Usposabljanje policistov v Murski Soboti o demenci v okviru projekta za demenci prijazno skupnost

Slabši kognitivni nastop lahko povzročajo stres, motnja razpoloženja, neprespanost, okužba, dehidracija, bolezni ščitnice ali pomanjkanje določenih vitaminov. Demenca je nevrodegenerativna bolezen možganov in združuje upad večih višjih živčnih funkcij: upadejo spomin, pozornost, orientacija v prostoru in času, govor, računanje, vešči gibi, abstraktno mišljenje, kar posameznika ovira pri izvajanju dnevnih aktivnosti. Živčne celice pričnejo propadati, kar vodi v manjši volumen možganovine. Vzroki za nastanek demence so večinoma neozdravljivi in večinoma rezultat kopičenja nezaželenih beljakovin v medceličnem prostoru in znotraj celic, ki motijo prenos informacij oziroma sprožijo atrofijo možganov. Poznamo več vrst demenc, glede na to, v katerem delu možganov se odmiranje nevronov prične. Pri Alzheimerjevi bolezni je prizadet zadnji del možganov, zato se najprej pojavijo težave s kratkoročnim spominom in orientacijo v prostoru in času, pri frontotemporalni demenci, kjer je prizadet prednji del možganov, pa se pri bolnikih kažejo izrazite vedenjske in osebnostne spremembe ter motnje govora. Poznamo tudi demenco z Levyjevimi telesci, ki jo spremljajo prividi in parkinsonizem – bolniki so počasni, hodijo okorno in opotekajoče. Pri žilni ali vaskularni demenci pa so prizadete naslednje kognitivne funkcije: načrtovanje, abstraktno mišljenje, vedenje, spomin, značilno je stopničasto napredovanje bolezni. Diagnostični proces je za nevrologe zelo kompleksen izziv, saj združuje kombinacijo osnovnih in dodatnih preiskav. Med osnovne preiskave sodijo klinični pregledi: KPSS test, MOCA test, test risanja ure, laboratorijski testi krvi in slikanje možganov. Najbolj osnoven je krajši test spoznavnih sposobnosti. V kolikor posameznik na omenjenem testu doseže manj kot 24 točk (skupno od 30 točk), obstaja velik sum na demenco. V 10 % primerov pa so demence reverzibilne, torej ozdravljive. V tem primeru je kognitivni upad posledica tumorja, krvavitve, depresije, bolezni notranjih organov, neuravnoteženega delovanja ščitnice, pomanjkanja vitamina B12. Ko omenjene vzroke odpravimo, se miselne funkcije bolnika izboljšajo. Za lažje diagnosticiranje so nevrologu v pomoč še dodatne preiskave: pregled likvorja, funkcijska slikanja možganov in tudi mnenja psihologa oziroma psihiatra. Predavateljica je povzela, da med največje trenutne izzive uvrščamo dejstvo, da kar polovica oseb z demenco ni diagnosticiranih in da se diagnoza pogosto postavi šele 2 ali 3 leta po začetku prvih težav. Učinkovito zdravilo še vedno ni na voljo, število bolnikov pa drastično raste (0,5 % svetovne populacije je oseb z demenco ali kar 7 % starejših nad 65 let), zato je temeljni cilj izboljšanje kakovosti življenja bolnikov in svojcev. Kljub velikem porastu je večina demenc sporadičnih, torej naključnih, faktor dednosti je le 2 % (v tem primeru se demence pojavijo že v zgodnjih 40-ih, 50-ih letih).

Slovenija je ena od 29 članic Svetovne zdravstvene organizacije, ki ima že sprejeto Strategijo obvladovanja demence, kar pomeni začetek sistematičnega urejanja tega področja. V pripravi je akcijski načrt, ki bo predvidel načine zbiranja finančnih sredstev za implementacijo ciljev, zapisanih v strategiji. V slovenskem prostoru je kar 32.000 državljanov obolelih za demenco, za eno osebo z demenco pa v povprečju skrbijo vsaj še tri osebe (svojci, zdravstveni in socialni delavci). Starostna piramida kaže, da imamo danes 20 % državljanov starejših od 65 let. Slika pa bo popolnoma drugačna leta 2038, ko napovedujejo že kar 30-odstotni delež državljanov, starejših od 65 let. Staranje prebivalstva pa, kot vemo, pomeni večje tveganje za pojav demence. V sklepnih mislih je predavatelj nanizal še 10 prvih znakov demence. Če jih opazimo, je zaželeno, da nemudoma obiščemo zdravnika specialista. Običajno se posameznik, ki toži o težavah s spominom, pri zdravniku oglasi prepozno, ko so stvari že težje obvladljive. Z vidika zagotavljanja kvalitete življenja pa je pomembno, da čim prej poiščemo pomoč, prejmemo diagnozo in tako lažje načrtujemo prihodnje življenje ob podpori socialnih servisov in skupnosti. Pravočasna diagnoza pomeni izboljšave za bolnike in svojce, za zdravstvo in družbo nasploh. Prednosti zgodnje diagnoze za bolnike in njihove družine so naslednji: zagotavlja ustrezno diagnozo in pravočasno zdravljenje, omogoča spremembe življenjskega stila, ki lahko upočasnijo napredovanje bolezni, s pravočasnimi informacijami se zmanjša zaskrbljenost o bolezni, omogoča družinam, da se pripravijo in sprejmejo odločitve za prihodnost.

Na uspešnost in potek komunikacije vpliva več dejavnikov: razpoloženje, potrebe, izkušnje, vedenje, predsodki, stališča, znanje in čustva. Učinkovitost sporočanja lahko povečamo s ponavljanjem sporočila. Pomembno vlogo ima telesna govorica, ki je včasih edina možnost komunikacije, še posebno v poznem obdobju demence. Neverbalna govorica mora biti vedno skladna z besedami. Predavateljici sta med pomembne nasvete umestili sledeče: nikoli se ne prepirajte z osebo z demenco, saj ne morete zmagati; velikokrat boste ponavljali podatke, bodite pri tem potrpežljivi; nikar se ne bojte nasmejati. Osebe z demenco imajo težave z zaznavanjem, pozornostjo, abstraktnim mišljenjem in kritično presojo. Pri pogovoru z bolnikom zato ne smemo pozabiti na pohvalo, zahvalo, spoštljivost in strpnost. Lažje nam bo, če bomo misli osebe z demenco poskusili ubesediti in jih sprejemali z veliko mero občutenja in sočutja. Komunikacija z njimi mora zato vedno temeljiti na zaupanju, premagovanju občutka strahu in vračanju dostojanstva. Poleg težav pri sporazumevanju se pri kar 90 % starostnikov z demenco pojavijo vedenjski in psihiatrični zapleti. Zelo pogosti so sumničavost, nemir, delirij, depresija, samomorilnost, psihoza, blodnje-zaznavne motnje, halucinacije in nasilno vedenje. Najhujše zaplete rešujejo urgentne službe in tudi policija.