ICAE je v okviru virtualnega Svetovnega socialnega foruma 2021 (World Social Forum 2021) 26. januarja priredil dogodek v počastitev 100. obletnice rojstva brazilskega izobraževalca Paula Freira, utemeljitelja kritične zavesti in dialoškega izobraževanja, ki pomembno določata tudi velik del slovenske andragoške misli.

Dogodek je potekal prek videokonferenčnega sistema Zoom in je bil na samem začetku prekinjen s hekerskim napadom. To bi lahko razumeli kot simbolični napad na kritično misel. Ta je v duhu velikana, ki mu je bil posvečen dogodek, zagotovo aktualna tudi danes in trn v peti zatiralcev, kakor jih je Freire poimenoval.

Paulo Freire

Freire se je rodil 19. septembra 1921 v brazilskem mestu Recife kot najmlajši od štirih otrok v družini vojaškega narednika in šivilje. Zelo zgodaj, najbolj pa po smrti očeta, ko mu je bilo 13 let, je izkusil revščino in bedo gospodarske krize, ki je preplavila Brazilijo. Zaradi tega je moral, čeprav zelo bister učenec, izobraževanje postaviti na stran. Šolanje je nadaljeval pri šestnajstih letih v razredu sošolcev, ki so bili stari med 11 in 12 let.

Po končani srednji šoli je začel poučevati portugalščino, leta 1943 pa se je vpisal na študij prava v Recifu. Poročil se je z učiteljico Elzo Mario Costa de Oliveira, s katero sta imela pet otrok. Elza je bila prva bralka njegovih del in je nanje tudi precej vplivala. Prav zato se je ob poučevanju portugalščine Freire začel bolj poglobljeno ukvarjati z izobraževanjem.

V letih 1947–1954 je bil direktor sektorja za izobraževanje in kulturo v Sesiju. Leta 1959 je doktoriral iz andragogike na Univerzi v Recifu in postal prvi direktor izrednega študija na tej univerzi.

V začetku šestdesetih je razvil novo metodo opismenjevanja, ki temelji na spodbujanju kritične zavesti in se je med odraslimi izkazala za zelo uspešno. Po vojaškem udaru leta 1964 je nova vlada metodo označila kot nevarno in jo prepovedala, Freira pa obtožila podtalnega delovanja proti državi. Obsojen je bil na 75 dni zapora, potem pa izgnan iz države. Živel je v Boliviji, kasneje v Čilu, kjer je nadaljeval svoj projekt opismenjevanja. Konec šestdesetih let so ga povabili na najstarejšo ameriško univerzo Harvard, kjer je deloval kot gostujoči profesor. Na povabilo Svetovnega sveta Cerkva je predaval tudi v Ženevi.

Leta 1980 se je po šestnajstih letih izgnanstva vrnil v Brazilijo, kjer je nadaljeval svoje delo na področju izobraževanja – ljudskega izobraževanja (angl. popular education). Umrl je 2. maja leta 1997 za posledicami srčnega napada.

O delu Paula Freira so skozi aktualnost njegove misli spregovorili 4 govorci.

  • Robbie Guevara, predsednik ICAE, ki živi in dela kot univerzitetni predavatelj v Melbournu, sicer pa je aktivist in predan izobraževalec odraslih. Doma je  na Filipinih.
  • Timothy Ireland, član Izvršnega odbora ICAE in podpredsednik za Latinsko Ameriko, višji predavatelj na podiplomskem programu izobraževanja na Zvezni Univerzi Paraíba, João Pessoa v jugovzhodni regiji Brazilije. V okviru Ministrstva za izobraževanje deluje tudi kot nacionalni direktor za področje mladinskega in izobraževanje odraslih ter UNESCO, med drugim kot koordinator brazilskega organizacijskega odbora za CONFINTEA VI v Braziliji.
  • Carole Avande Haundjo, članica izvršnega odbora ICAE in podpredsednica za Afriko; prihaja iz Republike Benin v Afriki in je koordinatorica zahodnoafriške mreže PAMOJA s številnimi vlogami in odgovornostmi v različnih mednarodnih telesih in procesih.
  • Nelida Cespedes Rossel, izobraževalka odraslih (popular educator) iz Peruja, ki je bila aktivna v Svetu ljudskega izobraževanja v Latinski Ameriki in na Karibih (CEAAL) kot generalna sekretarka. Dolga leta je bila tudi članica izvršnega odbora ICAE. Ima desetletja poklicnih izkušenj z vzgojo mladine in izobraževanjem  odraslih. Je strastna zagovornica in predana izobraževalka  odraslih.

