanju, ampak se strokovnjaki bojijo tudi širših psihosocialnih učinkov zaprtja izobraževalnih ustanov. Ekonomska kriza, ki je z razmerami neločljivo povezana, povzroča krčenje sredstev, ki jih vlade namenjajo za izobraževanje na vseh ravneh.

  IRE je že spomladi izšla v posebni številki, ki je bila tematsko uglašena na covid-19. Odziv je bil nepričakovano velik, avtorji prispevkov so že tedaj izkazovali številne dobre prakse. Kazalo je, da so številni izobraževalci v kriznih razmerah prožno razvijali nove načine za izobraževanje in pristope k učenju. Uredniki izpostavljajo povezovanje – večina člankov je delo dveh ali več avtorjev, številni so povezali izkušnje različnih držav.  Primerjave kljub različnosti naslavljajo podobne teme. Raziskovalci večinoma ugotavljajo, da učenje na daljavo razkriva neenakosti tako pri mladih kot odraslih učečih se. Poudarjajo pomen ustvarjalnih rešitev za trajnostno, skupnostno in medgeneracijsko učenje. Posebno pozornost morda pritegne članek s podnaslovom Vseživljenjsko učenje v kontekstu strahu. Avtorica v njem osvetli problem razdalje, ki ne koristi niti posamezniku niti skupnosti. Zanimiv je tudi primer krepitve družinske pismenosti priseljencev, ki so jo uspešno preselili na splet. Tudi pogled v prihodnost je našel mesto med prispevki – eden od njih obravnava okvir za pripravljanje izobraževanja na prihodnje krize.

  V aktualni izdaji torej objavljajo prispevke, ki so nastali spomladi, bili pregledani in dopolnjeni  ter tako prinašajo širšo sliko, kot je bilo sprva zamišljeno. Vključujejo bogastvo vpogledov, izkušenj, razmišljanj, opozoril in vizij za prihodnost, ki nam lahko pomagajo pri soočanju s krizo, njenem osmišljanju in premikanju mej. Novo izdajo, prav tako osredotočeno na vpliv pandemije na izobraževanje, napovedujejo za april 2021.

  Priredila: Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS

IZ DRUGIH VIROV

• Ali poznate deset ključnih sporočil za oblikovanje kulture vseživljenjskega učenja? (2/11/2021)
  V tokratnem pregledu tujih publikacij in mesečnih glasil izpostavljamo poročilo UIL z naslovom Embracing a culture of lifelong learning, ki določa vizijo izobraževanja, usmerjenega v prihodnost, in zahteva velik premik h kulturi VŽU do leta 2050. Poročilo analizira glavna vprašanja, ki trenutno ovirajo VŽU, in opisuje, kaj bi bilo potrebno, da se jih spremeni v priložnosti. Vsebuje deset ključnih sporočil. Več >>

  

  Novice agencije CEDEFOP v januarski izdaji opozarjajo med drugim na različne publikacije, katerih vsebina je povezana s številnimi načini odgovarjanja na izzive novega koronavirusa: odziv na krizo, pripravo na strukturne spremembe, krizni menedžment za ohranjanje blagostanja. Objavljajo poročila različnih držav, vodnike, priporočila in nasvete. Več >>

  V najnovejši številki Biltena UIL boste izvedeli, kako so po svetu obeležili mednarodni dan izobraževanja na temo Obnovite in oživite izobraževanje za generacijo covid-19. Pišejo tudi o pripravah na sedmo mednarodno konferenco o izobraževanju odraslih (CONFINTEA VII) in o začetku priprav spletnih seminarjih o zaporniškem izobraževanju. Več >>

  V publikaciji z naslovom Overview of national qualifications framework developments in Europe 2020 je kratek pregled razvoja NOK v 38 evropskih državah (27 držav članic EU ter Albanija, Bosna in Hercegovina, Severna Makedonija, Islandija, Lihtenštajn, Kosovo, Črna gora, Norveška, Srbija, Švica in Turčija) v letu 2020. Več >>

  

  Januarska številka Skillset and match, ki jo izdaja strokovna agencija CEDEFOP, v osrednji zgodbi predstavlja namen prenovljene politike EU: poklicno izobraževanje in usposabljanje bo v prihodnje igralo ključno vlogo pri okrevanju in pravičnem prehodu v digitalno in zeleno gospodarstvo. Več >>

  Vabim vas k branju vseh predstavljenih glasil!

  Priredila: Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS

• Kompetence prihodnosti, novosti platforme Europass … – VKO novičnik (2/11/2021)

  V zadnjem mesecu smo na spletni strani ACS med domačimi viri predstavili januarsko številko VKO novičnika, v katerem napovedujejo nova usposabljanja za karierne svetovalce. Med načrtovanimi temami usposabljanj so med drugim: etika, e-psihologija ter težave pri kariernem odločanju. Več >>

  Priredila: Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS

• Izpostavimo izjemne, predane in srčne izobraževalce odraslih (2/11/2021)

  MIZŠ je v petek, 29. januarja, objavilo Javni razpis za podelitev nagrad Republike Slovenije na področju šolstva za leto 2021.

  Nagrade podeljujejo za najvišje dosežke v vzgoji in izobraževanju, ki pomembno prispevajo k razvoju pedagoške prakse in teorije ter h kakovostnemu izobraževanju, utrjujejo varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v vzgoji in izobraževanju, omogočajo pozitivne vzgojne vplive šole ter spodbujajo humanizacijo odnosov v šoli.

  Odbor za podeljevanje nagrad RS na področju šolstva bo podelil največ 11 nagrad, od tega največ 5 za življenjsko delo.

  Rok za oddajo ponudb je 26. maj 2021 do 13. ure. Kandidate za nagrade lahko predlagajo fizične in pravne osebe. Besedilo razpisa in prijavni obrazec sta dostopna tukaj. Dodatne informacije lahko dobite pri Rosandi Lenart (T: 01 4005 370, E: rosanda.lenart@gov.si).

  Razpis je objavljen tudi v Uradnem listu RS št. 13/2021.

  Med andragoškimi delavci, ki uspešno delujejo v IO in VŽU, je veliko izjemnih, predanih in srčnih posameznikov, ki so vredni te nagrade. Prijavite jih na razpis in opozorite nanje.

  Priredila: Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS

EPALE

• Tematski sklopi 2021 in spletna razprava na EPALE (2/10/2021)

  NA EPALE smo že vajeni tematskih sklopov, ki so v preteklosti zaznamovali del leta, letos pa bodo celo leto v ospredju trije. Vsebinsko so zelo široko zasnovani in pokrivajo ključne vidike, s katerimi se soočajo vsa področja izobraževanja, tudi odraslih.

  V letu 2021 boste tako povabljeni k deljenju svojega mnenja, razpravljanju, iskanju idej za svoje nadaljnje delo in profesionalni razvoj o:

  • spretnostih za življenje in delo, ki opolnomočijo odrasle za učenje in aktivno udejstvovanje,
  • digitalni preobrazbi in priložnostih, ki jih ponuja kombinirano učenje,
  • vključujočih družbenih spremembah za trajnost in pravičnost.

  Več o tematskih sklopih si lahko preberete na tej povezavi.

  O tematskih sklopih boste lahko podrobneje razpravljali tudi v okviru  spletne razprave EPALE, ki bo v torek, 9. marca, med 10.00 in 16.00 na tej povezavi.

  Ana Stanovnik Perčič (ana.stanovnik-percic@acs.si), CMEPIUS

   

   

• Rezultati dodatnega roka za strateška partnerstva Erasmus+ 2020 (2/10/2021)

  Jeseni 2020 je EK objavila dodatni razpis za strateška partnerstva. Zaradi okoliščin v zvezi s pandemijo covida-19 je program Erasmus+ v letu 2020 v IO podprl partnerstva za ustvarjalnost. Na razpis smo prejeli veliko vlog, ki so vsebinsko zelo zanimive in izjemno raznolike. Pred kratkim smo objavili rezultate razpisa in z veseljem sporočamo, da so sredstva prejeli kar štirje projekti v IO.

  Osredotočajo se predvsem na pripadnike ranljivih ciljnih skupin, kot so migranti, manjšine, starejši, Vsi so namenjeni spodbujanju različnih spretnosti odraslih skozi umetniško udejstvovanje. Prvouvrščeni projekt Zavoda Apis spodbuja prebivalce predvsem iz deprivilegiranih mestnih območij k umetniškemu udejstvovanju in aktivni udeležbi. Projekt DISORE bo skozi vpeljavo metode za razvoj ustvarjalnosti ‘design thinking’ pri migrantih in drugih ranljivih skupinah spodbujal njihovo digitalno opismenjevanje. Knjižnica Šmarje pri Jelšah bo naslovila starejše in skušala njihove digitalne spretnosti razvijati s pomočjo metode »zgodbarjenja«. Zadnji, ki je dobil sredstva, pa je projekt KUD Burja, ki sicer vse svoje delo usmerja v aktivno participacijo pripadnikov manjšin. V odobrenem projektu bodo krepili učne priložnosti na področju ovrednotenja multietnične kulturne dediščine in sodobne manjšinske umetnosti.

   Rezultate si lahko ogledate tule. Nedvomno bomo o projektih prebirali tudi na EPALE.

  Ana Stanovnik Perčič (ana.stanovnik-percic@cmepius), CMEPIUS

• Open Badges (digitalne značke) v Europassu (2/10/2021)

  Na EPALE se vedno najde kaj zanimivega za izobraževalce odraslih. Med nedavnimi objavami je tudi nekaj zanimivih spletnih dnevnikov. Slovenske organizacije, ki sodelujejo v programu Erasmus+, predstavljajo rezultate svojih projektov. Predvsem gre za strateška partnerstva, namen katerih je dvig kakovosti sistema izobraževanja odraslih v sodelujočih državah. Rezultati so vselej pripravljeni tako, da so uporabni za delo vsakega izobraževalca odraslih, ki se srečuje s podobno tematiko.

  Tokrat izpostavljamo projekt RIC Novo mesto. Eden glavnih ciljev projekta je bil razviti evropski potni list mehkih veščin z integriranimi digitalnimi značkami (Open badges) v skladu s standardi drugih podpornih orodij Europass. Glavni rezultat projekta je priročnik za dodajanje digitalnih značk v posodobljeno obliko življenjepisa Europass.

  Več o projektu si lahko preberete tule.

  Ana Stanovnik Perčič (ana.stanovnik-percic@cmepius.si), CMEPIUS

KOTIČEK JE VAŠ

• Učenje na daljavo za ranljive ciljne skupine (2/10/2021)

  Nov projekt Erasmus

  ZLU skupaj s partnerji – LU Jesenice, OÜ Vestifex, GEAR Up iz Nizozemske,  Educational LTD iz Cipra in Pučkim otvorenim učilištem Koprivnica iz Hrvaške ­– sodeluje v projektu Erasmus+ KA 2 Učenje na daljavo za ranljive ciljne skupine, katerega prispevek bo izboljšati izobraževanje na daljavo.

  Cilj projekta je razviti, prilagoditi, deliti strategije dobre prakse in metode za učenje na daljavo za ranljive odrasle, in sicer za starejše, priseljence, odrasle s posebnimi potrebami, brezposelne, osipnike in podeželsko prebivalstvo. Končni izdelek bo e-priročnik za izobraževalce odraslih, kjer bodo opisane najučinkovitejše metode učenja na daljavo.

  

  Torej je projekt v današnji situaciji kot naročen. S kolegi si bomo lahko izmenjali primere dobrih praks, da bodo predavanja še boljša. Čeprav ne moremo potovati, smo se s partnerji 28. 1. 2021 dobili na začetnem sestanku na daljavo, kjer smo se predstavili drug drugemu ter uskladili prve korake. Dogovorili smo se, da bo vsak izmed partnerjev zbral in popisal strategije in metode za eno od ciljnih skupin. Končni izdelek bo e-priročnik za učitelje, kjer bodo opisane najučinkovitejše metode učenja na daljavo.

  Tina Polajnar Povše (tina.polajnar-povse@zlu.si), ZLU

   

• RIC Novo mesto sodeluje v dveh novih mednarodnih projektih (2/10/2021)

  RIC Novo mesto je od konca leta 2020 vključen v dva nova mednarodna projekta, financirana v okviru programa Erasmus, KA 2 Strateška partnerstva. Prvega, STEPin (Supporting parents to deal with the excessive online time and habits of their children: a prevention and intervention – Podpora staršem pri ščitenju svojih otrok pred pretirano izpostavljenostjo internetu: preprečevanje in ukrepi), vodi Nemčija (Leibniz University Hannover). Drugi se imenuje REVEAL (Recognition of Experience Validation of Experience, Achievements and Learning – Priznavanje izkušenj, Potrjevanje izkušenj, dosežkov in učenja), vodi pa ga francoska organizacija Espace Mendès France. Oba projekta sta namenjena predvsem krepitvi kompetenc izobraževalcev odraslih za uporabo inovativnih orodij za soočanje s sodobnim svetom. Prvi se osredotoča na preprečevanje odvisnosti od interneta, drugi pa na iskanje novih poti za vrednotenje neformalno pridobljenega znanja.

  

  STEPin

  Ali vaš otrok kar naprej igra spletne videoigre? Kompulzivno nakupuje na spletu? Nenehno spremlja Facebook? Internet res predstavlja tehnološki preboj, nov način komunikacije in hitrost obveščanja. Prednosti uporabe interneta tako na strokovni kot na družbeni ravni so številne, vendar pa moramo paziti tudi na mnoge pasti.

  V obdobju od 1. 11. 2020 do 30. 4. 2023 bo sedem organizacij iz Velike Britanije, Cipra, Grčije, Nemčije, Severne Makedonije, Slovenije in Hrvaške sodelovalo v projektu STEPin. Organizacije bodo združile svoje strokovno znanje in izkušnje s skupnim ciljem: podpirati starše in strokovnjake, da bodo lahko prepoznali spletno odvisnost in jo pomagali preprečevati. Postali bodo vzorniki, zagovorniki zdravega življenjskega sloga ob skrbi za dobro počutje svojih družin.

  Namen projekta je oblikovati, razviti, preizkusiti, oceniti in promovirati inovativna orodja za podporo staršem in izobraževalcem odraslih pri obravnavi oseb s pretirano internetno ali računalniško aktivnostjo. Želimo jim pomagati, da spremenijo svoje vedenje in navade v bolj zdrave, izboljšajo svoje družabno življenje in zmanjšajo socialno izključenost.

  Več o projektu si lahko preberete na spletni strani.

