Petkovo srečanje v izteku februarja je bilo namenjeno predstavitvi enega najstarejših projektov ACS – študijskim krožkom. V uvodnem nagovoru je mag. Zdenka Birman Forjanič poudarila, da gre za primer skupnostnega izobraževanja. Obetal se je živahen razgovor, saj so bili mnogi zaposleni tako ali drugače že vključeni v ŠK. Mag. Jasmina Mirčeva je sodelovala pri njihovi začetni koordinaciji, Darijan Novak je razvil ŠK Beremo z Manco Košir ali krajše BMK, Natalija Žalec, MAEd (UK), je v devetdesetih letih sodelovala v ekipi za pripravo učnega gradiva za učenje na daljavo, več sodelavcev Središča za promocijo in informiranje pa že dolga leta promovira njihove mentorje in dosežke, tudi preko priznanj za promocijo učenja in znanja odraslih.

Dr. Nevenka Bogataj je predstavila strukturo in delovanje ŠK. Spletna stran kaže njihovo prostorsko razpršenost, medgeneracijsko strukturo in živahno delovanje. Kazalnike sta skupaj s Francijem Lajovicem že leta 2007 oblikovala v bazo podatkov kot prvo med mnogimi, ki jih uporabljamo danes. Omogoča racionalizacijo koordinacije mreže približno 100 izvajalcev letno. Seveda jo posodabljamo, hkrati pa imamo prek nje reden stik z mentorji, ki je po Francijevih besedah sicer zahteven, vendar prijeten. Z mentorji namreč vzdržujemo odlične odnose.

Ravno zato je delovanje ŠK težje ali celo nemogoče opredeliti s številkami. To dinamično obliko prenosa znanja sestavljajo temeljne prvine skupnostnega delovanja: motivacija, zaupanje in recipročnost. O tem in sociokulturni animaciji je govorila tudi Natalija Žalec, ki je predstavila nastanek multimedijskega kompleta, s katerim smo usposabljanje iz klasične izvedbe postopoma preobrazili v e-učenje.

Srečanje je vodila prof. dr. Nives Ličen, ki je ŠK umestila v širši okvir skupnostnega izobraževanja ter predstavila njegove ključne razsežnosti ter literaturo, v kateri se lahko z njim pobližje seznanimo. Navedla je sopomenki, s katerima ga opisujemo (izobraževanje odraslih za lokalno skupnost, sociokulturna animacija) ter tri razvojne loke, v okviru katerih poteka obravnava skupnostnega izobraževanja v teoriji:

  • od pedagogike upora k postantropocentričnemu izobraževanju subjekta z igrivo identiteto (digitalna doba, trajnostni razvoj),
  • od sprejemanja drug drugega k ustvarjanju skupnosti (participativnost),
  • od informacij k modrosti (holizem, afektivni elementi).

Vsebinsko bogato srečanje je dopolnila osebna izkušnja krožkarice in mentorice Daniele Močnik iz Cerkelj, ki je razgrnila povsem konkretne izkušnje. Informacija o vse šibkejšem toku sredstev za izvajanje in koordinacijo ŠK je bila v tej celoti grenka kaplja. Sodelavci študijskih krožkov upamo, da vitalnost in zaželenost te oblike učenja med ljudmi ob soočanju z novimi izzivi današnjega časa utegne biti bolje opažena.

Dr. Nevenka Bogataj (nevenka.bogataj@acs.si), ACS