Srečanje je moderirala Katarina Popovič, generalna sekretarka ICAE in profesorica filozofije v Srbiji.

Vsak govorec je aktualnost Freirove misli obravnaval skozi enega od njenih stebrov. Tako se je Guevara posvetil razvijanju kritične zavesti (angl. pedagogy of conscientization), na katerem temeljita tudi Freirova metoda opismenjevanja in kritika tako ‘naložbenega – bančnega’ izobraževanja kot lažnega humanizma, kakor ga imenuje Freire. V Pedagogiki zatiranih zapiše: »Bančno izobraževanje je sposobno na najmanjšo možno mero zmanjšati ali celo izničiti ustvarjalno moč učencev, hkrati pa krepiti njihovo lahkovernost in jih odvračati od kritičnosti.« Bančno izobraževanje si prizadeva svet razlagati in to znanje v obliki ‘depozitov’ nalagati v učence, ki naj se s pomočjo tega znanja svetu prilagajajo, ne pa ga tudi spreminjajo. Ključno za današnji čas hitro spreminjajoče se resničnosti pa je izobraževanje, v katerem se vedno na novo opredeljujejo problemi s pozicije ljudi, ki so del problema. Zato je pomembno nagovarjati ljudi k opredeljevanjem problemov in iskanju rešitev v dialogu. To je pot k ‘očlovečenju’, kot ga imenuje Freire, in pravi humanizem. Artikulacija in redefiniranje skupnih problemov z različnih pozicij je proces, v katerem se skupaj iščejo tudi rešitve.

Timoty Ireland je spregovoril o ljudskem izobraževanju (angl. popular education) in načelih, ki ga določajo:

  • globoko spoštovanje človekovega življenja,
  • blaginja in dobro počutje,
  • življenje je učenje (Life is ultimate curriculum),
  • izobraževanje je politično dejanje.

Sodobni izzivi, ki so postavljeni pred IO, so povezani z okoljem, trajnostnim razvojem in digitalizacijo ter poklicanostjo in navzočnostjo slehernika v teh procesih. IO je agens humanizacije sveta v smislu tega, kar je povedano zgoraj. Del vsakega kurikuluma v IO je učenje za izražanje nestrinjanja in učenje dialoga. Dialog je podobno kot v antiki tudi pri Freiru metoda izobraževanja, in kot  zapiše v Pedagogiki zatiranih, ‘bivanjska potreba’. Sestavni deli dialoga so: beseda, delovanje in refleksija. To se oblikuje v prakso. Če žrtvujemo delovanje po besedi, se ta izrodi v besedičenje, navaden ‘blabla’. Če opustimo refleksijo delovanja, dobimo prazen in brezglavi aktivizem. Dialog je, kot pravi Freire, ‘dejanje stvarjenja sveta’. In dodaja, da dialoga ni, če ni globoke ljubezni do sveta in ljudi.

Ireland se je v tem smislu dotaknil globalnega problema pandemije bolezni covid-19, zlorabe tega stanja za dehumanizacijo in ustvarjanja lažnega humanizma. Vidimo lahko, kako vlade različnih držav izrabljajo ta položaj za slabenje demokratičnega delovanja, po drugi strani pa skozi aktivizem – divjanje različnih skrajnih organizacij ali strank (npr. PAGIDA v pouličnih ponorih na Nizozemskem), ki protest proti ukrepom izrabljajo za ustrahovanje in sovražnost proti manjšinam (rasistična in protipriseljenska gesla). Pomembno je, da v teh trenutkih ljudje zavzamejo kritično držo, ki jim omogoča, da problem opredelijo, poimenujejo s svojega vidika in soočijo z drugimi pogledi. Kot pravi Freire, ljudje ne postanejo ljudje v tišini, ampak v besedi, delu, delovanju ter refleksiji.

