Mednarodna delavnica v organizaciji Univerze v Würzburgu in ICAE Civilna družba in izobraževanje odraslih – navade, prakse in oblikovanje ‘nove normalnosti’, ki je bila 28. maja, je imela za cilj preučiti vlogo civilne družbe v IO. Pobliže naj bi si ogledali različne kontekste, izzive in omejitve, ki jih trenutna kriza nalaga civilni družbi, ter njene možnosti, da sooblikuje ‘novo normalnost’ v navezavi na zaveze spoštovanja človekovih pravic ter načeli prava in pravičnosti. Tako so organizatorji zapisali v povabilu …

Po pozdravnih nagovorih vplivnežev obeh organizacij so sledili sklopi: Kaj je civilna družba? – izvor, nastanek, preobrazbe in trenutna vloga civilne družbe, Moderna civilna družba in IO – spopad na globalnem področju, Kaj pomeni civilna družba po svetu? Ta sklop je postregel vpoglede s treh koncev sveta. Azijske kolegice so navajale koristi novih možnosti, ki jih ženske pridobijo, če jim dovolimo voziti taksi. Generalna sekretarka švedskih LU Cecilia Palm je predstavila civilno družbo kot prepoznanega partnerja v IO na Švedskem in nordijskih državah, torej okolju, ki predstavlja ‘mokre sanje’ izobraževalcev odraslih po vsem svetu. Najlaže se poistovetimo z nastopom profesorice Katarine Popović. Njen poučni prikaz neke druge Evrope je nosil naslov Civilna družba v postkomunističnem svetu.

Govorila je predvsem o domačih izkušnjah, torej južni in jugovzhodni Evropi. Opozorila je na podobnosti med postkomunističnimi državami, ki jih zaznamujejo počasna ekonomska rast, nestabilno gospodarsko in politično stanje brez demokratične tradicije s hibridno oziroma konservativno demokracijo. Ta se tako sicer predstavlja, v resnici pa to ni. Gradi jo kopica avtokratskih nagnjenj, prepredenih s populizmi, nacionalizmi in korupcijo. Čeprav pravega sodelovanja med različnimi državnimi deležniki ni, je civilna družba še kako živa. S političnimi spremembami in padcem komunizma so se NVO porajale kot gobe po dežju. V teh krhkih demokracijah je njihov glas še kako pomemben, saj so najbolj progresiven del družbe, ki zagovarja človekove pravice in demokracijo ter predstavlja marginalne in ranljive skupine predvsem na področju izobraževanja. Zelo pogosto je civilna družba zatočišče strokovnjakov in intelektualcev, zato je izobraženost dejavnih na teh področjih visoko nad državnim povprečjem.

Tudi zato so NVO najpogostejši ponudnik IO ter pomemben zagovornik tistih, ki so ostali zadaj. Civilna družba prevzema pomembne politične, družbene in ekonomske dejavnosti, ki jih vladajoče strukture zanemarjajo. Zagovarja področja, ki oblasti ne zanimajo pretirano, in je zato gonilo medkulturnosti, strpnosti, kritičnega razmišljanja. Pomembno vpliva na evropsko integracijo, mednarodno komunikacijo in izmenjavo. Vloga civilne družbe je, po njenih besedah, prestavljati interese in cilje določenih skupin, ki (še) nimajo sistemskega značaja, so pa značilni za razvite in stabilne demokracije. Poleg tega popravlja ali nadomešča spregledana področja dela, ki jih države, vlade ne zmorejo ali pa nočejo izvajati, včasih pa deluje ali je razumljena celo kot opozicija, ki pokriva določena ključna področja družbe. Zato jo oblasti stigmatizirajo, javno mnenje pa obtožuje odsotnosti domoljubja. Civilna družba je torej alternativa, opozicija in je verjetno ravno zaradi tega njen status še vedno pravno in finančno neurejen, birokratsko izjemno kompleksen in restriktiven. V civilno družbo tako spadajo tudi cerkvene organizacije in nogometni klubi, ki se navadno bolje napajajo, če le podpirajo vladne usmeritve, kot tradicionalne NVO, iz istega korita.

Ob tem je tu še pojav GONGO, vladno ustanovljenih NVO, ki so sicer legalno-pravno nevladne organizacije, dejansko pa so to vladne, strankarske izpostave za politične kadre in porabo sredstev, namenjenih NVO. Svoje predavanje je profesorica Popović zaključila z nekaj primeri praks vlade svoje države, ki je koronakrizo izkoristila za zmanjševanje političnih in civilnih pravic ter svobode.

Podobnost z domačimi izkušnjami ni zgolj naključna. Kakor tudi ni naključno, da so bile v občestvu poleg študentk in študentov (zopet) predvsem ženske, predvsem (naj)temnejših odtenkov, katerim so se ‘dosežki’ JV Evrope na področju civilne družbe in IO zdeli verjetno nedosegljivi v času njihovega bivanja na tem svetu. Prisluhnile so, torej, tiste najbolj marginalne, tiste zadnje v vrsti v deklaraciji obljubljenih a nikoli podeljenih človekovih pravic – lastne pravice si moremo izboriti samo sami.

Na domačem terenu in v tem še posebno izključujočem času o tem še najbolj zgovorno pričajo prav naše najbolj prepoznane organizacije civilne družbe s področja zdravja. V veliki večini jih  ustanavljajo, vodijo ter v njih delujejo najprej družinski člani obolelih. Ti se združujejo in si medsebojno pomagajo, da bi ohranili določeno kakovost bivanja svojim bližnjim. Tistim z redkimi boleznimi pa preostane le prosjačenje na najbolj komercialnih televizijah z največ gledalkami, da bi le zbrali milijon za operacijo v Ameriki, tik preden se začne Ljubezen na kmetiji. Zbiranje drobižkov, da si naši drobižki lahko namočijo noge pri Debelem rtiču, pa je po vseh teh letih že tako institucionalizirano, da ga sploh več ne razumemo kot del civilne družbe. Kdo bo odpeljal na morje ženske 65+, naše najbolj ogrožene matere in babice, ki ne vidijo več onkraj praga revščine? Kakšen sarkastičen krohot jih mora grabiti v osami njihovih vlažnih kmečkih hiš, če se kdaj spomnijo pesmi Lepo je v naši domovini biti mlad? Z razvojem v zadnjih 30 letih pa se še mladim ne poje več. Mene je tako sram, da me boli …

Darijan Novak (darijan.novak@acs.si), ACS