PU je praznik učenja. Po še eni – kljub dežju – uspešno izpeljani v Slovenj Gradcu zlagamo vtise preteklih dni. V mislih odzvanjajo besede enega od udeležencev okrogle mize s prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj: »Kako bomo (pre)živeli na planetu, ki ne raste?« Opozoril je namreč na vedno več uporabljano, vsekakor modno in že skoraj trendovsko besedico trajnost. Meni namreč, da ta beseda postaja nova beseda prodaje in potrošnje – kakor že pred njo besedici BIO in EKO. To so besede, ki prodajajo, to so besede, kjer se pod masko zdravja in ohranjanja okolja skriva tržni produkt. Z nakupom velikokrat naredimo samo še en korak več v napačno smer.
S sloganom in rdečo nitjo letošnje MOCIS-ove koordinacije smo povezali 48 partnerjev in izpeljali 235 prireditev. Na pripravljalnem sestanku smo se že tretje leto srečali po Zoomu. Spoznali smo namreč, da je udeležba na tovrstnih sestankih boljša kot v živo. Predstavili smo jim letošnjo vsebinsko usmeritev, skupne akcije, navodila za vnos prireditev v skupni koledar TVU ter elektronsko prijavnico za načrtovanje skupnih dogodkov (Odprtje TVU 2023, Parada učenja v Slovenj Gradcu idr.).
Zavrtimo čas nazaj na začetek letošnjega dogajanja med Tedni vseživljenjskega učenja s fokusom na odmevnejših dogodkih, ki so nastali v partnerskem sodelovanju. Pričeli smo že 10. maja z Dvomologijo, interaktivnim predavanjem za pedagoške delavce, ki ga je izvedel dr. Miha Kos iz ljubljanske Hiše eksperimentov.
Dvomologija ni predavanje, Dvomologija ni šov, Dvomologija je dogodivščina, je pogovor, je diskusija, je hec, ampak zelo resen, je … je za tiste, ki vse vedo, za tiste, ki mislijo, da nič ne vedo, in za tiste, ki dvomijo v prve, druge in vase. Dvomologija vključuje zdravo kmečko pamet, morda zgolj pamet, še bolje – kritični razmislek. Je malce kravžljanja možganov, da se kakšen vozel sprosti in kak nov naredi.
15. maja smo uradno odprli TVU v Slovenj Gradcu z monokomedijo Mire Mori Kaj potrebuje moški? Gledališka skupina Črneče ima več kot petdesetletno tradicijo. Znana na Koroškem ter širše po Sloveniji. V tej sezoni so pripravili predstavo, ki odgovori na vprašanje, kaj ljudje (ne samo moški) potrebujemo. Predstava je na odru oživela marca letos in je že četrto avtorsko delo Mire Mori. Dogodek smo oplemenitili z zahvalo in podelitvijo priznanj MOCIS-ovim dolgoletnim prostovoljcem.
PU je bila kar naenkrat pred vrati, z njo pa deževna vremenska napoved. Po preverjanju 10 vremenskih aplikacij in rahlo paničnemu klicu na dežurno službo ARSO ter brezsramnemu pogajanju z višjimi silami smo v timu z velikim obžalovanjem sprejeli odločitev, da dogajanje prestavimo pod streho. Ekspeditivno smo aktivirali plan B … in vse je šlo kakor po maslu. V sodelovanju s Hišo eksperimentov smo poleg bogatega programa in predstavitve regionalnih izobraževalnih organizacij ter učečih se na stojnicah doživeli znanstvene dogodivščine: Mehurčkologijo, Zvokologijo in Plinologijo.
Oglejte si videoreportažo s festivalskega dela dogajanja.
Z dopoldanskim festivalskim delom pa našega praznika učenja še ni bilo konec. Zvečer smo vstopili v strokovni del in se lotili resnejših tem. Naša letošnja ambasadorka učenja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj nas je nagradila s svojim predavanjem Kako bomo (pre)živeli na planetu, ki ne raste? Sledila je predstavitev delovanja in dobrih praks deležnikov trajnostnega razvoja v koroški regiji. Sodelovali so predstavniki lokalnih ustanov in organizacij: župan Tilen Klugler, direktor Komunale Jožef Dvorjak, predstavnik RRA Koroške Peter Zajc, predsednik Ekološkega društva Janko Ogriz in dijakinja tretjega letnika slovenjgraške gimnazije Ana Pogorevc.
Prihodnost znotraj planetarnih meja zahteva bistvene spremembe vsakodnevnega obnašanja, tudi načina izobraževanja in vzgoje na vseh stopnjah. Samo tako bomo dosegli, da bodo nujne spremembe načina proizvodnje in porabe blaga, potovanj, mobilnosti v mestih, kaj in kako jemo, kako načrtujemo in gradimo ter kako sodelujemo z naravnim okoljem, široko sprejete in izvedljive.
Dogodek nikogar ni pustil ravnodušnega in upam, da bo vtis vodil tudi v konkretne akcije ter spremembo načina življenja – vsaj za koga.
Dogajanje na strokovnem delu PU si oglejte v videoreportaži.
Iz teorije v prakso smo prestopili 6. junija na koroški premieri nizozemskega filma Zakaj kolesarimo? (Why We Cycle). Kolesarjenje je za Nizozemce nekaj tako vsakdanjega, da o njem ne razmišljajo veliko. Vendar se je odnos do te navade razvijal vztrajno in počasi. V tretjem tisočletju ni nobenega dvoma več: kolesarjenje ima vrsto pozitivnih vplivov na družbo.
Dogodek smo organizirali, da bi navduševali za uporabo kolesa v vsakdanjem življenju. Moderiral ga je Slovenjgradčan Matej Praprotnik, ki je ljubljanski kolesarski župan. Predstavil je globalno mrežo kolesarskih županov, namen projekta in njegovo vključevanje v cilje VITR. Ob okrogli mizi so se mu pridružili Aleš Rupreht z RRA Koroška, Aljoša Krivec z MO Slovenj Gradec, kolesarka Maja Zavrl, Anej Štrucl iz Bikenomada in Vlado Jarh Nikolič iz Zavoda Ekopren. Z nami so podelili svoje najzgodnejše spomine na kolesarjenje in svoje cilje ter poklicno poslanstvo, ki je pri vseh povezano s kolesarjenjem in trajnostno mobilnostjo na splošno.
Obležili smo tudi Dan za kakovost. Posvetili smo se pomembnosti interakcije na družbenih omrežjih za kakovostno promocijo organizacije za IO. Sodelavci MOCIS-a smo pripravili smernice in strategijo različnih načinov interakcije na družbenih omrežjih, ki jih ciljne skupine organizacij za izobraževanje odraslih najpogosteje uporabljajo. Z metodo možganske nevihte in razpravo smo utrjevali vezi znotraj kolektiva. Nismo pozabili izpostaviti dela komisije za kakovost v letu 2022.
Konec junija sledi še prav poseben andragoški zbor za sodelavce MOCIS-a. Načrtujemo delavnico, ki jo bo vodila dvojna doktorica znanosti s področja fizične geografije in varstva okolja, prof. ddr. Ana Vovk. Ustanovila je Učni poligon za samooskrbo Dole, nagrajen z nacionalno nagrado za drugo najboljšo učno pot v Sloveniji. Povabili smo jo zato, da nas bo kot izobraževalce spodbudila, kako lahko kot posredovalci znanja pomagamo priti do neodvisne, nevtralne samooskrbe in s tem pomagamo k trajnostnemu svetu ter to v praksi prenašamo na učeče se.
Naša skupna prihodnost temelji na sedanjih dejanjih, zato menim, da nam – izobraževalcem in promotorjem vseživljenjskega učenja – dela ne bo zmanjkalo. Čaka nas, da učeče se opolnomočimo z znanjem, spretnostmi, vrednotami in stališči, ki jim omogočajo sprejemanje informiranih odločitev. Podpirajo jih tudi pri odgovornem delovanju za okoljsko celovitost, gospodarsko uspešnost in pravično družbo. Ta krepi moč in vlogo ljudi vseh spolov, za sedanje ter prihodnje generacije, obenem pa spoštuje tudi kulturno raznolikost.
Srečno!
Janja Bartelj (janja.bartelj@mocis.si), MOCIS
