O izgorelosti ‘se govori’ (te oblike ne maram, ampak tokrat sem jo uporabila zanalašč!) več kot kadarkoli prej. Ko se to zgodi v ožjem krogu, hočeš vedeti več. In predvsem se sprašuješ, ali bi jo lahko kako preprečili oziroma ali grozi tudi meni?
»Samo še tole naredim …«
»Samo še tole dokončam …«
»Moram, mudi se, roki priganjajo …«
»Ni dovolj dobro, samo še tole spremenim …«
Vam je to kaj znano?
Ko je v življenju vsega preveč in nam reči ne gredo, kot bi si želeli, še kar upamo, da se bo vse dobro izteklo. Izdelanih imamo nekaj strategij, kako se z ovirami soočamo. Iz službe jemljemo delo domov. Po kratkem počitku, ki to v resnici ni, ker nas skrbi nenehno spremljajo in neopravljeno priganja, sedemo za računalnik še zvečer. Nalogam posvetimo še več časa. Skuhamo si še eno kavo, čaj ali popijemo energijski napitek, da bi ostali budni in aktivni. Če ne opravimo čez teden, podaljšamo še ob koncu tedna. Damo še več od sebe. Vložimo še več energije. Prvič pomaga, tudi drugič, tretjič … A kako dolgo še? V nekem trenutku vse to pač ni več dovolj.
Glavoboli, bolečine v hrbtenici in drugje po telesu, težave s prebavo, nespečnost, nezbranost, beg v odvisnost, panični napadi … Ujamemo se v zanko truda, dela, razočaranja, prigovarjanja, truda, dela, razočaranja … Tako ta pojav razloži psihoterapevtka Tina Bončina. Izčrpano telo se upre. Sporoča, da se ženemo čez svoje meje in da svojih meja ne znamo ubraniti. Obolenje, ki se sprva pojavi nekje v telesu, je lahko zgolj simptom večje težave – kroničnega stresa, ki vodi v izgorelost.
Če se je kdo našel v teh simptomih, je morda še čas, da se ustavi in napolni baterije. Ko pa se baterije popolnoma izpraznijo – in to se ne zgodi čez noč –, nastopi izgorelost.
Izgorevanje je proces samoizčrpavanja, ko se posameznik žene onkraj vseh meja, da bi z dosežki zadovoljil svoja pretirana pričakovanja, podprta s tistimi, ki mu jih zastavlja okolica. Izgorelost pa je končni psihofizični zlom, ki je posledica izčrpavanja skozi pretirano delovno in/ali čustveno angažiranje (vir). Zanjo je značilna psihična, telesna in čustvena izčrpanost. To terja dolgotrajno okrevanje.
Izgorevanje sprožijo dolgotrajne psihološke okoliščine dela ali življenja. Te so za posameznika podobne okoliščinam iz otroštva, ki jim čustveno ni bil kos. Doživlja jih kot še posebno stresne, čeprav se podobnosti navadno sploh ne zaveda, saj aktivirajo njegove strahove in notranje prisile. Vsebina notranje prisile določa, za katere psihološke okoliščine bomo ranljivejši oziroma jih bomo doživeli kot sprožilce izgorevanja.
Če izkušnje izgorelosti niste doživeli sami ali ob svojih bližnjih, boste to lahko najbolje podoživeli ob poslušanju izpovedi Katje Krasko Štebljaj. Dve leti po adrenalnem zlomu je stopila na oder Cankarjevega doma in nastopila s predavanjem Izgorelost, ko v telesu zmanjka elektrike (Cikel predavanj za boljše življenje z naslovom Pozitivna psihologija, Cankarjev dom, junij 2018). Dvajset mesecev kasneje, januarja 2020, je spregovorila o življenju po izgorelosti (Življenje PO izgorelosti ali kako (pre)živeti po izgorelosti). Dve res veličastni predavanji, ki nas opominjata, da se je treba ustaviti prej in postaviti meje. Če pa vas je že doletelo, se je zdravljenju treba posvetiti z vso skrbjo, dolgotrajno in potrpežljivo. Ker, kot je zapisal Srečko Kosovel: »Če je moja dolžnost delati, je moja pravica živeti.«
Naj ob tem ponudim v branje nekaj knjig. Psihiatrinja in psihoterapevtka Tina Bončina je napisala res uporabno knjigo Izgorelost s podnaslovom Si upate živeti drugače? V njej pojasnjuje, kaj izgorelost je, kako nastaja in zakaj, kako (dolgo) jo zdravimo, na kakšne ovire naletimo ob tem … Tudi o tem, kako lahko to stanje pravočasno preprečimo.
Avtorica v zaključku zapiše: »… seznam (glej krogce spodaj) naj bo vaš opomnik o strategijah celjenja in ohranjanja celosti /…/ Vaš vozni red za nov začetek. Ustavite se, izdihnite, sprostite telo in se nasmejte. Vse to je brezplačno.«
Aljoša Bagola (o njem sem na kratko že pisala) je v slovenski prostor s knjigo Kako izgoreti prinesel iskreno pripoved o soočanju z izgorelostjo. Težko bi jo predstavila bolje, kot so zapisali na zadnji strani platnice: S pronicljivimi miselnimi obrati in besednimi igrami nas mojstrsko popelje med navdihujoče življenjske zgodbe, pretresljiva spoznanja, nepričakovane uvide ter razmišljanja o tem, kako se učinkovito spoprijatelji s podivjanostjo sodobnega sveta ter kljub vsemu v njem najde kanček utehe, pomirjenosti in optimizma.
Knjigo namenja vsem, ki »vas primež sodobnega življenja sili v previsoke obrate. Ali prenizke. /…/ vsem, ki se trudite učinkovito uravnotežiti dolžnosti in radosti, skrbi in srečo, izčrpanost in izpolnjenost. Nemara se recept skriva ravno v besedi ravnotežje – včasih nam mora biti za kaj ‘ravno’, če ne, nam bo samo še težje.«
Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS
