Sašo že od letošnje zgodnje pomladi srečujemo na MOCIS-ovih hodnikih. Je naša zunanja sodelavka in pomaga pri izvajanju programa Začetna integracija priseljencev. Njena zgodba je posebna, lepa in navdihujoča ter resnično zgleden primer dobre prakse za vse nas, ki zasledujemo cilje vseživljenjskega učenja. Začela se je na MOCIS-u, kamor se je trenutno vrnila, ampak poti tu še ni konec.
Oleksandra Riazanova prihaja iz Ukrajine, iz manjšega mesta Dolynska v Kirovograjski regiji, ki je približno 8 ur vožnje oddaljeno od glavnega mesta Kijev. Regija se nahaja v centralni Ukrajini. To je stepska pokrajina, neskončna ravnica, žitnica Evrope.
Stara je 26 let in v Sloveniji živi že osmo leto, študira in poučuje slovenski jezik. Je samostojna in suverena mlada ženska, visoko motivirana, z jasno zastavljenimi cilji in močno željo, zdravo ambicioznostjo ter izoblikovano samopodobo. Premore neverjetno veliko ljubezni do slovenskega jezika, ki jo vsakodnevno predaja udeležencem, jih motivira in navdušuje. Njeni zgodbi je vredno prisluhniti.
Na kratko se opiši …
Po izobrazbi sem diplomirana slovenistka in rusistka. Zaključujem magisterij, postala bom profesorica slovenščine in ruščine. Živim na Holmcu v občini Prevalje, vendar se vsak dan vozim v Slovenj Gradec ali v Ljubljano. Delam na MOCIS-u in Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik na FF ter v še nekaj drugih jezikovnih šolah – kjer pa večinoma izvajam jezikovne tečaje na daljavo.
Trenutno si zelo zasedena, tvoje življenje je izpopolnjeno z različnimi obveznostmi in aktivnostmi. Na kratko mi opiši svoj delovni dan …
Recimo četrtek (smeh). Se zbudim, zajtrkujem, medtem razmišljam o skupini, se pravi o udeležencih, kaj bomo danes delali, mogoče še zjutraj pripravljam kakšne igre ali vaje zanje. Nato pridem na MOCIS, spijem prvo kavico in se pridružim skupini. S prvo skupino v dnevu sem od 9. do 12. ure. S trenutno skupino priseljencev na MOCIS-u se imamo zelo dobro, veliko se presmejimo in mislim, da se tudi veliko naučimo. Ko zaključim, grem na avtobus in se peljem v Ljubljano. V Ljubljani pa samostojno učim študente. Na avtobusu preverjam domače naloge, tako konstruktivno izrabim čas, hkrati pa mi dolgotrajna pot hitreje mine. Študentje, ki jih poučujem v Ljubljani, prihajajo iz različnih držav: Srbije in Bosne, drugi so iz Švice, Avstrije, tudi Rusije in Poljske. Gre za izvajanje nadaljevalnih tečajev slovenskega jezika za študente različnih fakultet. Njihov cilj je znanje slovenskega jezika na nivoju B1. Številni že zdaj dosegajo višji nivo.
Kako to, da se voziš z avtobusom in ne izbereš lažje poti – vožnje z avtomobilom?
Trenutno še nimam izpita za avto, ampak delam na tem, varčujem denar in načrtujem, da bom izpit opravila spomladi. Zaenkrat mi ustrezajo študentske ugodnosti, imam subvencionirano avtobusno vozovnico. Hkrati na poti ves čas delam, s sabo vzamem prenosnik in popravljam ali pripravljam naloge za študente.
Kdaj, s kakšnim razlogom in kako si prišla v Slovenijo?
V Slovenijo se je pred mano preselila moja mama, ki je tukaj živela dlje časa. Vabila me je, vendar nisem želela priti. Kot najstnica sem takrat želela ostati v Ukrajini, kjer sem imela vse prijatelje, svoje celotno življenje in tudi študij sem načrtovala v Ukrajini. Decembra 2014 sem se odločila, da mamo v Sloveniji vendarle obiščem. Koroška je bila takrat tako lepa, zimsko zasnežena, decembrsko okrašena, tako lepa. In sem se zaljubila v pokrajino. Hkrati se je ravno takrat rodila tudi moja mlajša sestrica in sem si želela biti z njo, zato mi je mama predlagala možnost študija v Sloveniji. Na ta način me je malce podkupila (smeh), pa tudi Koroška s svojimi lepotami me je prepričala. Tako sem se odločila, da bom prišla študirat v Slovenijo, torej moj cilj je bil študij, evropska izobrazba in širša perspektiva – zato sem se odločila. Seveda je neznanje jezika predstavljalo oviro, zato sem že ob povratku v Ukrajino, po tem prvem obisku v Sloveniji, začela raziskovati slovenski jezik, njegove zanimivosti in nekatere smešne besede (enaka izgovorjava in drugačen pomen), ki so me zelo zabavale. Čisto zares sem se v Slovenijo preselila septembra 2015. Takrat sem bila stara 18 let. V Ukrajini sem zaključila srednješolsko izobraževanje. Tukaj me je očim najprej vpisal v tečaj slovenščine za priseljence (Začetna integracija priseljencev), ki sem se ga zelo veselila. In tako sem prišla na MOCIS. Učiteljica Urška (Novak Lešnik, op. a.) je bila prijazna, razumevajoča in me je vedno vzpodbujala. Še vedno hranim narek, ki smo ga pisali z Urško in sem ga edina napisala brez napak. Nanj mi je napisala bravo in dve kljukici. Mislim, da sem to objavila na svojem profilu na Facebooku, ker sem bila tako zelo ponosna nase.
Kaj je botrovalo tvoji odločitvi, da ostaneš v Sloveniji?
Jeziki in študij jezikov, posebno ljubezen do slovenskega jezika.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Najprej bi rada zaključila študij. Zaključek magistrskega študija načrtujem v septembru 2024. Nato pa bi se z veseljem zaposlila v kakšni jezikovni šoli ali na centru za IO[/simple_toolt, kjer bi lahko pridobivala dragocene izkušnje. Dolgoročno si zelo želim odpreti svojo jezikovno šolo, kjer bi lahko učila slovenščino, ukrajinščino in ruščino. Moj primarni cilj je seveda slovenščina, slovenščina me zelo veseli in mislim, da je zmeraj več povpraševanja po učenju slovenskega jezika. Sanjam pa tudi o delu v Avstriji, na kakšni univerzi, kjer bi rada učila slovenščino kot tuji jezik …, ampak to so sanje.
Saša nam vedno zelo potrpežljivo dodatno pojasnjuje, kakšna je pravilna raba slovenskega jezika. Sem popolna začetnica. Ko sem prišla v Slovenijo oz. ko sem se vključila v program za priseljence, nisem znala čisto nič, sedaj pa že veliko razumem, govorim pa še malce težje. Napredek v mojem znanju slovenskega jezika je vendarle očiten.
Ali kdaj razmišljaš, da bi se vrnila v Ukrajino?
Ja, uh … Večkrat sem razmišljala, da bi se vrnila, saj bi tudi tam lahko ustvarila zelo dobro kariero. Na univerzi v Lvovu obstaja tudi katedra za slovenski jezik, smer slovenistika. Razmišljala sem tudi o tem, da. Vendar po drugi strani čutim, da, če bi se preselila nazaj v Ukrajino, se tam ne bi več počutila domače. Kljub temu, da sem tujka v Sloveniji, sem se hkrati že zelo udomačila, tukaj imam fanta, prijatelje in tudi del družine.
Že prej si omenila, da tvoja mama živi v Sloveniji? Imaš v Sloveniji še kakšnega sorodnika?
Ja, moja mama in očim ter dve (pol)sestri in tudi teta živijo tu, na Koroškem.
Koga še imaš v Ukrajini?
Očeta, strica in teto, veliko prijateljev … večino družine.
Ali vsakodnevno spremljaš dogajanje v Ukrajini? To je vojna, v katero si osebno vpletena, kako gledaš nanjo, kako jo doživljaš?
Dogajanje seveda spremljam. Zadnje čase niti ne več toliko kot na začetku spopadov, ker so me te novice iz dneva v dan ubijale. Bila sem čisto zamorjena, depresivna, sploh ko se je začela vojna. Za dva meseca sem izklopila svoje življenje, nisem hodila ven, nisem hodila na faks, ne v družbo, sploh nisem želela biti z ljudmi, nisem se želela družiti in pa seveda – nisem več želela študirati ruščine – predvsem to. To je bilo najtežje obdobje v mojem življenju. Zdaj, ko je minilo že toliko časa, ko razmišljam že z malo bolj trezno glavo oz. z večjo distanco, bi rekla, da si želim, da se to konča. In na tej točki mi je vseeno, kdo bo zmagal. Želim, da je v moji državi mir, da so moja družina in prijatelji ter vsi sodržavljani na varnem. Vem, da bi me zaradi teh besed in mojega mnenja marsikateri Ukrajinec/-ka obsojal/-a, ampak meni je tako hudo in si ne predstavljam, da bi se kar koli zgodilo z mojimi. Moj stric je trenutno na fronti in vsako jutro, ko se zbudim razmišljam, ali bo v redu, bo preživel, kako bo z njegovo družino? Jaz bi rada, da se to konča. Čim prej. Po drugi strani razmišljam tudi o tem, kaj se bo zgodilo, če se bomo prenehali boriti, če bomo obupali, če bomo prepustili Rusiji vsa ta mesta, vse teritorije, ki jih želi ruski predsednik … Kje je zagotovilo, da bo ostalo pri tem, da se rusko osvajanje ne bo nadaljevalo? Ljudje smo po naravi žal požrešni, sploh politiki, in ne vem, ali bi se (Putin) ustavil ali pa bi si privoščil še več napadov in še več smrti? Meni je to grozno. Seveda, spremljam, navijam za svojo državo in želim, da je konec.
Z našo Sašo se v skupini počutimo še bolj sproščeno, vse poteka v skladu z mojimi pričakovanji in zelo rad prihajam na MOCIS. Res sem zadovoljen. Ne bi mogli imeti boljše podpore pri učenju jezika.
Res mi je težko. Opazujem svojo domovino z varne oddaljenosti in prevzema me občutek krivde. Počutim se krivo, da sem tukaj v Sloveniji, na varnem in toplem, da mi v bistvu lepo gre v življenju in ko se začnem pritoževati nad kakšno nepomembno stvarjo v življenju, recimo mrzlim vremenom, razmišljam o svojih sonarodnjakih, ki so lačni, na mrazu, v vojni … Oni vztrajajo, nadaljujejo, živijo, ustvarjajo, celo gradijo kariere, ljudje živijo naprej, z vojnim stanjem so se sprijaznili in prilagodili način življenja. Življenje teče dalje …, kar pa ne pomeni, da vsakodnevno ne doživljajo velikih izgub.
Povedala si, da s pričetkom vojne v Ukrajini nisi več želela nadaljevati s študijem rusistike. Kako je s tem? Kakšen je tvoj odnos do ruskega jezika danes?
Ruščine nimam želje učiti, vendar se marsikatera jezikovna šola obrne name ravno zaradi poučevanja ruskega jezika in nekaj ponudb sem vendarle sprejela. Morda najprej iz finančnih razlogov – vsi delamo za denar – in ker se samostojno preživljam, sem ponujeno delo sprejela. Hkrati poučevanje ruščine vendarle predstavlja moj osebni razvoj in napredek v znanju, tudi trening ter ohranjanje stika z jezikom.
Prvo pozitivno presenečenje ob moji vključitvi v program za priseljence je bilo to, da sem izvedela, da tudi pomočnica učiteljice prihaja iz Ukrajine. Od prvega dneva, ko se nam je Saša predstavila in sem izvedela njeno zgodbo, je postala moj zgled in vir navdiha. Takoj sem postala visoko motivirana. Slovenščino sem pričela uporabljati v svoji vsakodnevni komunikaciji – pred vključitvijo sem se doma z možem pogovarjala angleško – včlanila sem se v knjižnico na Ravnah. Zdaj verjamem, da se je slovenščine mogoče naučiti in jo pravilno uporabljati. Pred vključitvijo v tečaj sem v Sloveniji živela že eno leto, vendar slovenščine, razen nekaj fraz, nisem uporabljala. Nisem verjela, da se tega težkega jezika, polnega izjem, sploh lahko naučim. Sedaj me slovenski jezik zanima. In kakor pravi naša Saša: »Slovenski jezik je jezik izjem, ki se ga lahko naučimo skozi ljubezen do jezika in ljubeznivostjo do sebe.«
Ali lahko ruski jezik ločiš od trenutne ruske politike in njenih osvajalskih teženj?
Težko, saj vedno, ko se učimo jezika, se učimo tudi kulture. To dvoje gre vštric oz. je neločljivo povezano. Ob učenju jezika udeležence tečajev naučiš tudi kulturnih vzorcev, spoznavajo tradicijo, običaje, navade, npr. katera poved ni primerna v neki situaciji. Tako moram govoriti o Rusiji, o Rusih, o njihovih praznovanjih, navadah, kaj rečejo, ko nekoga spoznajo, o čem sprašujejo, vse to je povezano z Rusijo in z rusko kulturo. Mene bi bilo celo sram povedati mojim sorodnikom, da učim ruščino, ker smo se na nacionalnem nivoju odrekli ruski kulturi, ruski glasbi, ruskemu filmu, ruskim knjigam. Pri tem sem nekoliko razdvojena. Ukrajinci šele zdaj začenjamo resnično spoznavati svojo, ukrajinsko kulturo, kako je bogata, zanimiva in kako se razlikuje od ruske, česar se prej sploh nismo zavedali. Morda je to edina pozitivna stran te vojne, da se je prebudila naša narodna zavest.
Janja Bartelj (janja.bartelj@mocis.si), MOCIS, in Oleksandra (Saša) Riazanova
