Založništvo v znanosti je velik posel, saj v svetu raziskovalcev velja trditev: »Publish or Perish« – strokovnjaki, ki ne objavljajo, se ne uveljavijo. Večina objav v mednarodnih publikacijah z visokim faktorjem vpliva financirajo javni zavodi, dobiček od prodaje revij pa ostane založnikom, ki jim pripadejo tudi avtorske pravice. To je del problema, o katerem je tekla beseda na delavnici z naslovom Odprti dostop in sporni založniki 24. maja v NUK.
Obvezni odprti dostop do vseh recenziranih objav iz sofinanciranih projektov je določila EK v dokumentu Obzorje 2020. O dogajanju na to temo v mednarodnem okolju smo v e-Novičkah že poročali. Osnovni princip odprtega dostopa je takojšnja objava rezultatov znanstvenih raziskav na spletu brez naročniških ali avtorskopravnih omejitev. To je koristno v prvi vrsti za znanost samo, saj pomeni hitrejše širjenje in več bralcev, večjo izpostavljenost rezultatov in večjo citiranost avtorjev. Pomembno je tudi za vse druge deležnike – posameznike, ustanove, države in družbo. Po objavi se delo odloži v vsaj en spletni repozitorij in označi z licencami Creative Commons. Podrobnosti in načini objavljanja so podrobno opisani na Mrežniku NUK.
Drugi del srečanja je bil nekoliko bolj praktično naravnan in pravzaprav izjemno zanimiv. Goljufive družbe so namreč odkrile novo tržno nišo – založništvo in druge dejavnosti, vezane na znanost. Povedano na kratko: obstaja izjemno prefinjeno in lično izdelana, pregledna, uporabniku prijazna spletna stran založbe – ki ne obstaja. Ponuja objavo znanstvenega dela v razmeroma kratkem času in pod ugodnimi pogoji, visok faktor vpliva in ugledno ekipo recenzorjev. Posameznik ali ustanova odda članek, ta je objavljen, potem pa se izkaže, da stoji za vsem tem slamnata ekipa z izmišljenimi strokovnjaki … V slovenski bibliografski sistem se članek, objavljen na takem spletnem mestu, sicer vpiše, vendar ne z želeno tipologijo, saj publikacija v resnici ne izpolnjuje kriterijev za to. In ker gre npr. pri izvirnem znanstvenem članku za prvo objavo, so lahko razvrednoteni rezultati dolgoletnega dela … Zgovoren je podatek, da je število spornih revij med leti 2011 in 2017 naraslo za 64-krat.
Kaj torej storiti? Preveriti je treba spletne strani založbe, raziskati ekipo, ki domnevno stoji za tem, poiskati lokacijo, kjer naj bi se nahajala, predvsem pa podvomiti, če je rok za objavo nenavadno kratek (manj kot šest mesecev). Obstaja namreč tudi razširitev nečednega posla – plenilci so vedno korak pred nami – organizirajo navidezne konference in srečanja. Verodostojnost lahko preverimo na spletu, obstajajo t. i. črne in bele liste, ki se neprestano nadgrajujejo. Previdnost je mati modrosti, ta pregovor tudi v tem primeru drži.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
