Danes je svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Razglasili so ga na Generalni konferenci UNESCO leta 1995. S tem so želeli izkazati spoštovanje knjigam in njihovim avtorjem. 23. april je pomemben dan za svetovno književnost, saj sta tega dne leta 1616 umrla velikana pozne renesanse Miguel de Cervantes in William Shakespeare. To je tudi dan začetka ali konca življenja nekaterih drugih vidnih predstavnikov svetovne književnosti. Razglasitev ima širše namene: spodbuditi ljudi, še posebno mladino, da odkrije užitke branja in razvije spoštovanje do prispevkov teh, ki so s svojimi deli pripomogli k družbenemu in kulturnemu napredku človeštva.
Shakespeare in Cervantes, ki sta med glavnimi ‘krivci’ za izbiro datuma, v skupnem opusu pokrijeta vse tri literarne zvrsti: liriko, epiko in dramatiko. Renesansa – preporod je pomembno družbeno in literarno obdobje, saj je ponovno odkrilo antično miselnost in filozofijo – svobodomiselnost, željo po demokraciji, priznanje človeškemu umu in moči. Človek je bil priznan kot čuteče in misleče bitje, ne le orodje v rokah usode. »Razlika med srednjeveškim in renesančnim dojemanjem življenja je kot sprememba iz zapetega načina oblačenja v nošenje dekolteja,« je metafora, ki jo je za razlago preobrazbe nekoč uporabila neka učiteljica.
Poezija je v renesansi začela izgubljati svoje miselne okove in stopila v vnaprej določen oblikovni okvir. Stroga forma je zahtevala trdo pesniško delo in ponovno so oživele v antiki znane pesniške nagrade. Znane pesniške oblike, ki jih je povzdignila renesansa, so sonet, tercina in stanca. Slednji sta bili pogosti tudi v daljših pesnitvah, npr. tercina v Dantejevi Božanski komediji. Preporodna je tudi ideja pesniškega ideala – nedosegljive osebe, ki ji pesnik v svojih delih izkazuje ljubezen. Laura, Petrarcov navdih, je bila poročena, medtem ko je Danteja od Beatrice ločevala velika starostna razlika. Shakespeare svoji muzi ni dal imena.
Slovensko pesništvo je te vire po Čopovi zaslugi uporabilo v romantiki. Ni popolnoma jasno, ali je bila Julija dejansko samo Prešernov pesniški ideal po literarnem načrtu za poživitev in posodobitev slovenskega pesništva ali je šlo za ljubezen. In to niti ni bistveno. Kot ni pomembno, kaj je hotel pesnik povedati. O tem je zgovorna naslednja misel velikega sodobnega pesnika Janeza Menarta.
Poezija je bledi odblesk tistega, kar vsakdo čuti, a ne zna nihče povedati. Tisto neizrekljivo “nekaj” se izlije iz srca, otrdi v črke in se spet omehča v svojo prvobitnost, ko pride skozi oči in možgane v drugo srce. A dveh enakih src ni na svetu. Zato je pesem pogostoma le približno tisto, kar je hotel povedati pesnik, in je pretežno le vzgib za sprostitev in usmerjanje bralčevega notranjega življenja. In to je tista magična moč, ki oživlja pravo poezijo, da ne more zastareti.
Pogost očitek pouku književnosti je, da so interpretacije pesmi podajane vnaprej, da udeležencem pouka ni dovoljeno izražati lastnega mnenja oziroma je slednje v šolskih nalogah slabo ocenjeno. Iz tega izhaja odpor do branja poezije v odraslosti, kar osebno zelo obžalujem. Poezija namreč v določenih trenutkih lahko prinaša točno tisto, česar sami ne znamo ubesediti, vendar v veliki meri odseva naša trenutna čustva. V šoli obravnavani primeri so kánon – literarna vrednost jim je zgodovinsko in javno priznana. Za več povezanosti s poezijo jo je treba odkrivati, razkrivati njene skrivnosti, se ji prepustiti. Morda poslušati/gledati, kako jo berejo znani slovenski igralci?
Ste kdaj razmišljali, kako pomembno vlogo v našem življenju opravlja kuhinjska miza? Tule je lepa pesem Joy Hario o tem. Več prebranih pesmi najdete na portalu Poetry foundation.
Dnevno dozo lepe življenjske poezije v slovenščini pa lahko dobite na FB Dlan mi po tebi diši Ferija Lainščka.
Naslovno vprašanje bi bilo treba izbrisati iz našega kolektivnega spomina. Vprašajmo se, kaj lahko v poeziji najdemo zase. Stopimo iz okvirov in se prepustimo … ne zgolj literaturi, ampak vsem vrstam umetnosti.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks