Dobrodošlica, pletne, pozdrav in še en pozdrav. Toliko na kratko o tistem delu dopustniških doživetij, ki sodi v e-Novičke. Daljša zgodba se prične še pred dopustom, ker le tako lahko poudarim, zakaj sta lahko pletna in pozdrav tako zelo pomembna.
Poletje je bilo letos zaznamovano z omejitvami zaradi pandemije. Vsemu navkljub je uspelo Temeljno usposabljanje novih mentorjev ŠK, saj je julija še smelo sodelovati petnajst udeležencev. Skupaj s predavatelji smo vročino potrpežljivo prenašali, celo brez klime, da ne bi zaokrožil kak skrit virusek. Morda smo celo res pretiravali, a na pot »medu in krvi« smo tako pospremili nove mentorje, zasedbo, ki bo v ponos vsej mreži. Usposabljanju so sledile nove in nove nujne naloge, na primer predlogi besedil za novi ReNPIO, zasedanja razpisne komisije na MIZŠ, pobude deležnikov za posodobitve vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj, potrebe evalvacijske študije … Ni in ni hotelo biti konca. Tako sta se končala julij in tudi avgust, iztekla se je vročina, veselje nad predahom sta prekinila razglas karantene in deževje.
Že prvega dne spremenjenih dopustniških načrtov sva stopala po ozki piranski uličici, oblaki na nebu in v srcu, noge mokre, pogled v tla. »Sitna ženska pač,« bi rekel kdo. »Gospa Bogataj,« je poklicalo kakor z drugega sveta. »A se lahko obrneta in prideta malo k nam?« Začudenje in še pred mislijo spontan obrat v smeri prijaznega klica. Hip zatem nekaj vriskov v pozdrav, morda celo aplavz, ne spominjam se več. Vsekakor pa drug svet. Prijazen, vesel. Svet, v katerem si dobrodošel, kjer so te veseli. Anbot je imel prvo ‘postcovi’ srečanje, nekdo je skozi okno opazil, da grem oz. greva mimo. Nepričakovano veselje ob srečanju me je streznilo, četudi novice pravzaprav spet niso bile dobre – legendarni Anbot se mora preseliti IZ Pirana. To bi moral biti alarm za vse, ki smo ga kdajkoli opisovali, preučevali, promovirali, razkazovali, vabili. Anbot potrebuje prostore in si po vsem, kar je v skupno prispeval, zasluži takšne, ki si jih sam želi in potrebuje. Kar se mene tiče, bom šla, kamor me bodo prosili, a kaj, ko smo že dovolj stari, da vemo, kako močni so lahko odločevalci, kadar nečesa nočejo … Pa če hočejo?
Kaj imajo s tem pletne? V Piranu nobene, zibljejo se na Bledu. Od tu dalje bom govorila o službenih srečanjih. Prvič sem bila na Bledu na predšmarni večer v Mlinem. To je že nekaj let poseben dogodek, deževje pa ga je premaknilo na pošmarni čas. Popoldne sva z gostiteljico Matejo Rozman Amon, direktorico LU Radovljica, obiskali lokacije radovljiške izobraževalne ponudbe, ob tem premleli trende in ozka grla, zvečer pa pristali na pletni in se predali literarnemu večeru. Pred menoj se je razgrinjal svet mojih starih staršev iz blejske okolice, katerih skrajna revščina je bila v hudem kontrastu z bliščem blejske ponudbe za visoke goste. Zato so mi bili dragoceni odlomki iz knjige o Koprivniku, misli o Cirilu Kosmaču in nastop njegove vnukinje, hudomušno vodenje gospe Kovač in njeni odlomki o Bledu, kot ga živijo in čutijo domačini. Služba je v takih trenutkih izpolnjujoče delo. V prihodnost ne vodijo le javnoveljavni programi ali celo samo po naročilu oblikovana poklicna usposabljanja, kajti javno veljavnost je mogoče razumeti tudi dobesedno, torej kot tisto, čemur ljudje dajejo veljavo tudi brez administracije in pravnih dokumentov. Blejsko srečanje na pletnah v Mlinem je to vsekakor bilo in človek bi pričakoval, da odločevalci tega ne prezrejo, saj bi to tudi njim kaj odvzelo.