  

  REVEAL

  Dejstvo, da trenutno le 4,3 % odraslih z nizko formalno izobrazbo v EU sodeluje v VŽU, ustvarja potrebo po spodbujanju in podpori učeče se družbe. Predvsem najranljivejšim in diskriminiranim skupinam v družbi je treba pomagati premostiti vrzeli v znanju. Eden od načinov za to je vrednotenje priložnostnega, neformalnega in formalnega učenja, 

  REVEAL bo temeljil na obstoječih in nastajajočih praksah s podporo t. i. digitalnih značk (Open badges). Uporabili jih bomo za socialne inovacije in odstranjevanje ovir pri priznavanju, spodbujanje novih učnih in poklicnih poti, ki temeljijo na resničnih življenjskih izkušnjah.

  Pričakovani učinki projekta bodo večplastni, vplivali bodo tako na posameznika kot skupnost. Posameznikom bo projekt omogočil, da bodo spretnosti, znanje, stališča in vrednote pridobili in aktivirali v lokalnih mrežah za priznavanje in vrednotenje znanja, t. i. LRN (Local Recognition Networks). To jim bo odprlo nove priložnosti za ekonomsko in socialno vključevanje oz. izboljšanje njihovega trenutnega položaja. Skupnost in posameznik delujeta z roko v roki. Priznanje skupnosti (LRN) kot celote bo pozitivno vplivalo na priznanje njenih članov in obratno – priznanje posameznikov zunaj meja njihove skupnosti bo pozitivno vplivalo na prepoznavnost skupnosti kot celote. Dolgoročne koristi vidimo v ustvarjanju in vzdrževanju odprte in učeče se družbe, v kateri se prepoznajo in vrednotijo tako lastnosti kot prispevki njenih članov, kar bo pozitivno vplivalo na socialno kohezijo in blaginjo vseh.

  V projektu sodeluje poleg RIC Novo mesto še pet partnerjev iz Francije, Belgije, Nizozemske, Grčije in Italije.

  Več o projektu si lahko preberete na spletni strani.

  Simona Pavlin (simona.pavlin@ric-nm.si), RIC Novo mesto

   

• Kaj bi zaželeli svojim sokrajanom v 2021? (2/1/2021)

  Kaj bi se morali naučiti, da bo novo leto lahkotnejše za vse? Kaj pozitivnega sem doživel? Kaj bom začel delati drugače? To so vprašanja, s katerimi smo se srečali na decembrski delavnici z mag. Nastjo Mulej. Organizirala jo je ZLU preko VGC Zasavje. Preko 50 se nas je zbralo na online delavnici. Cilj je bil skupen, najti zase motivacijo, da gremo v leto 2021 kar se da mirni, ustvarjalni in fokusirani na tisto, kar imamo in za kar smo lahko hvaležni. Nastali so zanimivi zapisi, ki so lahko moji, tvoji, vaši, zato jih delimo z vami.

  Na delavnici smo dobili veliko zamisli in idej, kaj se lahko naučimo na novo, kaj spremenimo, da bo življenje lepše za vse:

  • skrbimo drug za drugega, si pomagamo in zaupamo,
  • bodimo prijaznejši s seboj in drugimi,
  • uživajmo tukaj in zdaj v vsakem trenutku in ne tarnajmo,
  • stopimo skupaj v besedah in dejanjih,
  • bodimo pozitivno naravnani, vsak naj pomete pred svojim pragom,
  • ločimo pomembno od nepomembnega,
  • več časa preživimo v naravi in uporabljajmo kmečko pamet,
  • bodimo hvaležni za vse kar imamo, predvsem za lepote Slovenije,
  • pomagajmo starejšim,
  • poiščimo mir v sebi, delajmo, kar nas veseli, cenimo sebe in zdravje,
  • trenirajmo empatijo in sočutje.

  Skozi interaktivno delo prek orodja mentimeter smo ugotovili  tudi, kako zelo so se v zadnjih mesecih spremenile naše navade. Večina navzočih je povedala, da nosijo zaščitne maske, si pogosto umivajo roke, zračijo prostore, vsak dan si vzamejo čas za daljši sprehod. Poleg tega se veliko več pogovarjajo z domačimi in ostajajo v stikih s prijatelji preko telefona. Bistveno več časa namenjajo kuhanju. Zelo zdravilno je, da zelo malo gledajo televizijo in poročila.

  Na koncu smo se vprašali – kaj bi rekli svojim sokrajanom?

  • Vesel/-a sem, da tu živim.
  • Učim se od vas.
  • Rad/-a vas imam.
  • Spoštujem vas.
  • Hvala vam.

   

  Izrecite to svojemu sosedu, ko ga srečate pred blokom ali hišo. Boste videli, kako se bo svet spremenil – za oba.

  Polona Trebušak (polona.trebusak@zlu.si), ZLU

• Socialna aktivacija albanskih žensk: investicija v boljšo prihodnost (1/22/2021)
  Na AZM – LU se je oktobra 2019 pričel izvajati pilotni projekt Program socialne aktivacije za ženske iz drugih kulturnih okolij: Aktivno živim v Sloveniji, sklop 2. Projekt je odgovor na velik selitveni prirast tujih državljank iz tretjih držav zlasti v Podravsko regijo. Statistično pomemben postaja predvsem delež albanskih žensk, saj se je njihovo število na področju Maribora, Ptuja in Slovenske Bistrice v letih od 2016 do 2019 skoraj podvojilo. Prav ta populacija, katere temeljni motiv za selitev je združitev družine, postaja naša zelo pomembna ciljna skupina.

  Projekt SA sofinancirata RS ter EU iz sredstev ESS. Vanj se večinoma vključujejo žene gradbenih delavcev s Kosova, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji ali slovensko državljanstvo. V novem okolju se soočajo z jezikovnimi ovirami in nepoznavanjem delovanja javnega sistema v Sloveniji. Ob pogosti odsotnosti mož prevzamejo družinske obveznosti in tako ostajajo delovno neaktivne, praviloma spregledane v lokalnem družbenem okolju.

  S programom SA do opolnomočenja in zaposlitve

  

  Program SA s svojim celostnim pristopom in aktivnostmi omogoča, da udeleženke okrepijo socialno vključenost v širše družbeno okolje, razvijajo komunikacijske veščine v slovenščini, pridobijo socialne in funkcionalne kompetence za aktivno reševanje svojih specifičnih življenjskih in socialnih problematik ter povečajo zaposlitvene možnosti. Skupno je tako izvedenih vsaj 288 izobraževalnih ur in dodatno tedensko individualno delo z vključenimi.

  Udeleženkam, ki povečini nimajo formalnih delovnih izkušenj, program SA omogoča, da se v sklopu 96-urnega praktičnega usposabljanja pri delodajalcih ob podpori mentorja uvedejo v delovni proces in pridobijo praktične izkušnje za trg dela. Na AZM – LU si prizadevamo, da bi se povezali z različnimi delodajalci. Usposabljanje je tako do sedaj potekalo v domovih za starostnike (za opravljanje poklicev likarice/perice, strežnice/čistilke in pomočnice v kuhinji) in pri čistilnih servisih, saj so potrebe po kadru na področju storitev čiščenja velike in udeleženke odlično zapolnjujejo to vrzel.

  

  V skladu s kriteriji delovne uspešnosti so se udeleženke izkazale kot urejene, zanesljive in delovno učinkovite delavke: znale so slediti navodilom za delo in so hitro usvojile delovne postopke. Hkrati pa so izboljšale znanje slovenščine in postale samozavestnejše. Nekatere so se na osnovi pridobljenih izkušenj po izhodu iz programa SA tudi zaposlile kot čistilke.

  Projekt SA se izteče septembra 2022. Do zaključka so predvidene še 3 programske izvedbe, ki bodo mnogim udeleženkam omogočile pridobivanje kompetenc za lažji preboj v novem življenjskem okolju.

  Maja Sedevčič (maja.sedevcic@azm-lu.si), Andragoški zavod Maribor – Ljudska univerza

KNJIŽNICA

• The Nordic secret (2/12/2021)

  Kako prevesti naslov knjige avtorjev Lene Rachel Andersen in Tomasa Björkmana? Skrivnost nordijskih držav bi bil, sodeč po vsebini, primernejši naslov kot dobesedni prevod Nordijska skrivnost. Toda knjige ne sodimo po platnici niti po naslovu. Nordijska skrivnost bi lahko celo namigovala, da gre za kriminalko, žanr, v katerem so v preteklem desetletju nordijski pisatelji zasloveli.

  Knjiga, ki jo danes predstavljamo, ima podnaslov Evropska zgodba o lepoti in svobodi. Nasprotje kriminalki torej. Gre za dokumentarno pripoved, ki išče povezave med zgodovino, politiko, religijo in vedenjem ljudi. Kljub nezavidljivim vremenskim razmeram na Severu namreč rezultati raziskav o sreči v letih 2015–2017 med 155 državami sveta državljane nordijskih držav uvrščajo med prvih 5.

  Od sredine novembra do sredine februarja obstaja bojazen, da človek zamudi dnevno svetlobo, če v napačnem trenutku pomežikne.

  Lene Rachel Andersen

  The Nordic Secret

  Avtorja ta dejstva utemeljujeta s pojmom ‘bildung’. Iz nemščine, švedščine in danščine v slovenščino pojem prevajamo kot izobraževanje, v knjigi pomeni bolj vzgojo – vzgojo naroda. Posamezniki prevzemajo vedno večjo odgovornost v odnosu do družbe, prijateljev, sodržavljanov, družbe, človečnosti, sveta in globalne dediščine. Medtem uživajo vedno več osebne, moralne in bivanjske svobode. To je kultura VŽU, ki nas sili k stalnemu spreminjanju in osebnostni rasti. Proces stalne krepitve znanja, ozaveščenosti, razgledanosti nam omogoča, da v odraslosti postanemo aktivni državljani.

  V začetku 19. stoletja so intelektualci na Severu pristopili k namernemu spreminjanju družbe. Največ pozornosti so namenili najranljivejšim (kmetom). Zanje so pripravili različne načine druženja, katerih namen je bil zabava, rezultat pa zadovoljstvo in znanje. Tako so pridobili oboji: elite občutek koristnosti, preprosti ljudje pa priznanje svoje pomembnosti v družbi. Z vključevanjem spoznanj razvojne psihologije so načrtno spreminjali doživljanje lastne življenjske vloge posameznikov, njihovo sprejemanje pričakovanj od sebe, družbe in politike. Tako so se razvijali napredujoča družba in zdrave institucije. Na tem temelji tudi visoka raven odgovornosti in zaupanja, ki vodi v ljubezen do domovine namesto v nestrpnost do tujcev.

  Ključ do uspeha je torej ljudska vzgoja. Uspešnost nordijskih narodov je v knjigi podkrepljena z rezultati številnih obsežnih sodobnih mednarodnih raziskav. Kljub temu je knjiga napisana poljudno, jasno in pregledno. Vmesni zapisi o potovanju z vlakom z Danske na Švedsko se berejo kot realistični družbeni roman in ilustrirajo odgovorno vedenje (uniformiranih) posameznikov, njihovo medsebojno spoštovanje in strpnost.

  Tretja raven knjige so zgodovinska dejstva, ki iz vsega zapisanega ustvarjajo celoto. Vključujejo razvoj nordijske družbe od začetka 19. stoletja do danes. Ključno vlogo pri rasti je imel odnos odločevalcev do pomena (vseživljenjskega) učenja za vse – tudi (ali posebno) ranljive skupine. Morda je šla tamkajšnja pot od zgoraj navzdol, nam pa preostane, da začnemo pri sebi in krepimo pot v odprto, strpno, odgovorno družbo od spodaj navzgor.

  Knjiga je na voljo v Knjižnici ACS. Preberite jo, ne bo vam žal.

  Priredila: Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS

   

   

BLOG

• Kako se pa vi znajdete v zdravstvenem sistemu? (2/13/2024)

  Na ACS raziskujemo vse mogoče spretnosti. Na Osmem forumu EPUO smo, na primer, raziskovali spretnosti, ki so nam v pomoč pri krepitvi in ohranjanju psihofizičnega zdravja. Na naslednjem smo preučevali digitalne spretnosti, na Trinajstem osebne (čustvene) in medosebne spretnosti za življenje, na zadnjih dveh lanskih forumih pa še medijske in državljanske spretnosti. Vse te (in še kakšna) so še kako potrebne, da se kar najbolje znajdemo v življenju. Tudi takrat, ko zbolimo.

  Danes bi rada podelila z vami nekaj tega, kar sem slišala na virtualni konferenci Življenje z rakom, ki so jo organizirali Mednarodni forum znanstveno raziskovalnih farmacevtskih družb, Združenje ONKO NET in Zdravniška zbornica Slovenije. Med drugim so govorili o tem, kako pomembne so veščine, da najdemo prave zdravstvene informacije, jih razumemo, presojamo in uporabimo. Konferenca se je posvečala bolnikovi poti skozi zdravstveni sistem ter vračanju v družbeno in poklicno življenje (program).

  Nastopajoči so zelo nazorno opisali to zapleteno pot. Tanja Španič, predsednica združenja Europa Donna Slovenija, jo je predstavila tako, da jo zlahka posplošimo na pot kogar koli, ki zboli. Če povzamem to, kar je povedala, gre približno tako.

  

  Ob tem se zaletavamo v vse mogoče napise na vratih, ki nam o(ne)mogočajo vstop v zdravstveni sistem in čimprejšnjo ozdravitev.

  Povedali so, da je pri obravnavi bolnikov ključna multidisciplinarna obravnava. Bolniki, oboroženi s številnimi informacijami, soodločajo pri zdravljenju.

  Sprašujem se, ali res. Ali res vemo, kam se podajamo, ko stopamo na pot zdravljenja? Ali se res vsi znajdemo v vedno kompleksnejšem in tehnološko sofisticiranem zdravstvenem sistemu? V mislih imam le e-napotnico, ki jo dobijo naši ostareli starši, vse drugo pa je prepuščeno svojcem, ki se na to spoznajo.

  Še naprej si zastavljam vprašanja: Katere vire uporabljamo? Ali vse te informacije sploh razumemo in/ali razumemo vse tisto, kar podpisujemo pred posegi? Ali izkoristimo vse vire podpore in pomoči, ki so nam na voljo? Kako se spoprijemamo s stranskimi učinki in posledicami zdravljenja?

  Udeleženka konference, Barbara Dermota, je predstavila svojo osebno izkušnjo z rakom materničnega vratu. Njena pripoved je bila živa in prepričljiva. Vabim vas, da si jo ogledate (53:10). Tudi zato, da boste takrat, ko vas bodo hoteli odpraviti, vztrajali in zahtevali razlago. In starost v resnici ne igra nobene vloge.

  

  Pot bolnika (in njegovih bližnjih) je neposredno povezana z zdravstveno pismenostjo.

  Ali ste vedeli, da:

  • imajo osebe z nizko stopnjo zdravstvene pismenosti 50-odstotno višjo stopnjo umrljivosti v petletnem obdobju po postavitvi diagnoze kot osebe z visoko stopnjo?
  • nizka stopnja zdravstvene pismenosti ključno omeji sposobnost ljudi, da se socialno vključijo v svojo skupnost?
  • 70 % oseb s kroničnimi boleznimi ne ve natančno, kako bi se orientirale v zdravstvenem sistemu?

  Na omenjeni konferenci je Sanja Vrbovšek z NIJZ predstavila pomen zdravstvene pismenosti. Koncept, ki sega v 70-leta 20. stoletja, v zadnjih desetih letih vse bolj pridobiva pomen. Tako v raziskovanju in klinični praksi kot v političnem diskurzu. Zdravstvena pismenost je širok in ne popolnoma razjasnjen pojem. O tem priča dejstvo, da v literaturi zasledimo vsaj 17 različnih definicij, nobena pa ni univerzalna. Vsem definicijam je skupno to, da zdravstveno pismenost obravnavajo kot več med seboj povezanih sposobnosti, ki jih posameznik potrebuje in uporablja v zdravstvenem sistemu, da bi sprejemal pravilne in koristne odločitve, povezane s svojim zdravjem. (vir)

  

  Zdravstvena pismenost zajema zmožnosti, veščine, znanje in motivacijo za dostopanje, razumevanje, presojanje in uporabo zdravstvenih informacij. Več pa v prispevku Sanje Vrbovšek.

  Ministrstvo za zdravje RS in NIJZ sta v letih 2019–2022 izpeljali projekt Dvig zdravstvene pismenosti v Sloveniji (ZaPiS). Raziskali so t. i. populacijsko zdravstveno pismenost, torej zmožnosti in veščine posameznikov. V raziskavi je sodelovalo 3.360 oseb. Merili so splošno, komunikacijsko, navigacijsko in digitalno zdravstveno pismenost ter zdravstveno pismenost na področju cepljenja.

  Rezultati so pokazali, da ima:

  • skoraj polovica odraslih (48 %) omejeno splošno zdravstveno pismenost;
  • petina odraslih omejeno komunikacijsko zdravstveno pismenost;
  • dobrih 60 % posameznikov omejeno navigacijsko zdravstveno pismenost glede na postavljene kriterije; odstotek pa je še višji pri osebah s kronično boleznijo.

  Podrobnejše podatke si lahko ogledate tukaj.

  V projektu pripravljajo zelo uporabne zemljevide poti pacientov različnih kroničnih bolezni. Če se malo znajdete, jih dobite tukaj.

  

  Na NIJZ se letos lotevajo tudi raziskovanja t. i. organizacijske zdravstvene pismenosti. Preučevali bodo, kako se zdravstvene ustanove odzivajo na potrebe bolnikov, kako jih usmerjajo v prostoru, na kakšen način zdravstveni delavci posredujejo informacije ipd.

  Tako, to je le nekaj vsebin, ki jih je zaobjela konferenca. Če vas zanima več, je tukaj posnetek.

  Zapis sem začela s prizadevanji ACS za boljšo zdravstveno pismenost. Naj ga tako tudi končam. Na prvi letošnji seji Strokovnega sveta za izobraževanje odraslih so sprejeli javnoveljavni program za odrasle Razumevanje zdravja – pot do zdravega načina življenja. Pri snovanju so sodelovali dr. Tamara Štemberger Kolnik (Fakulteta za zdravstvene vede Celje in Ministrstvo za zdravje), dr. Tanja Rupnik Vec (ACS), dr. Vesna Štemberger (Pedagoška fakulteta v Ljubljani), Zvezdana Vražič (Zdravstveni dom Maribor), Renata Bačvić in Nina Živković (obe Javni zavod Cene Štupar – Center za izobraževanje Ljubljana), mag. Damijana Kravanja (Posoški razvojni center – OE Ljudska univerza), Andreja Sirk (LU Jesenice), dr. Neva Maher (Mednarodni projekt Misija Rak).

  

  Program obsega temeljne vsebine, ki udeležencu izobraževanja omogočajo konstrukcijo razumevanja nekaterih sodobnih konceptov s področja telesnega in duševnega zdravja ter ponujajo odgovore na vprašanja, kot so: Kaj je zdravje, kaj je duševno blagostanje? Kateri so dejavniki ohranjanja in/ali izboljšanja fizičnega in duševnega zdravja? Kako lahko krepim svoje fizično in duševno blagostanje oz. kako lahko delujem preventivno, da se izognem bolezni? Kje najdem informacije o zdravju in po katerih kriterijih jih lahko presojam? Kako naj se znajdem v zapletenemu zdravstvenem sistemu?

  Program je objavljen v Programoteki na spletni strani ACS.

  Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS

   

• Poplave 2023 – izziv tudi za izobraževalce odraslih (8/24/2023)

  Petek, 4. avgusta, si bomo prebivalci Slovenije zapomnili za vedno. Posamezne dele države so zajele močne padavine. Odrazile so se v močnih poplavah in nepredstavljivi škodi, ki so jo utrpeli prebivalci koroške, savinjske, gorenjske, posavske in dela osrednjeslovenske regije. Nemočno smo spremljali tragedijo in si želeli, da ne bi bila izgubljena tudi življenja. Civilna zaščita, gasilci in vojska ter pozneje tudi širša slovenska in mednarodna javnost smo se hitro odzvali. Nesebično smo pomagali od prvega naraščanja voda pa vse do danes, ko še vedno poteka sanacija.

  Sanacija bo dolgotrajna

  Slovenska solidarnost (tako v denarju kot v materialni pomoči in delu na terenu) se je izkazala že v prvih urah poziva k solidarnosti in pomoči. V prihodnjih mesecih, letih bodo poleg nešteto ur (tudi prostovoljnega) dela pomembni izredni ukrepi države. ki se je prav tako hitro odzvala. Škode ni mogoče prešteti v milijonih, kot je sprva kazalo, temveč v milijardah, in obnova bo dolgotrajna. Predvsem pa bodo morali sodelovati izkušeni strokovnjaki: gradbeniki, geologi, hidrologi, meteorologi in drugi.

  Ponudimo odraslim podporo

  Izobraževalci odraslih smo nepogrešljivi pri iskanju odgovorov na vprašanja, kaj se je zgodilo, kako mora biti škoda sanirana ter kako načrtovati svoje bivanje in delovanje v prihodnosti. Nova znanja o podnebnih spremembah in njihovih posledicah za človeštvo so nujna in morajo postati stalnica tudi v IO. Na ACS smo kot partner v projektu Podnebni cilji in vsebine v vzgoji in izobraževanju že pred dobrim letom pričeli intenzivneje razvijati posamezne teme, povezane z okoljem. Zagotovo bo treba vsebine dopolniti in podpreti z ozaveščanjem vseh prebivalcev Slovenije.

  Sama sem v dneh po katastrofalnem koncu tedna premišljevala, kje in kako lahko izobraževalci odraslih priskočimo na pomoč. Dolga leta sem vpeta v razvoj in izvajanje svetovalne dejavnosti v IO in na težave sem pogledala skozi te oči. Svetovalce v IO vidim kot potencialni del širše podpore. Odrasle znajo usmeriti pri reševanju problemov, povezanih z nadaljnjim izobraževanjem, učenjem, razvojem kariere. Ti so pogosto povezani z določenimi osebnimi in življenjskimi okoliščinami. Svetovalci imajo torej razvite spretnosti za podporo posameznikov, ki se bodo nanje obrnili. Zato je pomembno, da svetovalci poznajo vse informacije in ukrepe, ki so povezani z odpravljanjem posledic poplav. Posebno pozornost naj posvetijo tistim, ki se nanašajo na izobraževanje, kot je npr. priporočilo visokošolskim zavodom o možnosti prilagoditve izvajanja izpitov in vpisa za študijsko leto 2023/2024. Aktualne informacije in ukrepi s področja izobraževanja so dostopni na spletnih straneh MVI in MVZI, s trga dela pa na spletni strani MDDSZ (npr. možnost koriščenja ukrepov povračila nadomestila plač zaradi višje sile in čakanja na delo). Marsikdo, ki je doživel izgubo, bo prišel k svetovalcu v IO pozneje, ko ga bodo take ali drugačne okoliščine usmerile v razmislek o nadaljnji izobraževalni in karierni poti.

  Pomagajmo z razumevanjem in informacijami

  S sodelavkami ACS, ki zagotavljamo strokovno podporo svetovalni dejavnosti v IO, ki se izvaja kot javna služba, smo zbrale naslove spletnih strani s ključnimi informacijami in jih posredovale svetovalcem. Nagovorile smo jih k pripravljenosti nuditi podporo odraslim, ki se bodo obrnili nanje. Prav je, da jih znajo usmeriti ali zastopati v drugi strokovni instituciji. Še posebno se zavedamo, da je marsikdo v poplavah izgubil vse dokumente, tudi dokazila o dosedanjem izobraževanju. Zato je pomembno, da se svetovalci v IO pripravijo na pomoč pri pridobivanju dokumentov. Verjamemo, da bodo z razumevanjem podprli odrasle tudi v okoliščinah, ki niso nujno neposredno povezane z njihovo nadaljnjo izobraževalno in karierno potjo.

  Svetovalcem smo priporočili tudi, naj se povežejo s partnerji, ki delujejo v Strateških svetih za svetovalno dejavnost v IO v njihovih okoljih, in skupaj oblikujejo primerne ukrepe.

  Izobraževalci odraslih vedno znova pokažemo, da smo prilagodljivi, znamo prepoznati potrebe drugih v različnih življenjskih okoliščinah in se nanje odzvati. Naj bo tudi tokrat tako!

  Mag. Tanja Vilič Klenovšek (tanja.vilic.klenovsek@acs.si), ACS

• Lokalizacija in globalizacija (glokaliteta) v jezikovnem pouku (6/5/2023)

  Švicarska šola, Anna Hladnik Aeschbacher s. p., tudi letos sodeluje v TVU. Krovna tema letošnjega festivala učenja je Evropsko leto spretnosti. Kam spada Švica? V Evropo? Ni članica, toda leži v njenem geografskem osrčju.

  Letošnje prireditve se imenujejo Vse o Švici, Spretnost pripovedovanja v narečjih; Informacije o Švici, ki še niso znane. Predstavljamo kulturo, dialekt posameznih kantonov, delovanje trga dela.

  V okviru andragoškega spopolnjevanja sem leta 2013 pripravila seminarsko nalogo Izvedbeni načrt na temo Učenje nemščine in švicarskega dialekta v povezavi z medkulturno komunikologijo. Takrat je prevladal dvom o tem, da bi bil načrt lahko uspešen. Danes lahko trdim, da se je uspešno uveljavil na trgu poučevanja tujih jezikov. Še nikoli ni bilo toliko zanimanja za učenje nemških švicarskih dialektov kot v današnjem času.

  Pojem glokaliteta (globalizacija in lokalizacija = glokaliteta) v jezikovnem pouku ni več tuj.

  Moje lastne izkušnje

  Pred 30 leti sem prišla iz dokaj kapitalistične Švice v takratno Jugoslavijo, Slovenijo. Dokler nisem govorila tekoče slovensko, se v bistvu nisem počutila najbolje. Bilo je, kot da bi bila zaprta v nekem prostoru. Obvladovanje jezika, ki se ga govori tam, kjer živimo, je izjemno pomembno na poti k uspešni integraciji. Ravno tako pomembno pa je, da svoj materni jezik uporabljamo še naprej.

  Danes vemo, da je integracija uspela, če nam je na različnih življenjskih področjih uspelo potegniti in združiti vse najboljše iz različnih kultur.

  V svoji mali jezikovni šoli zato izvajam delavnice Večjezičnost v Švici, kaj to pomeni? Ukvarjamo se z različnimi jeziki, dialekti. Vsaka govorica ima melodijo, ki nas navdušuje, privlači ali celo odbija. Moja ideja je bila najmlajšim približevati te melodije. Prepričana sem, da bi otrok sam od sebe začel raziskovati ozadje oz. drug kulturni prostor, ki je v ozadju jezika, če ga ta navdušuje. Praksa je pokazala, da je res tako. Od te izobraževalne oblike so imeli največ koristi osnovnošolci pred odločitvijo, za kateri jezik naj se odločijo v srednji šoli.

  Tako sem približevala globalni svet našemu lokalnemu. Hkrati sem se spraševala, kako bi, obratno, približali globalnemu svetu vsaj košček svoje lokalne identitete. To naša narečja vsekakor so. Iz lastnih izkušenj namreč vem, da Švicarji drugače čutijo, kadar govorijo ali pojejo v svojem nemškem dialektu ali knjižni nemščini. Zato od leta 2010 v živo ali online izvajam izobraževalni program, ki približuje učenje nemških švicarskih dialektov vsem zainteresiranim.

  Zaznati je namreč, da obstaja tendenca vračanja k lokalnim jezikom, narečjem. Udeleženci se po usposabljanju bolj zavedajo svojega kulturnega ozadja in njegovega vpliva na naše obnašanje. Bolj so kompetentni za življenje v evropski oz. svetovni skupnosti, v zasebnem in poklicnem življenju.

  Anna Hladnik Aeschbacher (anna.hladnik@gmail.com), Švicarska šola

• Izgorelost. Ali grozi tudi meni? (3/2/2023)

  O izgorelosti ‘se govori’ (te oblike ne maram, ampak tokrat sem jo uporabila zanalašč!) več kot kadarkoli prej. Ko se to zgodi v ožjem krogu, hočeš vedeti več. In predvsem se sprašuješ, ali bi jo lahko kako preprečili oziroma ali grozi tudi meni?

  

  »Samo še tole naredim …«
  »Samo še tole dokončam …«
  »Moram, mudi se, roki priganjajo …«
  »Ni dovolj dobro, samo še tole spremenim …«

  Vam je to kaj znano?

  Ko je v življenju vsega preveč in nam reči ne gredo, kot bi si želeli, še kar upamo, da se bo vse dobro izteklo. Izdelanih imamo nekaj strategij, kako se z ovirami soočamo. Iz službe jemljemo delo domov. Po kratkem počitku, ki to v resnici ni, ker nas skrbi nenehno spremljajo in neopravljeno priganja, sedemo za računalnik še zvečer. Nalogam posvetimo še več časa. Skuhamo si še eno kavo, čaj ali popijemo energijski napitek, da bi ostali budni in aktivni. Če ne opravimo čez teden, podaljšamo še ob koncu tedna. Damo še več od sebe. Vložimo še več energije. Prvič pomaga, tudi drugič, tretjič … A kako dolgo še? V nekem trenutku vse to pač ni več dovolj.

  Glavoboli, bolečine v hrbtenici in drugje po telesu, težave s prebavo, nespečnost, nezbranost, beg v odvisnost, panični napadi … Ujamemo se v zanko truda, dela, razočaranja, prigovarjanja, truda, dela, razočaranja … Tako ta pojav razloži psihoterapevtka Tina Bončina. Izčrpano telo se upre. Sporoča, da se ženemo čez svoje meje in da svojih meja ne znamo ubraniti. Obolenje, ki se sprva pojavi nekje v telesu, je lahko zgolj simptom večje težave – kroničnega stresa, ki vodi v izgorelost.

  

  Če se je kdo našel v teh simptomih, je morda še čas, da se ustavi in napolni baterije. Ko pa se baterije popolnoma izpraznijo – in to se ne zgodi čez noč –, nastopi izgorelost.

  Izgorevanje je proces samoizčrpavanja, ko se posameznik žene onkraj vseh meja, da bi z dosežki zadovoljil svoja pretirana pričakovanja, podprta s tistimi, ki mu jih zastavlja okolica. Izgorelost pa je končni psihofizični zlom, ki je posledica izčrpavanja skozi pretirano delovno in/ali čustveno angažiranje (vir). Zanjo je značilna psihična, telesna in čustvena izčrpanost. To terja dolgotrajno okrevanje.

  

  Izgorevanje sprožijo dolgotrajne psihološke okoliščine dela ali življenja. Te so za posameznika podobne okoliščinam iz otroštva, ki jim čustveno ni bil kos. Doživlja jih kot še posebno stresne, čeprav se podobnosti navadno sploh ne zaveda, saj aktivirajo njegove strahove in notranje prisile. Vsebina notranje prisile določa, za katere psihološke okoliščine bomo ranljivejši oziroma jih bomo doživeli kot sprožilce izgorevanja.

  Če izkušnje izgorelosti niste doživeli sami ali ob svojih bližnjih, boste to lahko najbolje podoživeli ob poslušanju izpovedi Katje Krasko Štebljaj. Dve leti po adrenalnem zlomu je stopila na oder Cankarjevega doma in nastopila s predavanjem Izgorelost, ko v telesu zmanjka elektrike (Cikel predavanj za boljše življenje z naslovom Pozitivna psihologija, Cankarjev dom, junij 2018). Dvajset mesecev kasneje, januarja 2020, je spregovorila o življenju po izgorelosti (Življenje PO izgorelosti ali kako (pre)živeti po izgorelosti). Dve res veličastni predavanji, ki nas opominjata, da se je treba ustaviti prej in postaviti meje. Če pa vas je že doletelo, se je zdravljenju treba posvetiti z vso skrbjo, dolgotrajno in potrpežljivo. Ker, kot je zapisal Srečko Kosovel: »Če je moja dolžnost delati, je moja pravica živeti.«

  

  Naj ob tem ponudim v branje nekaj knjig. Psihiatrinja in psihoterapevtka Tina Bončina je napisala res uporabno knjigo Izgorelost s podnaslovom Si upate živeti drugače? V njej pojasnjuje, kaj izgorelost je, kako nastaja in zakaj, kako (dolgo) jo zdravimo, na kakšne ovire naletimo ob tem … Tudi o tem, kako lahko to stanje pravočasno preprečimo.

  Avtorica v zaključku zapiše: »… seznam (glej krogce spodaj) naj bo vaš opomnik o strategijah celjenja in ohranjanja celosti /…/ Vaš vozni red za nov začetek. Ustavite se, izdihnite, sprostite telo in se nasmejte. Vse to je brezplačno.«

  

  Aljoša Bagola (o njem sem na kratko že pisala) je v slovenski prostor s knjigo Kako izgoreti prinesel iskreno pripoved o soočanju z izgorelostjo. Težko bi jo predstavila bolje, kot so zapisali na zadnji strani platnice: S pronicljivimi miselnimi obrati in besednimi igrami nas mojstrsko popelje med navdihujoče življenjske zgodbe, pretresljiva spoznanja, nepričakovane uvide ter razmišljanja o tem, kako se učinkovito spoprijatelji s podivjanostjo sodobnega sveta ter kljub vsemu v njem najde kanček utehe, pomirjenosti in optimizma.

  Knjigo namenja vsem, ki »vas primež sodobnega življenja sili v previsoke obrate. Ali prenizke. /…/ vsem, ki se trudite učinkovito uravnotežiti dolžnosti in radosti, skrbi in srečo, izčrpanost in izpolnjenost. Nemara se recept skriva ravno v besedi ravnotežje – včasih nam mora biti za kaj ‘ravno’, če ne, nam bo samo še težje.«

  Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS

• Kako pa vi spodbujate svojo ustvarjalnost? (2/6/2023)

  Včasih se znajdem v situaciji, ko bi morala napisati tedenski blog, pa mi nikakor ne steče. Ni miru (morda najbolj tistega notranjega), sodelavci si podajajo kljuko, misli so razpršene in skačejo od ene naloge k drugi, ali bolje k vprašanju, kaj je pomembneje … Ideje enostavno ni. Verjetno večina pozna tak občutek. Pravzaprav je to občutek nemoči. Pa še vedno vztrajam pred tipkovnico in praznim ekranom, po malem se že obsojam, ene same pametne misli, ob kateri bi steklo, pa še kar ni.

  

  Sprašujem se, kako s tem opravijo različni ustvarjalci, ki se s svojimi stvaritvami preživljajo. Nemogoče je biti nenehno ustvarjalen. V Sobotni prilogi Dela sem prejšnjo soboto prebrala zanimiv članek Irene Štaudohar o ustvarjanju. Omenja novinarja Masona Curreya, ki je že pred leti napisal knjigo z naslovom Daily Rituals: How Artists Work (2013). V njej opisuje, kako navdihujoči pisatelji, pesniki, dramatiki, slikarji, filozofi, znanstveniki in matematiki prefinjeno obidejo številne ovire z vsakodnevnimi rituali.

  

  Kafka je le eden od 161 mislecev, ki opisujejo svoje vsakodnevne rituale, da bi opravili svoje delo, bodisi z zgodnjim vstajanjem bodisi s poznim spanjem, bodisi s samozdravljenjem s krofi ali kopanjem, pitjem velikih količin kave ali dolgimi dnevnimi sprehodi.

  Ameriški romanopisec Thomas Wolfe je pisal stoje v kuhinji, pri čemer mu je za pisalno mizo služil zgornji del hladilnika. Francoski filozof, dramatik, scenarist, pisatelj in literarni kritik Jean-Paul Sartre je žvečil tablete Corydrane (mešanica amfetamina in aspirina) in vsak dan zaužil desetkrat večji odmerek od priporočenega. Filozof in prirodoslovec Descartes se je rad zadrževal v postelji, njegov um pa je v spanju taval po gozdovih, vrtovih in začaranih palačah, kjer je doživljal ‘vse možne užitke’. Angleški romanopisec Anthony Trollope je od sebe zahteval, da vsako jutro napiše tri tisoč besed (250 besed vsakih petnajst minut v treh urah), preden je odšel na delo na pošto. Ameriški skladatelj George Gershwin je (po besedah svojega brata Ire) delal dvanajst ur na dan: od poznega jutra do polnoči. Za klavirjem je skladal v pižami, kopalnem plašču in copatih. Ruski skladatelj poljskega porekla Igor Stravinsky nikoli ni mogel skladati, če ni bil prepričan, da ga nihče ne sliši. Ko je imel blokado, je delal stojo na glavi, da si je ‘zbistril možgane’. (Vir)

  Irena Štaudohar v svojem članku omenja, da je Currey v svojo knjigo Daily Rituals: How Artists Work med 161 kreativnih ljudi vključil le 27 žensk, zato je napisal novo, v kateri nastopajo le ženske. Njihove vsakodnevne rutine so bile mnogokrat drugačne. Še zlasti, če so bile poročene in so imele otroke. Mnogi med njimi – ne mož ne otroci, tudi prijatelji ne – sploh niso vedeli, da ustvarjajo, saj so to pred njimi skrivale.

  

  V knjigi Daily Rituals: Women at Work (2019) je Currey tako pisal o Clari Schumann, Elizabeth Barrett Browning, Marie Curie, Edith Wharton, Virginiji Woolf, Edni Ferber, Doris Lessing, Pini Bausch, Fridi Kahlo, Shirley Jackson, Helen Frankenthaler, Patti Smith in 131 drugih umetnicah – slikarkah, skladateljicah, kiparkah, znanstvenicah, filmskih ustvarjalkah in performerkah. Pisal je o njihovih vsakodnevnih rutinah, vraževerjih, strahovih, prehranjevalnih in pivskih navadah in drugih natančno in ne tako natančno umerjenih ritualih, ki so jim pomagali zbrati moč volje in samodisciplino ter so jih, ko so ustvarjale, držale ‘nad gladino’ z optimizmom in borbenostjo (vir).

  Maya Angelous, ameriška pesnica in aktivistka za državljanske pravice, je na primer najraje pisala v hotelskih sobah. S sabo je prinesla slovar, sveto pismo, karte in steklenico šerija in začela ustvarjati (vir). Lillian Florence Hellman, ameriška dramaturginja, prozaistka, pisateljica spominov in scenaristka, znana po uspehu na Broadwayu, pa tudi po političnem aktivizmu, je bila verižna kadilka. Pokadila je tri škatlice cigaret in popila dvajset skodelic kave na dan. Takole je napisala: »Vstajam ob šestih zjutraj, si skuham kavo, pomolzem krave in očistim hlev. Ob osmih si naredim zajtrk in začnem pisati.« Pisala je iz »vznesenosti, depresije, upanja. /…/ To je natančen vrstni red. Upanje se pojavi proti večeru. Takrat si rečeš, da boš naslednjič boljši, pri tem ti pomaga Bog.« Baronica Karen Christenze von Blixen-Finecke, poznana pod psevdonimom Isak Dinesen (njen dekliški priimek), je danska pisateljica, ki je ustvarila knjigo Spomin na Afriko, po kateri je bil posnet tudi film. Pretiran zagon, ki ga je potrebovala za ustvarjanje, so ji dajali ostrige in šampanjec pa tudi amfetamini.

  

  Tretja knjiga z naslovom Daily Rituals nosi podnaslov How Great Minds Make Time, Find Inspiration, and Get to Work (2020). V njej Mason Currey predstavlja delovne rutine več kot sto šestdesetih največjih filozofov, pisateljev, skladateljev in umetnikov: od Marxa do Murakamija, od Beethovna do Bacona. Knjigo odlikujejo zanimiva spoznanja o mehaniki genialnosti, zabavne zgodbe, ki predstavljajo delovne rutine predstavljenih osebnosti, in fotografije pisateljev in umetnikov pri delu.

  Pred časom sem poslušala AIDEA Podkast – #37, v katerem je o ustvarjalnosti govoril tudi Miha Mazzini. In, ja, tudi o ritualih. Za Hemingwaya je rekel, da je vstajal ob štirih, popil en viski in začel pisati. Schiller je imel na mizi pred sabo gnila jabolka, dokler je pisal, potem jih je pospravil …

  Mazzini takrat, ko piše, živi skrajno ‘dolgočasno’ življenje: dopoldne služba, po službi šport, zvečer je pisatelj. Pravi, da včasih nekaj tednov poležava na kavču v nekakšnem polsnu. Stanje je podobno meditativnemu z elementi zaspanosti, obrnjenosti navznoter, gledanje notranjega filma. In potem se počasi porodi ideja. Nekje omeni, da ti prav dolgčas omogoča lastno duševno življenje. Ampak kaj, ko si tega dolgčasa dandanes ne privoščimo več. Imamo slabo vest, da lenarimo – dodajam jaz.

  Ne vem, kaj bo pomagalo vam pri ustvarjalnosti. Meni prav gotovo pomaga prijeten delovni prostor, odišavljen s kapljicami 31, ambientalna glasba za sproščanje napetosti in izboljšanje koncentracije, kakšen verz poezije za ogrevanje (trenutno me navdihujejo verzi Rupi Kaur, kanadske pesnice indijskih korenin) predvsem pa, da sem vsak dan pazljiva opazovalka sveta. To vedno ponuja obilico idej. Včasih pa tudi ne … Če je vsega preveč, silni hrup v glavi preglasi vse tisto žlahtno. 🙂

  Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS

• O Misiji Rak z druge plati (11/30/2022)

  Za nami je drugi letošnji forum EPUO. Beseda je tekla o energijah, v katere nekateri verjamemo, drugi pa malo manj; (ponovnem) zavedanju, da je v hrani, ki je pridelana na zdravih tleh in z vso ljubeznijo, moč (ali energija, če hočete), ki ohranja zdravje; pa o tem, kako si Evropa prizadeva spopadati z rakom; tudi o demenci in depresiji.

  Presenetil me je odziv ene od udeleženk, ki je v pogovorno okno zapisala: »Nič pa ne razumem, kaj je gospa Neva hotela povedati …«

  Hotela je povedati, da je razširjenost raka v Evropi tako velika, da se je EU morala odzvati. Dr. Neva Maher ni predstavila številk, ki bi morda poudarile grožnjo, predstavila pa je številne priložnosti, da se napovedi ne bi uresničile.

  Grožnja

  Ugotavljam, da večina ljudi začne delovati le, če in ko se čutijo ogrožene, zato v nadaljevanju predstavljam nekaj številk.

  Leta 2020 so raka odkrili pri 2,7 milijona ljudeh v EU, 1,3 milijona jih je zaradi raka umrlo, med njimi več kot 2 tisoč mladih. Če ne bo odločnega ukrepanja, se bo število rakavih obolenj do leta 2035 povečalo za 24 %, kar pomeni, da bi rak lahko postal glavni vzrok smrti v EU. Več lahko preberete tukaj.

  V Sloveniji številke za leto 2020 še niso izšle v poročilu, je pa na spletni strani Onkološkega inštituta objavljeno letos izdano poročilo za leto 2019.

  In kaj kažejo podatki za leto 2019 o raku v Sloveniji?

  

  Napovedujejo, da bosta med rojenimi leta 2019 do svojega 75. leta starosti za rakom predvidoma zbolela eden od dveh Slovencev in ena od treh Slovenk.

  Rak je breme tako za bolnike kot tudi njihove družine. Povzroča pa tudi široke družbene posledice. Gospodarski stroški raka so leta 2018 v EU (skupaj z Islandijo, Norveško, Švico in  Združenim kraljestvom) znašali 199 milijard EUR, vključno s stroški za zdravstveno varstvo, izgubo produktivnosti in nepoklicno oskrbo.

  Da se napovedi ne bi uresničile, je treba ukrepati takoj. Program Obzorje Evropa je z Misijo Rak eden od teh ukrepov. Oglejte si video!

  In ja, o tem je govorila dr. Neva Maher.

