Precej občinskih praznikov se je že zaključilo s podelitvijo najvišjega priznanja nekomu, ki je tudi prek študijskih krožkov, pogosto pa prav z njimi, pustil opazno sled med krajani do mere, da so se mu želeli javno zahvaliti. Po Radečah, Šenčurju, Domžalah, Tišini, Piranu, Ptuju – za podpisano pa tudi letos v Idriji – so izjemni strokovni in osebni prispevek mentorice prepoznali tudi na Koroškem, in sicer v občini Vuzenica. Več predlagateljev, letos zlasti Društvo kmetic Dravske doline, krajevni odbor Vuzenica, je občini Vuzenica (ponovno!) predlagalo za to čast gospo Zdenko Jamnik (posnetek podelitve v 16:22 min).
Zdenka Jamnik je po rodu s Pernic, v Vuzenici pa si je ustvarila dom in družino, kot so navedli v triindvajseti številki občinskega časopisa – imenuje se Vuzeniški odsevi – za letošnje leto. Zaposlena na Zavodu za gozdove je v stalnem stiku tako z ljudmi kot z gozdovi. Plod skupnega raziskovanja, učenja in zbiranja gradiva (slik, skic, intervjujev, posnetkov) v ŠK in s strokovnimi sodelavci so tematske publikacije in video gradiva. Govorijo o furmanstvu na Pohorju, splavarstvu na Dravi, žagah in mlinih v vuzeniških grabnih, prehrani na Kozjaku in Pohorju ter lesenih hišah. Tako je med preteklostjo in prihodnostjo gospa Zdenka Jamnik zgradila pomnik preteklemu življenju. Starejše boli, da to prehaja v pozabo, hkrati pa jim je v spomin, nam pa v opomin in trden most v prihodnost. Ne gre le za ŠK, ampak za številne tečaje, javne predstavitve, partnerstva in pobude, ki bogatijo osebne vezi v prostoru in hkrati odpirajo pot k rešitvam razvojnih izzivov.
Univerzitetni diplomirani inženirki gozdarstva, avtorici odličnih vsebinskih idej in izdelkov, ki jih bralci premalo poznajo, z veseljem izražam priznanje in hvaležnost. Zdenka ni le soavtorica strokovnih besedil ter mentorica študijskih krožkov, ampak tudi moja strokovna kolegica. Poleg tega je žena, mama in babica. Svoji krožkarski čestitki dodajam tudi svojo osebno, kajti malo je »Zdenk«, ki bi vse to zmogle in hotele, med krožkarji brez dvoma več kot v drugih družbah. Zato je prav, da je »naša«. Ne bom zmajevala z glavo, češ da svoje dosežke preredko posreduje v objavo ali da smo za priznanje izvedeli (pre)pozno. Že v Znamenjih trajnosti – kamor je prispevala opis celka (str. 84–90) – me je gospod Tomšič poučil o njeni (čudoviti) posebnosti, da raje kot za medijsko izpostavljanje energijo hrani za svoje bližnje tako tedaj, ko ni lahko, kot ob blišču nagrad. Aplavz iz Ljubljane in mreže krožkov zato prihaja šele v trenutku, ko se je morda domači že polegel, vsekakor pa priznava žlahtnost Koroške. V Sloveniji potrebujemo ljudi, kot je gospa Zdenka Jamnik iz Vuzenice.
Dr. Nevenka Bogataj (nevenka.bogataj@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks