Nadaljujem z odkrivanjem lepih kotičkov domovine, zdaj le v svoji občini.
Največ se potepam po barju. Vsak izlet je poplačan z lepimi pogledi na planine in zanimivimi doživetji. Opazujem mladega laboda in druge živali: prekrasne kačje pastirje, štorklje, race, čaplje, srne, fazane.
Na sončne dni vzamem s seboj zvezek in se učim ruščino ter hkrati lovim vitamin D. Na barju je precej kanalov, po deževju je še več vode. Najlepše je sedeti na kakšnem štoru ob vodi ter ponavljati besede in slovnico. Tako koristno preživljam čas, ko ne smem iz svoje občine.
Čez Ljubljansko barje poteka tudi Slovenska pisateljska pot, ki se začne v Veliki Polani na domu Miška Kranjca, gre čez vso Slovenijo in se konča v Vinici pri Otonu Župančiču. Na njej so 104 točke, rojstne hiše slovenskih pesnikov in pisateljev. Pohod po tej transverzali bo tudi moj projekt v bližnji prihodnosti.
Blizu je tudi dvorec Lisičje. Nanj pridem čez gozdnat hrib, vmes občudujem drevesa in kakšno tudi objamem, saj ljudi zdaj ne smem. Še pred kratkim smo lahko občudovali čudovite barve listja, pravo zlato jesen. Dvorec je sedanjo podobo dobil v 18. stoletju. Še pred drugo svetovno vojno je imel bogato knjižnico in urejeno kapelo. O grajskem parku oz. botaničnem vrtu je poročal tudi Valvasor. Zdaj je dvorec v lasti občine Škofljica, v njem pa potekajo razne kulturne in etnološke prireditve.
Rada obujam spomine na izlete tik pred drugo izolacijo.
»Mussolinijev« tunel pravijo 72 metrov dolgemu predoru blizu kraja Podtabor, vklesanemu v živo skalo. Med vojno so ga zgradili italijanski okupatorji, da so si skrajšali poti do posameznih vojaških točk. Skozenj vodi stara italijanska vojaška cesta in po njej pridemo do Šilentabra. Nad Podtaborom se dviga mogočna apnenčasta stena, kjer včasih tudi plezajo. Spodaj je izvir potoka Podstenjšek, ki se v slapovih steka proti vasi Podstenje. Več stoletij so tu delovali mlini in žage, vse do leta 1942, ko so Italijani zažgali vasico in pregnali prebivalce.
Na poti na Stenico nas pozdravi Lindeški slap, malo naprej, na Grajskem hribu na pobočju Stenice pa so razvaline gradu Lindek iz 13. stoletja, še enega od mnogih slovenskih gradov, prepuščenih propadanju.
Budnarjeva domačija v Zgornjih Palovčah je muzejska hiša. Tam spoznamo življenje kmečkih ljudi te vasice in okolice, kot je teklo pred več kot sto leti. Vasica je prijetna, s cvetjem je ozaljšan tudi kozolec.
Udeležila sem se pohoda etape E-6 od Dobrniča preko Lisca do Žužemberka. Spremljale so nas strele, nevihte in nalivi, a bilo je tako lepo, da bom s pohodi po E-6 nadaljevala. Fotografije mi je poslal Jože Prah, ker nisem imela fotoaparata.
Še nekaj lepih utrinkov s poti na Kozlek z razgledi na dolino reke Reke in vse tja do morja.
Sicer pa sem sprejela to izolacijo, se vpisala v mnoge delavnice in tečaje pri VGC Cene Štupar, ki zdaj potekajo po Zoomu. Ker nimam vrta in ne morem na tržnico, sem nabrala mnoge plevele in iz njih naredila pesto, ki ga zdaj dodajam juham in omakam. Poslušam predavanja o samooskrbi Zazdravje.net preko Zooma, se učim o naravnih rešitvah in protivirusnih strategijah. Spet sem se tudi naučila speči kruh in še marsikaj. Dolgega časa ne poznam, zato se imam lepo. Se pa veselim izletov po Sloveniji po koncu omejitev.
Ravno zdaj še bolj spoznavam, kako je učenje pomembno. Vendar to ni dovolj. Potrebna je nadgradnja, to pa je ponavljanje – šele to omogoča napredek pri učenju.
Repetitio est mater studiorum (ponavljanje je mati učenja) so ugotovili že stari Rimljani. Torej ponavljam ruščino, pa tudi latinščino, tako vem, da se me tisti »čudni stric iz Nemčije« ne bo drznil nadlegovati.
Seveda pa so tu še najbolj zveste prijateljice knjige. Skratka: življenje je lepo!
Marija Metlika (m.metlika@gmail.com)
