Sonja Porenta se je z ročnimi deli srečala med šolanjem. Takrat je namreč morala proste ure preživljati pri teti, da ne bi zašla na kriva pota. Naučila se je plesti, pozneje se je vpisala na tečaj šivanja in ročna dela jo spremljajo vse odtlej. Z narodno nošo se je seznanila precej naključno. Bila ji je všeč. Pri nastajanju svoje (mož ji jo naročil za darilo) je kar precej sodelovala. Naučila se je tudi klekljati. Posebno so jo privlačili tisti deli, ki jih je najtežje izdelati.

Ko je bila že zelo spretna pri izdelovanju avb in robcev, je dobila potrditev OPT, da se ti uvrščajo med izdelke domače obrti. Poleg tega dejavno sodeluje v več kulturnih in umetniških društvih in se redno vključuje v dogodke TVU.

Doma veliko vezenin in drugih izdelkov, ki bi sodili na področje ročnih del, nismo imeli, niso pa manjkali praznični večji in manjši prtiči; dobro se spominjam, kako je mizo krasil večji prt, ki ga je mama izvezla še kot dekle. Zaupan mi je bil v varstvo in ga še danes skrbno hranim. Svojo prvo vezenino pa sem izdelala v osnovni šoli, ko sem pri pouku gospodinjstva z modro in rdečo prejico s križci izvezla prtiček.

Sonja Porenta

Knjiga Sonje Porenta je čudovita po vsebini, na pogled in otip. Prinaša mnogo več kot le fotografije, kakršno lahko vidite na naslovni sliki. O vsakem kosu oblačila, ki ga avtorica predstavlja, so zbrani tudi zgodovinski podatki. V svojem uvodu urednik, etnolog dr. Bojan Knific, poudari, da je avtorica pozorna poslušalka, ki se rada uči in o oblačilni dediščini pripravlja številne dogodke, predstavitve in razstave. Njeni kostumi dopolnjujejo lutkovne in druge predstave.

Sonja Porenta s svojim delom dokazuje, da je za učenje vedno pravi čas. Njena monografija je opomnik, da je tradicija pomembna in jo moramo ohraniti za prihodnje rodove. Izposodite si jo lahko v naši knjižnici.

Priredila: Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS