Projekt Erasmus+ 4 Elements in Arts ob temi elementov zemlje, ognja, vode in zraka in njihovih reprezentacij v umetnosti odrasle vodi k spoznavanju kulturne dediščine pa tudi v učenje angleškega jezika. Gre za stopnjo jezika (B1), ki smo jo nekoč, morda razumljiveje kot danes, imenovali nižja vmesna zahtevnostna stopnja.
Tu je nekaj odlomkov iz nastajajočega priročnika Od načrta učne lekcije do učinkovitega poučevanja in učenja tujih jezikov.
Poznavanje kulture gluhih in slabo slišečih odraslih učencev
Delo z gluhimi in slabo slišečimi učenci je bogata izkušnja za vse, če izobraževalec in vsi odrasli učenci sprejmejo, da se je moč učiti drug od drugega. Uporaba znakovnega jezika ni nekaj slabega!
Kako dobro poznate kulturo gluhih? Ste že kdaj vstopili v življenja gluhih in naglušnih? Na SUTŽO se občasno srečujemo s tem vprašanjem in tedaj, razumljivo, iščemo rešitve. Celo v študijskih krožkih, kjer je največ 12 študentov, uporabimo mikrofon. Uvajamo multimodalno učenje na daljavo, pa čeprav študent/-ka sedi sredi skupine. Če si nadene slušalke, sliši! Študenta/-ko preusmerimo v kakšno drugo študijsko skupino, denimo v umetniške izrazne skupine ipd.
Ste kdaj učili gluhe in naglušne osebe? Če ne, se najprej vprašajte, kako lahko gluha oseba najde svoje mesto v svetu, ki ga oblikujejo jezik, sluh in govor. Z znakovnim jezikom, govorico telesa, kretnjami, vizualnimi podobami? Kako gluhi presežejo tišino, da bi bili slišani?
Znakovni jeziki niso linearni, temveč so, nasprotno, celostni. Znak je celosten. Pri znakovnem jeziku gre predvsem za posredovanje pomena. Besede in stavki so manj pomembni. Vsi se jih lahko naučimo. Znakovni jeziki bi morali biti prisotni povsod: na ulici, v javnem prometu, v šolah, izobraževanju odraslih. Slišeči učenci ne bi smeli biti ločeni od kulturne manjšine gluhih učencev. Sicer pa, vsi učenci bi morali poleg svoje poznati kulturo drugih.
Gluhe osebe/učenci so pogosto napačno razumljeni, njihove sposobnosti pa podcenjene. Vendar, zapomnite si: če se odrasla oseba, še bolj pa otrok, ni sposobna učiti z vami, je ne poskušajte spreminjati! Nasprotno, spremeniti morate svoj način poučevanja in izobraževanja.
Učenje gluhih učencev zahteva prilagajanje vseh. Vsi bi morali vedeti, da gluhost ni le odsotnost sluha. Pri znakovnem jeziku gre seveda za znake, vendar je v tem tudi kultura gluhih. Boljše poznavanje sveta gluhih pomeni boljše razumevanje njih, slišečih in sebe. To pomeni, da se vsi srečujete, ste v izmenjavah, ste skupaj.
Vas zanima, kako se približati gluhim učencem, če še ne znate uporabljati znakovnega jezika? Med govorjenjem lahko uporabljate mimiko, z njo ponazarjate besede in strukture, kar obogati vaše siceršnje poučevanje. Lahko se odločite za uporabo vizualnih sredstev, videoposnetkov, lahko uporabite risanje, pri čemer se namesto poslušanja in govorjenja osredotočite predvsem na vid.
Pri nagovarjanju gluhih učencev morate učitelji poskrbeti, da se ne prekine vidna linija, poskrbeti morate tudi za pisna gradiva. Gluhim in drugim učencem lahko predvajate videoposnetke z napisi ali podnapisi. Zmanjšati velja hrup v ozadju in poučevanje prilagoditi tudi učenju na daljavo. Predvsem pa morate pri (vseh) svojih gluhih učencih spodbujati samostojno razmišljanje, ne smete biti pretirano zaščitniški, prav tako ne smete imeti za gluhe učence manj vprašanj kot za druge.
Kaj so povedali?
»Sem gluh in imam pravico biti gluh. Imam pravico in dolžnost, da se odločim, da bom med gluhimi in tistimi, ki slišijo.«
»Imam pravico misliti in sodelovati, se učiti in prenašati znanje.«
»Imam pravico, da se borim in da me spoštujejo, pravico, da dajem in sprejemam, da grem med druge ali da ostanem ob strani.«
»Imam pravico, da gradim svoje življenje, da sem svoboden in da sem državljan sveta.«
Težave pri sporazumevanju so vidna ovira za učitelje in učence. Jeziki (na primer angleščina), govorica telesa, ples, glasba ipd. pa lahko obogatijo znakovni jezik in obratno.
Dušana Findeisen (dusanafindeisen1@gmail.com), SUTŽO
