V zadnjem času sem se udeležila dveh pohodov v organizaciji odbora Planinstvo za invalide/OPP kot spremljevalka.
Pred tem, še v juniju, sem se prvič poskusila kot spremljevalka na delu poti s planine Razor navzdol, kjer sem spremljala Jano, navdihujočo mlado gospo, ki je končala višjo šolo, ima hčerko in deluje tako, da se marsikateremu videčemu zdi neverjetno. Na planino Razor so se povzpeli tako gibalno ovirani kot tudi slepi in slabovidni.
Drugič sem bila spremljevalka na celotnem pohodu z Vogla na Rodico, in sicer mlademu dekletu Anji, doktorski študentki. Malce sem bila v skrbeh, kako bom kos nalogi, saj pot na določenih odsekih ni ravno nezahtevna, a sva se kar dobro ujeli. Ker pa je Anja izkušena planinka, sva skupaj z drugimi prišli na vrh, občudovali vršace naokrog in Bohinjsko jezero spodaj ter se tudi varno vrnili. Tudi vožnji s sedežnico in gondolo v obe smeri sta potekali brez zapletov.
Že ob Jani in ob Anji sem se precej naučila, največ seveda od njiju. Tako opogumljena sem se podala tudi na Pohorje. Tu pa sem spremljala dve udeleženki, zdaj že »staro« znanko Anjo in novo, Marjetko. Tokrat mi je šlo lažje, saj sem bolj poslušala njiju in manj spraševala. Opozarjala sem ju na korenine, skale, kamenje, potoke, kanale, kdaj gre pot navzgor ali navzdol ter kdaj je treba še bolj dvigniti nogo pri hoji, da se ne bi spotaknili. Kar najbolj natančno sem opisovala tudi vse lepo na poti, od hribov, dreves, trav do cvetlic. Da sta si jih lažje predstavljali, sta jih nežno pobožali. Po končanem pohodu sem bila celo malce hripava, a srečna, da smo brez težav prispele na cilj. Jurček pa se je pošalil, da me verjetno nikoli poprej ni nihče toliko poslušal kot takrat.
Bil je čas borovnic in med potjo smo se posladkali z njimi. Med postankom ob eni izmed koč, največ pa pri Lukovem domu na Kopah, smo ob glasbi celo plesali,. Vzdušje je bilo veselo in sproščujoče. Naša skupina je kar izžarevala pogum, voljo in veselje in tako spodbujala tudi ostale pohodnike in obiskovalce planinskih domov.
Drugi dan pohoda smo občudovali Lovrenška jezera na Lovrenškem barju, največjem slovenskem visokem barju. Pravijo jim tudi barjanska okna in nekatera od njih ravno zdaj zaljšajo lokvanji.
Druženje s slepimi in slabovidnimi mi je dalo ogromno, saj sem se od njih marsičesa naučila oziroma se še učim. Predvsem zelo občudujem njihovo izredno disciplino, voljo, moč, veselje, pogum in elan. Najbolj me je razveselilo, da sta bili Marjetka in Anja zadovoljni.
K pohodom sta me pritegnila Marjeta Čič in Jurček Nowakk iz Odbora PIN/OPP, katerega poslanstvo je dostopnost gora za vse. Všeč mi je njihovo geslo.
Inkluzija je proces, pri katerem se učimo živeti drug z drugim.
Če bi to geslo upoštevali na vseh področjih, bi bilo življenje za vse lepše, veselejše in bolj izpolnjeno.
Prav gotov se bom tovrstnih pohodov še udeleževala, kadar le ne bom imela drugih obveznosti. Vpisana sem v razne delavnice in tečaje pri VGC Cene Štupar in mi pogosto zmanjkuje časa. Vendar se bom, kadar bo le mogoče, še prijavila, saj sem ugotovila, da me tovrstne izkušnje bogatijo in izpolnjujejo.
V teh turbulentnih časih nam osmišljajo življenje lepi odnosi med ljudmi, povezovanje in sodelovanje ter seveda tudi to, da znamo lepo in v miru preživeti dan. Če ga polepšamo tudi sočloveku, smo bogatejši.
Marija Metlika (m.metlika@gmail.com)