Carole Avande Haundjo je spregovorila o opismenjevanju in odnosu med učiteljem in učencem v okolju, v katerem deluje. Dotaknila se je vprašanj nacionalnega kurikuluma oz. izbire učnih vsebin in metod poučevanja. V njeni državi sta velik problem umrljivost otrok in dostop do zdravstvenih storitev. Zato je pomembno, da je učitelj tisti, ki prisluhne svojim učencem in njihovim problemom, njihovemu  doživljanju in opredeljevanju svojega položaja. V tem smislu jim mora pomagati, da ga izrazijo in se jim hkrati pridružiti pri spreminjanju. Poudarila je pomen opolnomočenja, ki se dosega skozi metodo opismenjevanja, ki jo je razvil Freire. Gre za prebujanje kritične zavesti v ljudeh, da presodijo svoj položaj v svetu in se do njega opredelijo. V tem smislu pravi: »Ko izrečemo pravo besedo, spremenimo svet. /…/ Ni prave besede, ki hkrati ne bi bila praksa.« Avende je v tem smislu poudarila, da je to dejanje, ki zahteva refleksijo in je sestavljeno iz dialoga z avtoritetami in dialoga znotraj učne skupine ter opismenjevanjem, ki omogoča prebujanje kritične zavesti (tako v učni skupini kot pri avtoritetah).

Zadnja govornica Nelida Cespedes Rossel se je podobno kot govorci pred njo posvetila vprašanjem položaja ljudi znotraj različnih političnih in izobraževalnih diskurzov. Ob aktualni pandemiji covida-19  je spregovorila o ‘bančnem izobraževanju’, ki ne rešuje problema, ki ga naslavlja, niti problemov, s katerimi se soočajo ljudje v tej situaciji. Kaj v območjih, kjer ljudje nimajo dostopa do pitne ali čiste vode, pomenijo ukrepi, povezani z umivanjem rok? Kako lahko razumejo ukrep ‘ostani doma’ tisti, ki nimajo doma, ali pa ne morejo preživeti, če se ne odpravijo od doma? Poudarila je etiko in empatijo, ki morata prevevati diskurz vsakega izobraževanja odraslih. Vsak človek premore znanje, ga lahko deli in obogati v sodelovanju z drugimi. V tem smislu je treba ustvarjati učna okolja, v katerih ljudje prispevajo svoje ideje in rešitve, ali kot pravi Freire, ljudje niso predmeti, s katerimi nekdo upravlja, čeravno bančno izobraževanje spodbuja prav slednje. »Kolikor bolj se ljudem (učencem) vsiljuje pasivnost, toliko bolj lahkoverno se – namesto, da bi svet spreminjali – prizadevajo prilagoditi svetu in stvarnosti, ki je razdrobljena v prejetih (izobraževalnih) depozitih.«

Sledila je kratka razprava. Po zahvalah udeležencev so organizatorji napovedali nove dogodke – globalno Kampanjo za izobraževanje in učenje odraslih / Adult Learning and Education Campaign, ki se začne 22. marca in bo nadalje obeleževala Freirevo obletnico.

Nekateri bodo naša stališča o problemu osvobajanja ljudi imeli za popolno idealiziranje, če že ne za reakcionarno žlobudranje. Besedičenje, v katerem se izgublja ta, ki govori o ontološki poklicanosti, ljubezni, dialogu, upanju, ponižnosti, naklonjenosti. Spet drugi pa zato, ker ne bodo hoteli ali zmogli sprejeti kritik in obsodbe zatiralske situacije, situacije,  ki koristi zatiralcem prek njihove lažne velikodušnosti. /…/ Kristjani ali marksisti, pa četudi se ne bodo povsem strinjali z našimi stališči ali se bodo z njimi strinjali le delno, bodo, o tem smo prepričani, lahko prebrali besedilo do konca.

Paulo Freire

uvod v Pedagogiko zatiranih

Ključni koncept Freirovega pristopa je kritična zavest. Raziskuje, kako posamezniki in skupnosti razvijajo kritično razumevanje svoje družbene resničnosti z refleksijo in delovanjem. To vključuje preučevanje in odpravljanje temeljnih vzrokov zatiranja, kakršne doživljamo tukaj in zdaj. Posnetek celotnega dogodka si lahko ogledate na YouTubu.

Natalija Žalec, MAEd (UK) (natalija.zalec@acs.si), ACS