  Sama sem ena od 121.276 ljudi (v letu 2019) z izkušnjo raka, zato sem na to še bolj občutljiva. Predvsem pa sem prepričana, da so takšne misije potrebne in smiselne. Še zlasti, ker so v državah članicah EU velike neenakosti pri dostopu do presejalnih programov in tudi do zdravljenja. To dejstvo vsako leto na informativno-izobraževalnem seminarju za članice Združenja Europa Donna Slovenija, ki se ga od leta 2016 redno udeležujem, poudari dr. Simona Borštnar. Ob tem pa doda, da smo v Sloveniji med vodilnimi na tem področju. In takrat sem še posebno srečna, da živim na tem koščku Zemlje. 🙂

  Ko sem tako poslušala vseh trinajst priporočil, ki jih je predstavila dr. Maher, še posebno pa vse, kar lahko naredimo kot posamezniki in skupnost, sem skušala oceniti, kaj o tem, kar v Sloveniji že počnemo, sama vem.

  

  Mreženje

  Združenje slovenskih organizacij bolnikov z rakom ONKO NET so ustanovili 15. septembra 2016. Namen združenja je tesnejše sodelovanje in formalno povezovanje različnih organizacij, ki zastopajo onkološke bolnike. Le združeni lažje in uspešneje udejanjamo skupne interese vseh bolnikov z rakom. Trenutno so članice združenja Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo – L&L, Slovensko združenje za boj proti raku dojk – Europa Donna, Ustanova Mali vitez, Društvo za boj proti raku in drugim kroničnim boleznim – ko-RAK.si, Združenje za boj proti raku debelega črevesa in danke –  EuropaColon, Društvo OnkoMan, Društvo onkoloških bolnikov Slovenije, Junaki 3. nadstropja, društvo staršev otrok, zdravljenih na hemato-onkološkem oddelku.

  Seveda je z besedo mreženje mišljeno še vse kaj več kot povezovanje posameznih društev. Bolniki se preko svojih predstavnikov v združenju povezujemo s stroko in politiko in preko nje dostopamo do pravic, ki so za naše kakovostno življenje pomembne. Kar je prav gotovo še zalogaj za prihodnost. Čeprav gre, vsaj v Sloveniji, pot sodelovanja na tej ravni kar v pravo smer. Se mi zdi.

  Vodje društev in združenj so vpeti tudi v številne mednarodne povezave. Od 16. do 18. novembra je bila v Barceloni 13. Evropska konferenca o raku dojk, na kateri je med govorci nastopila tudi dr. Tanja Španič, predsednica slovenske Europe Donne. Ne le kot strokovnjakinja, pač pa tudi kot zagovornica bolnikov, kar je še posebno pomembno. Vedno in povsod: “Da se sliši naš glas!” ali “Nič o nas brez nas!”

  Izobraževanje in usposabljanje

  Na tem področju prav posamezna društva naredijo največ. Članice Europe Donne, na primer, imamo vsako leto dvodnevni seminar, na katerem nas izbrani onkologi in drugi specialisti seznanijo z novostmi na tem področju. Pri tem ne gre le za enostransko predajanje informacij in znanj. Pomemben je tudi tisti pogovorni del, ko zdravniki slišijo, kje so naši problemi in stiske, ter se nanje odzovejo. To pa je dragoceno, ker nas obojestransko bogati, razširi fokus in ustvarja širše polje empatije.

  Ob tem pa društvo pripravlja še številna izobraževanja, delavnice in pogovorne večere ter skrbi za bogato zakladnico video vsebin na kanalu Youtube. To ni pomembno le za bolnice in njihove svojce, ampak za vse, ki se najdete v grozeči napovedi. O tem sem pisala zgoraj.

  Ob tem seveda ne moram prezreti številnih kampanj za ozaveščanje Slovenk in Slovencev o različnih vrstah raka. Naj jih naštejem le nekaj: Rožnati oktober, »Dej se preglej!« – plakate ste prav gotovo prav te dni opazili povsod po Sloveniji, #BREZizgovorov …

  

  Za konec

  Ura je pozna in tukaj se bom ustavila. V prvi vrsti zato, ker sem po dolgem dnevu omagala, malo pa tudi zato, ker so vse naslednje alineje vedno zahtevnejše. Vsega pač ne vem, saj se delovanje razširja na politiko.

  Če pa koga zanima, izbrskala sem predstavitev, kjer je Misija Rak predstavljena še konkretneje. Gotovo bo potem vsem jasno, kaj je njen namen. 🙂

  Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS

   

• Servilni letni posvet za izobraževanje odraslih 2022 (11/14/2022)

  25. in 26. oktobra smo se izobraževalci odraslih ponovno zbrali na Letnem posvetu pod naslovom Zdravi. Prodorni. Prožni.

  Domnevala sem, da smo se zbrali vsaj večinoma zdravi. Da smo pa (ne)prodorni in (ne)prožni, se je kmalu pokazalo, še posebno drugi dan, ko smo kljub programskim obetom o možnostih razprave v skupinah ponovno zapravili priložnost, da bi bili argumentirano kritični do odločevalcev, ki brez večjega strokovnega konsenza krojijo politiko IO v državi. Da je ta že nekaj časa vse prej kot zdrava, še posebno do področja IO, pa je vsaj manjšini že dolgo jasno.

  Udeleženci posveta smo bili iz vrst IO, večinoma iz LU, za vzorec je bilo zaposlenih v zasebnih organizacijah, predstavnikov združenj in društev … Kljub temam, ki smo jih obravnavali, ni bilo predstavnikov ministrstev za zdravje, gospodarstvo, delo in socialne zadeve, kulturo, da ne omenjam predstavnikov kadrovskih služb in izobraževalcev iz vrst delodajalcev. Sprašujem se, zakaj je tako, da na naših posvetih praviloma ni tistih, ki bolje od izobraževalcev vedo, katere so izobraževalne potrebe v življenju in pri delu, še posebno če je govor o zdravih, prodornih in prožnih zaposlenih, da ne omenjam ranljivih skupin, tistih s posebnimi potrebami in starejših …

  Ne vem, o čem bi tekla beseda, če ne bi bilo evropskih sredstev za različne projekte, ki so jih predstavili predvsem predstavniki LU. Seveda je bilo ob vsej hvali po mojem mnenju premalo govora o primerni implementaciji teh projektov v prakso in življenje. Če pa se že implementirajo, se v ozko lokalno okolje, mislim, da velikokrat odkrivamo Ameriko, ker nimamo prav nobenega pregleda, kdaj in čemu kdo razvija katerega od teh projektov … Prepričana sem, da je v večini primerov glavna motivacija predvsem finančna.

  

  Naivno sem pričakovala, da bomo drugega dne vsaj v panelni razpravi rekli bobu bob ter se odkrito in kritično pogovorili s predstavniki MIZŠ in prisotnimi direktorji javnih zavodov, ki so povezani z izobraževanjem.

  Moderatorka, sicer profesionalna voditeljica posveta, je bila tudi tokrat po mojem mnenju preveč servilna in previdna pri vodenju razprave, ki je pravzaprav sploh ni bilo. Sodelovala sem v panelu, kjer naj bi bila naša vprašanja namenjena predstavnikom MIZŠ in razmisleku, kakšna je sploh njihova vizija razvoja izobraževanja in umestitve v sistem. Za teme, kot sta sistemska ureditev področja in razmislek o direktoratu za IO v organizacijski shemi MIZŠ, ki je preveč šolsko usmerjena, ni nobenega posluha. Morda bi se morala pohvaliti s katerim od uspešnih projektov, ki smo jih izpeljali v ADS, kot so to naredili drugi? Kakšna škoda za zapravljeno uro praznega besedičenja in servilnosti. Kdaj bo naš pogled na IO enoten in manj povezan s parcialnimi interesi?

  Težko je bilo poslušati navzoče direktorje javnih zavodov. Nekateri brez prave vizije in nestrukturiranih načrtov sploh ne vedo, kaj bi počeli z IO. Moderator te skupine bi moral biti neodvisen, vsekakor pa ne iz njihovih vrst, kot je bilo tokrat. Tehtnih vprašanj in kritične razprave seveda ni bilo.

  In za konec še v razmislek. Zanimiv bi bil posvet, na katerem bi skušali poiskati odgovore na vprašanja, zakaj smo izobraževalci odraslih pogosto neprodorni, neprožni in servilni. Problem je, da ne vem, kdo bi bili udeleženci …

  Ida Srebotnik (drustvoio@gmail.com)

• Valuta življenja je življenje samo! (4/12/2022)

  Pred časom sva s sodelavcem poklepetala o norostih človeštva. Omenila sem mu Vandano Shivo – Indijko, doktorico kvantne fizike, ki znanje te veje uporablja za zaščito zemlje in človekovih pravic. Njena knjiga Ena zemlja, eno človeštvo proti 1 %, ki nosi pomenljiv podnaslov Razbijanje iluzij, sejanje svobode je prevedena tudi v slovenščino.

  

  Zgodbo te izjemne ženske bi danes rada delila še z vami.

  Večino časa preživi na kmetiji gibanja Navdanya (pomeni devet semen). Ustanovila ga je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in simbolizira zaščito biotske in kulturne raznovrstnosti. Poudarja, da hrana ni blago, proizvedeno s strupenimi kemikalijami, zaradi katerih izumirajo številne vrste. Ne le rastlinske, tudi živalske. Gibanje Navdanya združuje ženske in kmete, ki hrano pridelujejo ekološko in skrbijo za regeneracijo zemlje in vode. V več kot 150 skupnostnih bankah semen ohranjajo bogato naravno dediščino in biotsko raznovrstnost.

  

  Vandana Shiva živi in deluje v skladu z Gandijevo filozofijo satjagraha (v hindujščini pomeni držati se resnice). Zagovarja odločen, a nenasilen upor zlu. Zato se tudi nenehno bori proti kolonizatorjem vseh vrst. Imenuje jih strupeni karteli. Mednje uvršča kemično industrijo (Monsanta, ki jo je prevzel Bayer, Dow Chemical in Dupont, ki sta se združila, itd.) pa tudi nove tehnološke velikane, kot so Microsoft, Facebook oziroma po novem Meta Platforms, SpaceX in številni drugi, ki izkoriščajo tehnologijo kot sredstvo nasilja, prilaščanja in monopolov. Billa Gatesa, Jeffa Bezosa, Marka Zuckerberga, Elona Maska … poimenuje filantrokolonialisti.

  Vse življenje spoznava, da denar in izčrpavanje dobička za seboj puščata uničene ekosisteme, ljudi v revščini, opustošene reke, poseke namesto nekoč bogatih gozdov … Ideja, da je denar gibalo življenja, pomeni – po njenem – začetek lažne iluzije. Valuta življenja ni denar in zato ne verjame, da bo filantrokapitalizem pomagal svetu razrešiti težave, ki jih je ustvaril prav denar.

  

  Še nekaj njenih poudarkov:

  • »… Ko oropaš človeštvo velikih podpornih sistemov, kot so zemlja, voda, morje, sonce – vsi nujni za življenje – človeštvu sporočaš, da lahko umre …«
  • » … Nadzor nad semeni ni le gospodarski ukrep, je geopolitični nadzor …«
  • » … Zame so tako narava kot ženske ustvarjalne. Njihovo kreativnost sta zatrla kolonializem in kapital. Naravo so razglasili za mrtvo, žensko pa za pasivni objekt, s katerim se manipulira in se jo zlorablja. /…/ Ekofeminizem prepoznava, da so tako narava kot ženske žive, ustvarjalne, produktivne. To je resničnost. Iluzija pa je, da je narava mrtva in da so ženske pasivne …«
  • » … Moje delo za nedeljivost in celotno delo na področju ekologije že več kot 50 let kaže, da je resnična znanost dialog, partnerstvo …«
  • Premik od mehanicističnega uma k ekološkemu »je nujno narediti nenasilno. Vsak nenasilni korak poglobi tvoj odnos s svetom. Ker nenasilje pomeni, da ne povzročaš škode. Zato pa je treba biti buden in odprt za sočutje, za svet okrog tebe – tako družbeni kot naravni. Vsakič, ko poglobiš ta odnos, postaneš močnejše in bolj odporno bitje. Če si nasilen, bo sistem vedno nasilnejši od tebe, saj ima na razpolago več virov, več moči. /…/ Lepota nenasilja je, da s tem razširiš svoje sebstvo, saj postaneš del večjega sveta …«

  Z vsemi temi odlomki bi vas rada spodbudila, da prisluhnete pogovoru z Vandano Shivo, ki je bila 27. februarja gostja Vala 202.

  Vsi, ki si prizadevajo za ohranjanje ekoloških semen in s tem ohranjanje biotske pestrosti, so v mojih očeh posebne vrste ljudje. Po svojih skromnih močeh jim skušam slediti. In tako – še vedno zelo amatersko, pa kljub temu iz leta v leto z več znanja – iz svojih ekološko vzgojenih vrtnin pobiram semena, jih hranim, delim, izmenjujem in naslednje leto spet sejem. Mimogrede: moje okenske police so že polne sadilnih platojev, v katerih poganjajo paprike, jajčevci, čiliji … Valuta življena je vendar življenje samo! 🙂

  Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS

• Oh, te avtorske pravice! (2/14/2022)

  25. marca 2009 so na spletni strani srednje šole Waltrop v Severnem Porenju – Vestfaliji v Nemčiji objavili referat o Córdobi. Njihova dijakinja ga je pripravila s sklopu jezikovne delavnice španščine, ki jo je organizirala šola. V referat je vključila fotografijo Córdobe, katere avtor je bil Dirk Renckhoff. Fotografija je bila prvotno objavljena na spletnem potovalnem portalu brez omejitev glede prenosa fotografije, zato jo je dijakinja prenesla s tega portala. Pod fotografijo je kot vir navedla to spletno stran, saj na njej niso bili navedeni podatki o avtorju fotografije.

  Fotograf Renckoff, ki je pravico do izključne uporabe fotografije podelil samo potovalnemu portalu, je menil, da je šola z objavo fotografije na šolskem spletišču kršila njegove avtorske pravice. Obrnil se je na deželno sodišče v Hamburgu, ki je delno ugodilo Renckoffovemu zahtevku, šoli pa naložilo, da mora fotografijo odstraniti s svoje spletne strani in fotografu plačati 300 EUR z vsemi zamudnimi obrestmi vred.

  Zgodba se je zaradi različnih razlag pojma »priobčitev javnosti« nadaljevala in končala celo na Sodišču Evropske unije. Tam so avgusta 2018 razsodili, da gre v tem primeru za dajanje na voljo javnosti, ne da bi avtor to dovolil. (vir)

  

  Ta primer kaže, da objave fotografij, grafik, risb ipd., ki jih snamemo s spleta, četudi navedemo vir spletne strani/avtorja, niso dovoljene, če nimamo izključnega avtorjevega privoljenja do uporabe, in če jih objavljamo v gradivih, ki pristanejo v spletnih učilnicah in/ali spletiščih. Moram pa dodati, da to velja do poteka avtorskih pravic. Avtorska pravica traja še 70 let po avtorjevi smrti in je prenosljiva (npr. na potomce).

  Se sprašujete, zakaj sem potemtakem fotografijo Dirka Renckhoffa, za katero si je leta prizadeval, da je nihče ne bi uporabljal brezplačno, objavila v tem blogu? Ne, nisem pridobila njegovega dovoljenja. 😀 Uporaba fotografije je dovoljena, kadar jo uporabljamo kot namen ponazoritve.

  27. januarja so na Arnesu pripravili spletni seminar Iz klopi na splet – uporaba avtorskih del v izobraževanju. Saša Krajnc (zgornjo zgodbo sem si izposodila pri njej) je skušala odgovoriti na vprašanja: kaj lahko storimo izobraževalci, izobraževalne in raziskovalne ustanove, da bo avtorsko pravo končno prikrojeno sodobnim izobraževalnim procesom, katere vsebine lahko že sedaj uporabljamo pri pouku in na kakšen način … Seveda so se med dogodkom porajala še številna druga, ki so na koncu dobila odgovor.

  Področje avtorskih pravic je res zelo zapleteno. Ogledala sem si posnetek spletnega seminarja in moja slika o tem, kaj v resnici lahko uporabljamo in česa ne, predvsem pa kako in komu je to lahko dostopno v teh časih hibridnih modelov poučevanja, še zdaleč ni kristalno jasna.

  Avtorske pravice so absolutne. ZASP pa obravnava tudi izjeme, ki so nujne, saj bi sicer zastala vsakršen napredek in inovativnost človeštva. Te izjeme dajejo koristniku pravico, da uporablja delo avtorja, ne da bi avtor v to privolil. Včasih je treba za to plačati (privoljenje avtorja ni nujno, plačati pa je treba licenčnino), včasih pa so avtorke pravice za izjeme v prosti uporabi.

  ZASP, ki velja od leta 1995, predvideva izjemo, ki omogoča prosto uporabo avtorskih del za namene pouka. Ampak pouk po tem zakonu pomeni le pouk v živo. Predlog sprememb tega zakona, ki je trenutno v procesu sprejemanja, ta »pouk v živo« rahlja, kljub temu pa ni prav popustljiv. Kar zelo bode v oči pa je to, da ni prav v korist (vsem) ustanovam, ki izobražujejo. Kot izjemo šteje le šole, ki izvajajo pouk, ne zajame pa neprofitnih organizacij, ki izvajajo izobraževanja v javnem interesu, kot so društva, muzeji, knjižnice ipd. Vsem tem grozi plačilo licenčnin in pogajanja z imetniki avtorskih pravic.

  Videti je, da je problematika zelo pereča, saj je ZASP-I v javni obravnavi že drugič (vir). Prva obravnava predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-I), ki je bila do 28. junija 2021, je očitno sprožila burno razpravo. Druga javna obravnava se je iztekla 13. februarja.

  Vsekakor vas vabim, da si najprej ogledate posnetek spletnega seminarja Iz klopi na splet – uporaba avtorskih del v izobraževanju. Kot kaže, bo treba budno spremljati, kdaj bo zakon sprejet, potem pa ga natančno preučiti, da ga ne bomo kršili. 😀

  Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS

• Kaj vse zmorejo aplikacije? (1/27/2022)

  Za mano sta bili že dve uri dela, ko iz kuhinje, kjer mož ob jutranji kavi surfa po telefonu in prebira novice od tu in tam, zaslišim navdušen: »Ho, ho, ho, Nevenka, poglej ti to …« Pod nos mi pomoli svoj telefon in mi kaže videoposnetek, ki je objavljen na spletni strani AR Copy Paste.

  Res, osupljivo. Videoposnetek prikazuje programerja, ki posname različne predmete iz okolice (na primer knjigo ali lončnico) in ju nato vstavi v zapis, ki ga ustvarja na računalniku. Vse to mu omogoča aplikacija AR Cut and Paste, s katero lahko digitalizirate predmete iz resničnega sveta, ki nas obkrožajo. Leta 2020 jo je ustvaril pariški oblikovalec in umetnik Cyril Diagne. Ta aplikacija ne uporablja tradicionalne metode kopiranja in lepljenja s pomočjo slike. Uporablja eno samo aplikacijo, ki uporablja razširjeno resničnost in strojno učenje za iskanje različnih predmetov v okolici in jih neposredno prilepi v program za urejanje slik v računalniku, nato odstrani ozadje in ohrani samo predmet. Diagne pravi, da celoten postopek traja približno šest sekund. Se vam zdi to dolgo? Meni ne. Še posebej, ker to orodje prihrani čas za postopek, ki terja (vsaj) te korake: posneti fotografijo, jo urediti in nato izrez vstavili v dokument.

  

  Tehnologija računalniškega vida in obogatene resničnosti je v zadnjih nekaj letih dosegla izjemen napredek. Naj vam predstavim le nekaj aplikacij, ki sem jih uporabila oziroma spoznala zadnje čase.

  Na silvestrovo sem stala sredi travnika nedaleč od Brestovice pri Komnu – v trdi temi in gluhi tišini – in strmela v nebo, ki je bilo prepredeno s čipkami žarečih ozvezdij. Če ne bi bilo hladno, bi legla v travo in se zgubljala med drobnimi ‘lučkami’. Ko sem takole buljila v zvezdnato nebo, me je seveda zanimalo, katere zvezde in ozvezdja se pnejo nad mano. V nebo sem usmerila telefon, fotografirala in s pomočjo aplikacije SkyView zagledala vsemogoče: zvezde so dobile svoja imena, ozvezdja so se prikazala v podobah živali … Aplikacija omogoča natančno odkrivanje in prepoznavanje nebesnih objektov na nebu podnevi ali ponoči. In seveda – ni edina. 😀 Več o njej si lahko preberete tukaj.

  Pred dnevi mi je prijateljica navdušeno razlagala, da je po spletu naročila komplet lončnic, ‘prijazen domačim živalim’. Dobila je tri krasne lončnice, ki jih je dostavna služba pripeljala lepo zapakirane z grelčki. Samo ena od njih je imela oznako in navodila za nego, za vse druge se je morala potruditi sama.

  

  Med številnimi aplikacijami za prepoznavanje rastlin – na sliki zgoraj so štiri, nekaj več pa jih boste spoznali tukaj – se je odločila za PlantNet. In seveda zvedela vse, kar je potrebovala. Če vas zanima, kako deluje, tule je video. Ta aplikacija prepozna tudi plevele. Moj vrt jih je poln. 😀 Glede na to, da so številni užitni in da jih res malo poznam, niti ne bi bilo slabo, če bi si to aplikacijo naložila na telefon. Tako bi lahko tiste dobre –  celo zdravilne – prepoznala, jih nabrala in ‘podtaknila’ v solato. 😀

  Ena od bolj zanimivih aplikacij je tudi Google Lens. Kaj vse ponuja, pa raziščite kar sami: https://lens.google/intl/sl/.

  Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS

• Učenje s podkasti (11/9/2021)

  Učenje je najpomembnejša dejavnost v našem življenju in ena ključnih človekovih pravic. Učimo se od začetka do konca, od rojstva do slovesa. Kot otroci pridobivamo nove spretnosti in znanje o sebi in svetu, potem pa vedno več o sebi. Tudi potem, ko se moramo navaditi na zmanjševanje svojih telesnih (in umskih) moči.

  Od nekdaj rada poslušam radio. Mogoče imam to po očetu. Doma smo namreč poslušali različne programe, med očetovimi priljubljenimi je bil poleg takratnega Radia Ljubljana v osemdesetih letih program na avstrijski državni radijski postaji. Predmet, ki me je v otroštvu redno spremljal povsod, tudi na počitnicah, je bil kasetofon, saj sem uživala ob poslušanju otroških radijskih iger. Večera brez Zvezdice Zaspanke si nisem mogla predstavljati. Ko ni šlo drugače, mi je starejši brat celo posodil walkman, da sem lahko zaspala. Tudi v odraslem življenju je radio moj zvesti spremljevalec. Kljub široki paleti postaj, ki so na voljo, se odločam med dvema. Obe ponujata poslušanje svojih kakovostnih oddaj v terminih, ki ustrezajo poslušalcem. Kot bi gledal televizijski program ‘za nazaj’, samo bolje. Podkasti, kot se reče takemu načinu predvajanja, nimajo roka trajanja. Ostanejo v arhivu.

  Ne moreš tolerirati netolerance.

  Igor Bračič, vsestranski ustvarjalec

  Od kod izvira in kaj pomeni beseda podkast?

  Kot je navedeno v Franu, je beseda ‘podkast’ sestavljena iz angleških besed ‘iPod’ in ‘broadcast’. V slovenskem okolju se pojavi po letu 2005, ko je ta način predvajanja zaživel. Skušali so jo prevesti, vendar se slovenska različica ‘poddaja‘ ni uveljavila. Kaj sploh je to? Podobno je blogu, vendar gre za avdiovsebino, na katero se je mogoče naročiti, in se periodično nalaga na računalnik, telefon ali drugo prenosno napravo. Na Youtubu sta objavljena tako kratka, minutna razlaga, kot videovodič za iskanje primernih aplikacij in nalaganje želenih vsebin.

  Podkasti so zame nadgradnja radijskega programa, saj poslušam zgolj vsebino, ki me zanima, brez oglasov. Informativnih oddaj na mojem seznamu ni. Poleg radijskih iger in avdioknjig me privlačijo svetovalne oddaje in zanimivi intervjuji. Med slednjimi naj omenim podkast Številke, ki ga za MMC RTVSLO pripravlja Slavko Jerič. Vsaka sezona, trenutno teče osma, ima svoj naslov in neko svojo nadgradnjo. Voditelj se pogovarja z zanimivimi bolj ali manj znanimi posamezniki iz sveta športa, umetnosti, kulture, zdravstva, medijev. Vsak intervju skrbno pripravi in načrtuje, tako da so pogovori živi, zanimivi in nemalokrat tudi zabavni. Sogovorniki so sproščeni, govorijo v pogovornem jeziku ali narečju, občasno slengu. Me sprašujete, koga od gostov priporočam? Če bi se radi nasmejali, Igorja Bračiča. Če bi se radi čudili predrznosti in prodornosti mlade novinarke, dobitnice nagrade Watchdog (2019), Klaro Širovnik. Če bi radi slišali tiste, ki jih dolge ure gledamo, Primoža Rogliča, Mateja Mohoriča in druge športnike. Nabor je dolg in obsežen, abecedni seznam pa k sreči objavljen. Pa Renato Salecl, Boštjana Videmška, Alenko Artnik, Marjana Doviča … morda kar vse. Za vsak dan, glede na razpoloženje, si lahko izberete sogovornika.

  Ko me vprašajo, o čem razmišljam, ko tečem, ne znam odgovoriti. Včasih niti sveta okrog sebe ne zaznavam, samo nogo postavljam pred nogo in grem.

  Nataša Robnik, ultramaratonka

  Spodbuda in obogatitev rutinskega  dela

  Preveč časa preživim pred zasloni. Zavedam se, da branje knjig dodatno obremenjuje moje oči. Med sprehodom običajno na poslušam niti glasbe niti oddaj, med nabiranjem kostanja pa že. Pa med likanjem in drugimi neljubimi gospodinjskimi opravili. Čudim se zanimivim dejstvom, občudujem vrhunske športnike, umetnike, vodje projektov, poslušam motivirane judi, ki svoj poklic opravljajo z ljubeznijo in predanostjo. Kup perila se (pre)hitro zmanjša.

  V aplikaciji za podkaste boste našli še številne druge zanimive oddaje. Čudili se boste, kako ste lahko doslej živeli brez tega. V digitalnem svetu se skriva neomejeno znanja. Zakaj ga ne bi zajeli? Naložite si aplikacijo in se naročite na podkaste oz. radijske oddaje, ki vas zanimajo. Učite se o svetu in več boste vedeli tudi o sebi.

  Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS

• Mednarodna delavnica Civilna družba in izobraževanje odraslih – navade, prakse in oblikovanje ‘nove normalnosti’ (8/23/2021)

  Mednarodna delavnica v organizaciji Univerze v Würzburgu in ICAE Civilna družba in izobraževanje odraslih – navade, prakse in oblikovanje ‘nove normalnosti’, ki je bila 28. maja, je imela za cilj preučiti vlogo civilne družbe v IO. Pobliže naj bi si ogledali različne kontekste, izzive in omejitve, ki jih trenutna kriza nalaga civilni družbi, ter njene možnosti, da sooblikuje ‘novo normalnost’ v navezavi na zaveze spoštovanja človekovih pravic ter načeli prava in pravičnosti. Tako so organizatorji zapisali v povabilu …

  Po pozdravnih nagovorih vplivnežev obeh organizacij so sledili sklopi: Kaj je civilna družba? – izvor, nastanek, preobrazbe in trenutna vloga civilne družbe, Moderna civilna družba in IO – spopad na globalnem področju, Kaj pomeni civilna družba po svetu? Ta sklop je postregel vpoglede s treh koncev sveta. Azijske kolegice so navajale koristi novih možnosti, ki jih ženske pridobijo, če jim dovolimo voziti taksi. Generalna sekretarka švedskih LU Cecilia Palm je predstavila civilno družbo kot prepoznanega partnerja v IO na Švedskem in nordijskih državah, torej okolju, ki predstavlja ‘mokre sanje’ izobraževalcev odraslih po vsem svetu. Najlaže se poistovetimo z nastopom profesorice Katarine Popović. Njen poučni prikaz neke druge Evrope je nosil naslov Civilna družba v postkomunističnem svetu.

  Govorila je predvsem o domačih izkušnjah, torej južni in jugovzhodni Evropi. Opozorila je na podobnosti med postkomunističnimi državami, ki jih zaznamujejo počasna ekonomska rast, nestabilno gospodarsko in politično stanje brez demokratične tradicije s hibridno oziroma konservativno demokracijo. Ta se tako sicer predstavlja, v resnici pa to ni. Gradi jo kopica avtokratskih nagnjenj, prepredenih s populizmi, nacionalizmi in korupcijo. Čeprav pravega sodelovanja med različnimi državnimi deležniki ni, je civilna družba še kako živa. S političnimi spremembami in padcem komunizma so se NVO porajale kot gobe po dežju. V teh krhkih demokracijah je njihov glas še kako pomemben, saj so najbolj progresiven del družbe, ki zagovarja človekove pravice in demokracijo ter predstavlja marginalne in ranljive skupine predvsem na področju izobraževanja. Zelo pogosto je civilna družba zatočišče strokovnjakov in intelektualcev, zato je izobraženost dejavnih na teh področjih visoko nad državnim povprečjem.