V neklasičen poletni razmislek, saj tudi niso klasični časi, ko moraš nositi masko, pozdravljaš z komolcem in ti dopust pomenijo srečanja s krasnimi ljudmi, naj pripnem še pozdrave. Eden je prišel po elektronski pošti: »Javljamo se … super je bilo … govorili smo o vas.« Zakaj so govorili o meni? Drug je skočil vame prek osebnega telefona: »Pozdravljamo z Mašuna,« je pisalo ob sliki nasmejanih, ki so mahali, očitno meni v pozdrav. Me poznajo? Jaz jih ne, četudi si tudi zanje želim ohraniti študijske krožke v Letnem delovnem načrtu. Kakšno bi naj torej bilo vseživljenjsko učenje, kaj bi naj bilo njegovo bistvo? Je še mišljeno »za vse« ali zdaj le še za nekatere, četudi v imenu enakosti? Za kakšno vključenost torej gre? Nekaj besed namenjam še tretjemu pozdravu, ker ogreje srce. Le da sem to pot poklicala sama. Bila sem blizu, a še nikdar osebno na obisku, pa kaj potem, če sem na dopustu, ne? »Bi lahko na kratko potrkala?« Objem je bil prisrčen, besede so se iskrile, krasen prostor za knjižnico, točneje njeno enoto na dislokaciji. Kako grozne besede »enota na dislokaciji«, ko pa gre za knjige in žive ljudi?! Ob tisti uri so ljudje vseh let kar deževali. Imeli so najrazličnejše potrebe, tudi na primer željo po posnetku ukradenega kolesa. Fantič je zaupal, da mu bo knjižnica pomagala. Ali ni zaupanje veliko in največ, kar lahko v kraju knjižnica zbudi? Take kadre je treba nagraditi – vsaj dokler jih še imamo. Naj končam osebno zgodbo, polno samohvale o tem, kako so me vsi veseli! Ne gre za samohvalo, četudi se da tako razumeti. Kaj res šteje, ko si utrujen, pregret in siten ter v vseh pogledih neugoden? Šteje, da te je nekdo vesel že samo zato, ker si. A samo zaradi tega ne bi v e-Novičke pisala ravno o svojem dopustu. Navsezadnje imajo poleg predstavljenih še mnogi kaj pokazati izobraževalni javnosti in bralcem. Gre za to, da iz takih srečanj in pozdravov sijejo premnogi uspešni koraki, ki so spregledani, ker so nevidni. Ko mentorji in krožki izžarevate skrb za druge in ne zase, ko ste zliti s prostorom in se prilagajate vsakovrstnim nihanjem pozornosti, ste zgled nečesa, česar sodelavec je čast biti. Hvala vam, dragi anbotovci ter v Cerkljah Daniela, v Radovljici Mateja in v Kozini Patricija – leta 2020 ste bili vi moj dopust in naučila sem se, točneje, ponovila sem tisto, kar ste povedali že stokrat – bistvo je očem nevidno! V omejitvah znamo negovati skupno in to je velika dota in izkušnja. Javnost jo opazuje in pozna, zato sodi tudi v dokumente, ki nastajajo prav zdaj.
Dodajam nedavno objavo slovenske pesnice, podpornice srečanj bralnih ŠK (BMK) na DSP. V reviji The Guardian so njeno delo razglasili za pesem tedna. To velja razumeti kot dosežek, primerljiv z nedavnimi športnimi zmagami. Čestitamo avtorici!
Dr. Nevenka Bogataj (nevenka.bogataj@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks