Čujte, vzgajali smo človeka je film, ki predstavlja spomine na šolske dni v podružnični šoli Vuzenice in Mute na Pernicah. Ali veste, kje so Pernice? Kako, da si jih še niste izbrali za izlet, da bi spoznali lepote Dravske doline ter pobočij Kozjaka in Pohorja nad njo? Film prikazuje tamkajšnje ljudi. Kar enaindvajset jih razgrinja spomine na učenje v podružnični šoli. Pogovori in posnetki so nastali kot rezultat dejavnosti ŠK. Vodila ga je občinska nagrajenka Vuzenice Zdenka Jamnik.

Potekal je v okviru območne enote Zavoda za gozdove Slovenj Gradec, kot doslej pa ga je financiralo MIZŠ. Kamero in tehnično realizacijo je skupaj s Tomislavom Vrečičem vešče vodila pomurska muzealka in etnologinja, sicer pa bližnja domačinka Jelka Pšajd. Poznamo jo že iz odličnega prikaza dravskih splavarjev in kulinarične dediščine Pohorja. Sporočila nastopajočih govorijo o organizaciji šolanja na oddaljenem podeželju, osebnih izkušnjah in prigodah učencev, učiteljev in tedanje izobraževalne politike.

Učenje je potekalo kombinirano (več razredov skupaj), v dveh prostorih, dopoldne in popoldne, da so se lahko razredi zvrstili. Učitelji so se na kombinirani pouk morali pošteno pripraviti, hkrati pa so se ukvarjali tudi s kmečkimi družinami in njihovim delom. Nekdanje bližnje podružnice – Gortina, Bistriški jarek in Primož na Pohorju – so imele kuharico. Poleg pouka je bilo treba skrbeti za kurjavo, skupno organizacijo prireditev ipd., zato je zaposlenim in domačinom šola takorekoč predstavljala dom. Objekt in opremo so v določenem obdobju posodabljali s samoprispevkom. Domačini, učitelji in vsakokratna vodstva so bili šoli močno zavezani, centralno in politično usmerjeni sistem pa je učitelje pred 20–30 leti po Sloveniji nameščal načrtno, v odročne kraje tudi ‘kazensko’. Dekreti so nastajali v Beogradu, učitelji pa niso smeli biti domačini. Na Koroško so npr. nameščali Prekmurce ali Štajerce. Nekateri spomini so nepredstavljivi, danes zbujajo začudenje in smeh. Tak je npr. utrinek o učitelju, ki je bil z dekretom nameščen v kraj, ki ga v hribih ob državni meji nikakor ni mogel najti. Ali pa zgodbe o spontanem prevažanju otrok s čolnom prek Drave. Tega si danes ne moremo več zamisliti. Pa kaznovanja staršev z žaganjem drv za učitelja, če otrok niso poslali v šolo. Film jasno prikaže, kako so prav vsi učitelji svoje življenje zlili s perniško skupnostjo, saj so poučevanje v Pernicah (in na drugih podružničnih šolah) vzeli kot poslanstvo in torej mnogo več od službe ali poklica.

Po njihovih besedah in pričevanjih nekdanjih učencev otroci nekdaj vsaj večinoma niso imeli tolikšne učne podpore, kot jo imajo danes. Razlog za to je bila njihova soudeležba pri kmečkem delu in preskrbi s hrano, kar je od njih terjalo veliko časa in energije. Nekateri so zato šli v šolo pač tedaj, ko so imeli čas, najpogosteje pa niso imeli primerne higiene, obuval ali zvezkov. Najprej je bilo treba preobraziti starše, potem pa ozavestiti pešačenje, npr. po pet kilometrov v eno smer. To je bil zlasti pozimi resen problem. Tako je bilo na primer leta 1986 več kot meter snega, ki ga je odstranjeval buldožer, sicer pa so starši otrokom delali gaz s krpljami ali pa so pot napravili s preprostim plugom. Pogosto so otroke vsaj del poti v šolo spremljali stari starši ali domači psi. Situacijo je omilil tudi kasnejši vpis, da sta na pot lahko krenila po dva otroka skupaj. Spanje za mizo ali pomanjkljiva higiena zato nista bila redka. Na vprašanje: “Pa vas je bilo kaj strah?” je ena od sogovornic vzdihnila: “Oooo, Marija, pa kako … Zjutraj je bila še trda tema  … pa nobene luči … pa strašili smo drug drugega, da je bil hec … ” Ne preseneča torej, da je ena od sogovornic izpostavila delavnost otrok ter jo povezala z učnim in poznejšim življenjskim uspehom.

Perniška podružnična šola je pričela usihati s centralizacijo, ki je tik pred osamosvojitvijo (1990) prinesla tudi prenos pouka v Vuzenico in Muto ter organiziran prevoz šolarjev tja. Prilagoditi se je bilo treba tamkajšnji obleki, opremi (npr. namesto petrolejke elektriki) in šolskemu avtobusu. Pokazala se je razlika med oddaljenim in tipičnim podeželjem. Tako je na primer zamuda šolskega avtobusa lahko pomenila tudi 16 km (poletnega) pešačenja v eno smer. Prav nihče od sogovornikov nad situacijo ni potarnal, prej obratno – sočne pripovedi so pospremljene z nasmehom, zato so spomini videti veseli.

Upadanje števila učencev je za učitelje ne le zapletlo organizacijo pouka, npr. skupinskih športov pri telovadbi ali pripravo prireditev, temveč povzročilo tudi dodatno skrb za delovna mesta. Domačini so pred opustitvijo šole ocenili tako prednosti (npr. tehnično opremljenost, stik z drugimi šolarji) kot slabosti (da se otrok, ko odide, večinoma ne vrne več domov). Predvsem pa so si skupaj s tedanjo ravnateljico (med drugim eno od mentoric študijskih krožkov) prizadevali za ohranitev šole. Toda šola v Pernicah je bila ukinjena. V njej so namreč ostali le še štirje učenci. Vseeno je še danes v celoti in skrbno vzdrževana, saj predstavlja jedro krajevne dejavnosti, npr. organizacije taborov, lokalnih dogodkov in delovanja društev, tudi študijskega krožka. Nekdanja zaposlena poudarja, da čas ni potrdil nekdaj podcenjevalnega odnosa odločevalcev do domnevno šibkejšega znanja, ki bi naj ga podružnična šola nudila. Delavnost otrok in skrbni ter kakovostni učitelji so namreč tudi v tem malem kraju omogočili enakovreden šolski in življenjski uspeh. Dokaz za to so raznovrstni dosežki nekdanjih učencev.

Film o podružnični šoli v Pernicah nosi naslov Čujte, vzgajali smo človeka in nam slika Podravje in njegove zgodbe. Spletno še ni na voljo, lahko pa se zanj obrnete na njegove avtorje. Govori natanko o tem, kar danes izobraževalni sistem išče in vse bolj spodbuja: fizični vzdržljivosti otrok, odnosu do dela, celovitem izkušenjskem stiku z domačim okoljem, integraciji generacij. Vse to je bilo perniški podružnični šoli domače in je prispevalo k celovitemu oblikovanju človeka. Posodobitve so torej poleg razvoja prinesle tudi izgubo, morda celo česa bistvenega za našo prihodnost. Ohranitev podružničnih šol bi morda res – kot pravi ena od sogovornic – lahko ohranila podeželje drugačno, kot je danes. Vabljeni torej k ogledu filma, iskanju in podpori vaši najbližji podružnični šoli pa tudi vzponu v Pernice, da izvemo o sebi kaj takega, česar ni v aplikacijah in bazah podatkov.

Dr. Nevenka Bogataj (nevenka.bogataj@acs.si), ACS

Skip to content