  Tudi zato so NVO najpogostejši ponudnik IO ter pomemben zagovornik tistih, ki so ostali zadaj. Civilna družba prevzema pomembne politične, družbene in ekonomske dejavnosti, ki jih vladajoče strukture zanemarjajo. Zagovarja področja, ki oblasti ne zanimajo pretirano, in je zato gonilo medkulturnosti, strpnosti, kritičnega razmišljanja. Pomembno vpliva na evropsko integracijo, mednarodno komunikacijo in izmenjavo. Vloga civilne družbe je, po njenih besedah, prestavljati interese in cilje določenih skupin, ki (še) nimajo sistemskega značaja, so pa značilni za razvite in stabilne demokracije. Poleg tega popravlja ali nadomešča spregledana področja dela, ki jih države, vlade ne zmorejo ali pa nočejo izvajati, včasih pa deluje ali je razumljena celo kot opozicija, ki pokriva določena ključna področja družbe. Zato jo oblasti stigmatizirajo, javno mnenje pa obtožuje odsotnosti domoljubja. Civilna družba je torej alternativa, opozicija in je verjetno ravno zaradi tega njen status še vedno pravno in finančno neurejen, birokratsko izjemno kompleksen in restriktiven. V civilno družbo tako spadajo tudi cerkvene organizacije in nogometni klubi, ki se navadno bolje napajajo, če le podpirajo vladne usmeritve, kot tradicionalne NVO, iz istega korita.

  Ob tem je tu še pojav GONGO, vladno ustanovljenih NVO, ki so sicer legalno-pravno nevladne organizacije, dejansko pa so to vladne, strankarske izpostave za politične kadre in porabo sredstev, namenjenih NVO. Svoje predavanje je profesorica Popović zaključila z nekaj primeri praks vlade svoje države, ki je koronakrizo izkoristila za zmanjševanje političnih in civilnih pravic ter svobode.

  Podobnost z domačimi izkušnjami ni zgolj naključna. Kakor tudi ni naključno, da so bile v občestvu poleg študentk in študentov (zopet) predvsem ženske, predvsem (naj)temnejših odtenkov, katerim so se ‘dosežki’ JV Evrope na področju civilne družbe in IO zdeli verjetno nedosegljivi v času njihovega bivanja na tem svetu. Prisluhnile so, torej, tiste najbolj marginalne, tiste zadnje v vrsti v deklaraciji obljubljenih a nikoli podeljenih človekovih pravic – lastne pravice si moremo izboriti samo sami.

  Na domačem terenu in v tem še posebno izključujočem času o tem še najbolj zgovorno pričajo prav naše najbolj prepoznane organizacije civilne družbe s področja zdravja. V veliki večini jih  ustanavljajo, vodijo ter v njih delujejo najprej družinski člani obolelih. Ti se združujejo in si medsebojno pomagajo, da bi ohranili določeno kakovost bivanja svojim bližnjim. Tistim z redkimi boleznimi pa preostane le prosjačenje na najbolj komercialnih televizijah z največ gledalkami, da bi le zbrali milijon za operacijo v Ameriki, tik preden se začne Ljubezen na kmetiji. Zbiranje drobižkov, da si naši drobižki lahko namočijo noge pri Debelem rtiču, pa je po vseh teh letih že tako institucionalizirano, da ga sploh več ne razumemo kot del civilne družbe. Kdo bo odpeljal na morje ženske 65+, naše najbolj ogrožene matere in babice, ki ne vidijo več onkraj praga revščine? Kakšen sarkastičen krohot jih mora grabiti v osami njihovih vlažnih kmečkih hiš, če se kdaj spomnijo pesmi Lepo je v naši domovini biti mlad? Z razvojem v zadnjih 30 letih pa se še mladim ne poje več. Mene je tako sram, da me boli …

  Darijan Novak (darijan.novak@acs.si), ACS

• Kje ste pa vi? (7/13/2021)

  Tik pred poletjem sem se poglobljeno izobraževala. Vzporedno sta namreč tekla dva tečaja o treh spletnih družbenih omrežjih z dvema mentoricama, različnima skupinama ‘sošolcev’ in enakim namenom – za promocijo izobraževanja odraslih in dejavnosti, s katerimi se ukvarjamo na ACS.

  Znanje o uporabi omrežja LinkedIn in izkušnje z njim smo pridobivali v okviru izobraževalnih delavnic, financiranih s sredstvi projekta EPUO 2020–2021. Udeležili smo se jih zaposleni na ACS. Pridobljeno znanje že uporabljamo, predvsem pa, kot nas je naučila mentorica Maja Novak, preverjamo, preizkušamo in testiramo. Naš cilj je preko osebnih profilov na omrežju promovirati ACS, svoje delo, dosežke, dogodke, slovenske in mednarodne projekte.

  V okviru LU Radovljica deluje center za mlade Kamra. Dejavnosti, ki jih organizirajo, niso namenjene le mladim. Tako je v letošnjem letu pri njih na daljavo teklo nekaj 40-urnih tečajev o uporabi spletnih družbenih omrežij, predvsem FB in IG, za promocijo izobraževalnih in drugih dejavnosti. Z veseljem sem sprejela vabilo, saj se rada učim. Obžalujem le, da se nismo mogli srečevati v živo. Program financirata EU iz ESS in MIZŠ.

  Služba je služba, družba pa družba

  

  Ste opazili, da se osebno in službeno vedno bolj prekrivata? Ne pravim, da je to slabo. Z objavo osebne fotografije na ‘službenem’ profilu se razkrijemo bolj, kot bi si to morda želeli, toda pomisleki so brezpredmetni. Fotografija razkriva le obraz, na delo pa nosimo vse, kar smo – osebnost, spretnosti, interese, navade. To so tudi ključne značilnosti, zaradi katerih se ljudje z nami povežejo. Mi smo nosilci blagovne znamke in ne obratno.

  Naši mentorici, Monika iz podjetja Mojster marketinga za FB in Maja za LinkedIn, sta se potrudili in delali z nami na naših konkretnih primerih. Spodbujali sta nas, naj naučeno preizkusimo v praksi. Tako sem zdaj na FB, IG in LI. Kje ste pa vi? In kaj tam počnete?

  FB naj bi v največji meri uporabljala naša (srednja?) generacija, mladi prisegajo na Snapchat (in številna druga), še mlajši pa na Tik-tok. Potem je tu še Twitter. Nastajajo kot gobe po dežju. Marsikdo, tudi iz kroga znanih in slavnih, bi potreboval vsaj premislek, če ne tečaj, preden kaj objavi. Zato se mnogi spletnih družbenih omrežij izogibajo. Toda ali je to pravi način za spregled novic in ljudi, ki nas spravljajo v slabo voljo? Ne. Prevzeti je treba odgovornost in na spletu, tudi na omrežjih, slediti svojim vrednotam. Na FB ACS, TVU, Knjižnice ACS ter IG TVU tako ravnamo. Doseg objav dokazuje, da smo uspešni, ljudje/organizacije nam sledijo in delijo naše objave. Verjetno gre res za najcenejši in najhitrejši medij za ozaveščanje splošne javnosti o IO.

  Na spletnih družbenih omrežjih preživim kar veliko časa. S posebnim veseljem objavljam #nadanašnjidan na FB Knjižnice ACS, po intenzivnem štirideseturnem tečaju razumem, čemu služijo ključniki, upam si v veliko večji meri komentirati in deliti objave drugih, objaviti video, ki sem ga posnela, brskati, kaj delajo drugi. Prenehala sem redno spremljati doseg (svojih) objav in se spraševati po razlogih za razmeroma majhno število všečkov.

  Lepa beseda lepo mesto najde

  

  Tudi tu namreč velja, da dobimo toliko, kot damo. Ne moremo se izgovarjati na tehnologijo. Ta deluje po algoritmih, kot smo slišali na Forumu EPUO o digitalni preobrazbi družbe. V skupine nas razvršča glede na naše prejšnje dejavnosti. Če bomo sledili objavam določenih oseb/ustanov in z njimi ohranjali stik s kliki, ogledi, komentarji in všečki, se nam bodo ti profili kazali na prvi strani (ponujali pase nam bodo pa tudi na drugih spletnih mestih, po katerih brskamo). S tem ko se odzivamo na objave drugih, dosežemo, da nas opazijo. Povsod, na vseh omrežjih obstajajo t. i. opazovalci. Nikoli se ne odzivajo, si pa ustvarijo mnenje. Ko nas bodo potrebovali, bodo vedeli, kje nas najdejo.

  To ni edini trik. Če sami nismo vplivneži niti nimamo takih ambicij, se ‘prikupimo’ nekomu, ki je. Najdemo skupno točko, ga označimo in naša objava bo deležna večje pozornosti.

  Plačane objave na FB in IG so najcenejša reklama. Ob nekaj evrih stroškov in s premišljeno izbiro ciljnih skupin lahko oglas vidi ogromno ljudi. V času, ko skušamo ‘preskočiti’ reklamne bloke na televiziji, klikamo reklame na FB, če so le dobro zamišljene. Tu pridejo prav izkušnje in pridobljeno marketinško znanje.

  Povezani v mrežo

  Če lahko FB in IG vzamemo malo za hec, pa je LI resna ‘ustanova’, v kateri delujejo posamezniki kot predstavniki podjetij in strokovnih dejavnosti. Povezujejo se iz različnih razlogov, tudi zato, da se drug od drugega učijo. Vsepovsod lahko slišimo, da so osebne spretnosti pomembnejše od strokovnih – slednjih se lažje naučimo. LI po mojem razumevanju deluje prav tako. V ‘prvi liniji’ je posameznik s svojo premišljeno izbrano fotografijo ter oblikovano pasico (ki ga razkriva v javnih trenutkih njegovega profesionalnega udejstvovanja) – na slikah naj bodo ljudje, naj se vidijo obrazi. Ničesar ne skrivamo. Opis osebe vključuje izbor njenih najboljših lastnosti in spretnosti, ki jih kaže pri delu. Ja, prav je, da razkrije, kaj počne v prostem času, saj so hobiji pogost razlog, da se ljudje želijo povezati.

  Svoj profil (odprla sem ga pred petimi, šestimi leti in kmalu povsem zanemarila) sem uredila z velikim veseljem in skrbnostjo. Nisem povsem ubogala Maje (sem pač malo samosvoja – ampak tega v mojem opisu ne boste prebrali), stojim pa za vsem, kar je tam zapisano. Pobožalo me je, ko sem se zavedela, koliko formalnih in neformalnih tečajev sem opravila in kaj torej vse znam. Nadaljevalo se je s povezovanjem ljudi – brez težav; najprej sem nagovarjala druge, potem so začeli drugi vabiti mene. Moja mreža počasi raste. Sodelavci smo se povezali, si pomagali, svetovali, se zgledovali drug po drugem. Naše objave so v veliki meri rezultat timskega dela.

  Odločila sem za sistematično objavljanje: vsak teden nekaj. Kaj lahko specialna knjižnica za izobraževanje odraslih ponudi podjetnikom (ti so na LI v največjem številu), ki ustvarjajo poslovno mrežo, da bi dosegli (tudi) poslovne uspehe in finančne učinke? Anketa je kar dobro izpadla, vendar se je izkazalo, da je premalo ponujala, in morda se je zdelo, da ni dovolj premišljeno zastavljena … Videovodič pa ni dosegel želenega učinka. Sprašujem se, kaj je razlog. Nekoliko razdalje in poletni razmislek mi bosta koristila, jeseni pa bom spet začela slediti zastavljenemu cilju: ena objava na teden za promocijo knjižnične dejavnosti na ACS in širše. Ampak ne v sredo! Ne na LI ne na IG in še manj na FB.

  Odgovorno objavljanje

  Površnemu opazovalcu se lahko zdi, da je objavljanje na omrežjih najlažja stvar na svetu. Primeš telefon, fotografiraš, nekaj napišeš, uporabiš filtre, čustvenčke in ključnike. No, ni tako enostavno. Poznati je treba odgovora na vprašanja, kaj je cilj objav in koga želimo prepričati o čem.

  Cilji spletnih družbenih omrežij ACS so povezani z našimi temeljnimi dejavnostmi. Ves čas imamo pred očmi štiri stebre učenja po Delorsu (Učenje, skriti zaklad, 1996). Učimo se, da bi vedeli, da bi znali delati, da bi znali živeti v skupnosti in da bi znali biti (živeti). Ozaveščamo o pomenu temeljnih spretnosti, branja in učenja ter vseh tistih dejavnosti, ki človeka opolnomočijo za kakovostno življenje. Na ta način in s podporo cele vrste tako organizacij kot posameznikov, ki nam sledijo, želimo doseči vse, tudi ranljive ciljne skupine.

  Spletnih družbenih omrežij ne moremo jemati kot vir verodostojnih informacij, po katerih bi se kazalo ravnati v življenju, saj se mora človek odločati po svoji vesti in slediti svojim vrednotam. So pa sodoben način povezovanja s posamezniki in organizacijami, ki nudijo nekaj, po čemer sami morda hrepenimo – lahko je to le lepa misel, kakovostna fotografija ali videoposnetek, ki si ju sicer ne bi ogledali, dobra šala ali strokovni nasvet. Objavljene vsebine so odraz posameznika – njegovih osebnostnih lastnosti, znanja, okolja in trenutnega razpoloženja.

  Pridobljeno znanje se vedno ‘lepi’ na obstoječe védenje. Širše kot je, več možnosti imamo, da se sami odločamo za iskanje rešitev in prevzemamo odgovornost za svoje ravnanje. 💪 Poleg tega se na vsakem tečaju vsaj toliko kot od učitelja naučimo od sošolcev. 🤝 Hvaležna sem, da se lahko toliko učim – in to v najboljši družbi.

  Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS

• Kako vzpostaviti učinkovit in hiter prenos znanja v podjetju? (5/26/2021)

  Javni zavod Cene Štupar je sredi maja organiziral HR pogovor z naslovom Kako vzpostaviti učinkovit in hiter prenos znanja v podjetju? Najzanimivejši se mi je zdel uvodni del – interaktivno predavanje Mateja Goloba (CorpoHub) z naslovom Agilni pristopi posameznika k učenju. Veliko (zame) novega je natrosil, bolj ali manj v drobcih, ki bi jih bilo vredno dodatno preučiti. In v skladu s tem, kar je povedal, bom z vami delila nekaj teh drobcev. Kajti če želimo rasti in se razvijati – tako kot posamezniki kot ustanova/podjetje, moramo znanje/vire deliti.

  

  Matej Golob je med agilnost in učenje postavil enačaj – agilnosti brez učenja ni in tudi brez ekipe je ni. Besedo agilen Fran razlaga kot ‘dejaven, spreten in se zna hitro, učinkovito odzivati, prilagajati na okoliščine’.

  Začel je z zgodovinskim skokom pred 20 leti, ko je nastal Manifest agilnega razvoja programske opreme. V teh letih so se rodili številni agilni pristopi, ki vključujejo prilagodljivo planiranje, ponujajo hitre rešitve in izboljšave, ekipe se hitro odzivajo in prilagajajo – ob tem pa se člani nenehno učijo drug od drugega.

  

  Predstavljeno metodo Scrum uporablja približno 60 % ekip, ki delajo na agilen način. Gre za enostavno ogrodje, ki pomaga reševati kompleksne probleme s prilagodljivimi rešitvami. Podrobnosti lahko preberete v Vodiču Scrum.

  Agilnosti in Scruma ni brez ekipe. Multifunkcijski timi so ključni. Gre za majhne in samoorganizirane ekipe. To pomeni, da nimajo projektnega vodje, ki bi sam sprejemal vse odločitve, ampak se njegove naloge porazdelijo med vse člane. Ekipi zaupajo, da bo dosegla zastavljeni cilj na način, za katerega misli, da je najboljši, in da bo hkrati prevzela vso odgovornost za svoje delo. Eden od temeljev dela je transparentnost: vsi vidijo, kaj je treba narediti, da bo nek projekt/produkt uspel. Vidno je tudi, kaj trenutno počnejo: na kratkih dnevnih ‘scrumih’ se pogovorijo o treh rečeh: kaj so posamezniki včeraj naredili, kaj imajo v načrtu danes, kje imajo težavo. V tem je moč te metode – vsi problemi se rešujejo sproti. Potem pa sta še dva stebra tega orodja: pregledati (sproti, vsakih 14 dni skupaj z deležniki preverjati narejeno) in prilagoditi. Ob vsem tem je pomembna še retrospektiva, ki pa je vezana izključno na ekipo: kako kot ekipa delajo, kako se počutijo, ali so člani  zadovoljni ali jim kaj manjka, na primer kakšna nova znanja, orodja ipd., kaj lahko izboljšajo, da bodo še učinkovitejši in zadovoljnejši. Retrospektiva povzroča učenje na drugem nivoju, rast posameznikov in ekipe kot celote.

  

  To rast je Matej Golob prikazal z zgodbo Raya Daila, upravitelja hedge skladov, avtorja knjige Principles: Life & Work. Ray Dailo je v svojem podjetju Bridgewater Associates ‘bog’ – on je ustanovitelj, je milijarder, ima največ znanja in bi se lahko obnašal zelo avtoritativno. Pa se ne. Če na kratko povzamem: z mlajšim sodelavcem sta šla na sestanek in izkazalo se je, da Ray ni bil dobro pripravljen. Sodelavec mu je po sestanku sporočil: »Ray, zaslužil si si dvojko za nastop na današnjem sestanku … očitno se sploh nisi pripravil, ni druge razlage za tvoj nastop …« Sporočilo, namenjeno sicer lastniku, so videli vsi zaposleni … Ray je bil nad tem navdušen, saj je njegovo vodilo: če vidiš nekaj, kar ni optimalno, si dolžan povedati. To je zanj in za njegovo podjetje najvišja vrednota, ki spodbuja rast.

  

  

  

  Seveda bi vam lahko povedala še veliko več o dogodku. Pa naj vas namesto tega drobljenja spodbudimk branju članka Lojzeta Bertonclja z naslovom Edini način za zmago je, da se učimo hitreje kot kdor koli drug in objave Mateja Goloba na Linkedin-u: YeZZZS we can! Omenjeni zapis je zanimiv predvsem v luči možnosti za spremembo miselnosti ljudi v tradicionalnem javnem zavodu, kjer hitro odzivanje in prilagajanje ter inovacije niso v ospredju, čeprav zunanje spremembe nenehno narekujejo prav to.

  Vabim pa tudi k ogledu govora Raya Dalia na TED-u z naslovom How to build a company where the best ideas win in branju knjige An Everyone Culture: Becoming a Deliberately Developmental Organization, v kateri je predstavljena posebna kultura podjetja. Zanjo je značilno, da lahko vsak premaga lastne notranje ovire za spremembe ter uporabi napake in ranljivosti kot priložnosti za osebno rast in rast podjetja.

  Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS

• Pozabljene slovenske pisateljice (4/23/2021)

  Vse od začetka 19. stoletja se med slovenskimi pisateljskimi in pesniškimi imeni pojavljajo tudi ženske: Fany Hausmann, Luiza Pesjak, Josipina Turnograjska, Alma Karlin, Zofka Kveder, Mira Mihelič in druge. Kako to, da o večini navedenih tako malo vemo? Je mednarodni dan knjige priložnost, da presežemo vrzel in se odločimo pogledati, kako so v svetu, ki so ga vodili moški, delovale in razmišljale ženske?

  Ženska naj bode pred pečjo ali pri zibeli – ne pri peresu! To ni njih poklic.

  Janez Trdina

  Položaj ženske in moškega je bil v času razcveta slovenske pisane besede znan vnaprej, skladno z družbenim statusom, ki ga je uživala družina. Zagotovo bi med tistimi posamezniki in posameznicami, ki so se v šoli naučili le pisati in brati, našli nadarjene za umetnost, vendar niso imeli priložnosti, da bi se izkazali. Med premožnejšimi je bilo več takih, ki so izrazili svoje misli, pisali, objavljali svoja dela v časopisih, pa so se njihova imena do današnjih dni pozabila. Lani ob tem času smo med drugim razmišljati tudi o razlogih za to, letos pa se posvečamo t. i. ženskemu vprašanju.

  Jaz menim, da predno se bo dalo trditi, kako sta si različna oba spola v razumnosti, zmožnosti, vztrajnosti in volji, morali bi prej moški in ženske obiskovati enake šole, baviti se z enakimi študijami, opravljati enake posle. Se ve, da bi le v majhnem to bilo mogoče, a ne celoma. Zatorej se tudi ne more prej soditi o pravi različnosti moške in ženske razumnosti.

  Gotovo je, da, odkar svet stoji, prepričujemo se, da sta oba spola obdarjena z različnimi lastnostmi, a te lastnosti se ujemajo med seboj.

  Pavlina Pajk

  Fany Hausmann je bila nemškega rodu, vendar je mati z njo govorila slovensko. Po selitvi na slovensko Štajersko je vzljubila ta jezik in v njem pisala pesmi. Verjetno si ni obetala svetovne slave, morda bi kdo celo rekel, da je pisala iz dolgčasa, vendar se je v zgodovinskem spominu ohranila celo kot prva pesnica, ki je pisala v slovenščini.

  Josipina Turnograjska je živela v času slovenskega preroda. Dogajanje ob Zedinjeni Sloveniji in spodbujanje narodne zavesti jo je navduševalo. Pisala je prozna dela in jih tudi objavljala.

  Luiza Pesjak in Pavlina Pajk sta prvi avtorici t. i. ženskega romana. Luiza Pesjak je kot hči znanega ljubljanskega odvetnika Blaža Crobatha spoznala številne znane in pomembne pesnike in pisatelje, med drugim Franceta Prešerna, Frana Levstika, Josipa Jurčiča. V pogovoru z njimi, pa tudi iz njihovih kritik, je rasla kot pripovednica. Za prvi slovenski ženski roman velja njeno delo Beatin dnevnik, ki ga je nedvomno dobro prebrati.

  Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.

  Alma Karlin

  Almo Karlin, njeno delo, popotovanja in zapuščino spoznavamo šele v današnjem času. Danes jo cenimo kot pogumno, samostojno, napredno žensko. V njenem času ji je bilo vse prej kot lahko. Prav zagotovo so se domači malo sramovali tega, da je kar sama potovala po svetu. V knjižnicah najdemo njene povesti, romane in novele v slovenskem in nemškem jeziku. Večina slovenskih del je izšla v zadnjem obdobju in so dostopna tudi v obliki e-knjig.

  Ne vse in ne za vse — ali nekaj strani ženske duše in ženske osode sem skušala napisati za nekatere. Ne pričakujem, da bi me vsi v vsem razumeli ali želim, da bi me ne razumeli napačno. Nisem hotela vlačiti ženskega trpljenja v blato, le pokazati sem ga hotela onim, ki ga ne vidijo, da vedo zanj in da spoštujejo ženo radi nje in njega in njene temne, zagonetne osode.

  Zofka Kveder

  Zofko Kveder poznamo kot ‘spremljevalko moderne’ – tako smo se učili v šoli. V resnici bi jo lahko brez sramu uvrstili ob bok Zolaju in drugim znanim naturalistom. Njena življenjska zgodba je bila zanjo potrditev, da ne moreš izstopiti iz vlaka, ki so ga zate določili geni, okolje in zgodovinski trenutek. V svojih delih (Njeno življenje) je opisovala prav to.

  In potem je tu nedavno odkrita Mira Mihelič in njen April. Odlična zgodba o ženski in njeni pravici do ljubezni. Postavljena je v kontekst prvih dni aprila 1941, ko so Ljubljano napadle nemške sile, in ugledno meščansko okolje z jasno določenimi pravili, ki jih kroji tradicija, ne da bi se ozirala na človeka in njegova čustva.

  Vsekakor je lažje sovražiti kot ljubiti in razumeti, laže je ubiti kakor približati se tistemu, kar ljubimo.

  Mira Mihelič

  April

  Moški in ženske se dopolnjujemo; ravno zato je svet tako pester. Če bi brali samo moške avtorje, bi torej imeli izkrivljen pogled na svet. Odrasli bralec nadgrajuje tisto, kar so ga naučili pri pouku književnosti. Vzpostavlja dialog s književnim besedilom, priznava, da ima avtor/-ica pravico do lastnega pogleda na svet, in si hkrati zna tako ustvariti kot utemeljiti mnenje o prebranem.

  Pogosto pod pritiskom javnega mnenja in medijske izpostavljenosti posameznih del sodobne (tuje) književnosti ocenimo, da moramo brati tisto, po čemer segajo vsi. Čemu? Pri marsikom se doma skrivajo stare knjige slovenskih pisateljic, ki prav tako razvijajo bralno in druge temeljne spretnosti, širijo obzorja in omogočajo odmik od trenutnih življenjskih izzivov. Seveda so na voljo tudi v knjižnicah, zanje ni čakalne vrste, številna dela so v e-obliki objavljena na portalih dLib in Wikivir. S tem se jim vsaj malo oddolžimo za njihov trud in jim dodelimo mesto, ki jim v literarni zgodovini pripada, čeprav stroka v učnih načrtih zanje ne najde mesta.

  Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS

• Sanjarjenje ni izguba časa (4/20/2021)

  Naš način življenja ne spodbuja sanjarjenja. Treba je biti ves čas na tleh z obema nogama. Raziskave pa kažejo, da z glavo v oblakih razvijamo številne spretnosti, si približujemo podobe, ki so nam všeč, in tako krepimo samopodobo. Vplivamo na svoje trenutno in prihodnje boljše razpoloženje.

  V literaturi je opisana vrsta junakov, ki jih je sanjarjenje dobesedno pokopalo. Miguel de Cervantes je svojega Don Kihota napisal v pozni renesansi. Takrat je začetno prepričanje o preporodu že nadomestilo spoznanje, da so zaupanje v človečnost, vitalizem in znanost le del zgodbe, pogosto zaradi človeške sebičnosti obsojen na propad. Sanjarila sta tudi Ema Bovary in Raskolnikov, pa sta to drago plačala. Nas torej tudi seznam knjig za domače branje skuša usmeriti v prepričanje, da se sanjarjenje ne samo ne splača, ampak tudi ne spodobi?

  V spletni izdaji časopisa The New York Times je objavljen zanimiv prispevek o učinkih sanjarjenja. Na Harvardu so razvili aplikacijo za spremljanje trenutnih misli uporabnikov. Ugotovili so, da ljudje skoraj enako pogosto kot o stvareh, ki se niso zgodile, razmišljajo o tistih, ki so se, in da jih to onesrečuje. Izkazalo se je tudi, da odraslim misli tavajo tudi do 47 % časa, ko so budni. Sanjarjenje je vznemirjalo znanstvenike že prej. Za očeta tovrstnih raziskav velja Jerome L. Singer. Pred skoraj sedemdesetimi leti je definiral izraz ‘pozitivno konstruktivno sanjarjenje’ in ga razlikoval tako od porajanja tesnobnih in negativnih misli kot pomanjkanja zbranosti. Meja med vsemi tremi je pogosto zabrisana, pretresljivo pa je, da so, kot kažejo raziskave, sanjači manj srečni.

   

  

  Psihologi uporabljajo pozitivno konstruktivno sanjarjenje kot terapevtski pristop k izboljšanju dobrega počutja. Vendar ni preprosto – številni posamezniki ne znajo sanjariti. Ne vidijo smisla v nesmiselnem, neurejenem tavanju misli. Ko se pričakuje navidez nesmiselno ravnanje, ostanejo brez zamisli. Ena najnovejših raziskav je pokazala, da mora biti konstruktivno sanjarjenje navezano na pojme, ki se zdijo posameznikom pomembni in jih vidijo v pozitivni luči. Namerno sanjarjenje je učinkovitejše, če je povezano s priljubljenimi dejavnostmi: pisanjem, risanjem, igranjem inštrumenta, podobami iz narave. Več čutov ko je vključenih, bolj žive podobe se nam prikazujejo.

  Tako usmerjeno sanjarjenje lahko postane ena naših dobrih navad. Vsak dan nekaj minut sanjarimo, tako bomo dobili zamisli za reševanje življenjskih izzivov. Postali bomo mirnejši in bolj v stiku s seboj.

  Morda je zaradi skupinskega sanjarjenja nastal prvi znanstvenofantastični roman. Mary Shelley je namreč v družbi romantičnih intelektualcev (poleg njenega moža in sestre sta bila v druščini še pesnika Byron in John William Polidori) sodelovala v zanimivem izzivu. Na počitnicah ob Ženevskem jezeru so se deževnega dne zabavali ob branju grozljivk. Byron je predlagal, naj se vsi preizkusijo v pisanju tega žanra. Maryjin osnutek se je pozneje razvil v enega prvih tovrstnih romanov – nastal je Frankenstein.

  Brez sanjarjenja ne bi bilo fantazijskih romanov. Harry Potter je bil za J. K. Rowling sprva izhod iz dolgčasa, saj si ga je zamislila, medtem ko je čakala vlak, potem pa tudi rešitev iz življenjskih težav, saj jo je rešil revščine. Na podobne načine so nastale številne druge zamisli, rešitve in inovacije. Si torej lahko predstavljate svet brez sanjarjenja?

  Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS