V januarju smo opravili štiri pohode. Najbolj romantičen je bil nočni pohod z Ljubelja do koče Stari Ljubelj. Stari mejni prehod je najstarejši mejni prelaz v Evropi. Vzpenjali smo se po snegu in marsikje tudi po zaledeneli podlagi ter se srečevali z rekreativci na nočnem sankanju. V koči smo se okrepčali in kot običajno veselo zapeli.
Zdaj hodimo tudi po Martinovi in evropski pešpoti. Eno od etap Martinove poti smo začeli v Moravčah, v cerkvi sv. Martina, šli preko vasi Hribce z zanimivo cerkvico, nato smo šli deloma tudi po Vegovi poti. Na panojih ob poti smo prebirali zapise o življenju in delu velikega Slovenca Jurija Vege – znanstvenika širokega spektra: matematika, logaritmovnika, fizika, astronoma, izumitelja. V Zagorici smo se ustavili pri njegovi rojstni hiši in spomeniku. Nato smo se mimo Križevske vasi povzpeli na Cicelj ter se spustili do Sv. Miklavža (kjer poteka E-6), ki spada v kraj Katarija. Pot smo nadaljevali preko sedla Grmače (ki je tudi del te razvlečene vasi) do planinske koče Ušte – Žerenk. Tu smo pohod zaključili z veselim druženjem, petjem in plesom.
Etapo Evropske pešpoti E-12 smo pod vodstvom domačih vodnikov prehodili ob morju iz Sečovelj do Pirana. V začetnih govorih smo izvedeli marsikaj zanimivega. Pozdravila nas je tudi vsestranska in zelo dejavna Natalija Planinc ter nam pripovedovala o solinah, zgodovini in življenju v teh krajih. Navzoče je pozdravil tudi Jože Prah iz Zavoda za gozdove Slovenije, ki je med drugim koordinator in spiritus movens evropskih pešpoti v Sloveniji. Domačini so nam postregli suho sadje in kapljico refoška. Vse to, sonce in morski zrak so poskrbeli za dobro vzdušje.
Že dan pozneje pa smo čisto na drugem koncu Slovenije in v čisto drugačnih razmerah – po zasneženi pokrajini – prehodili kar 19 km Zasavske pešpoti. Vodil nas je domačin in nam pripovedoval o vseh krajih in zanimivostih na poti. Iz geometrijskega središča Slovenije GEOSS smo šli preko Slivne, Vač, mimo hriba Slemšek s cerkvico sv. Križa na vrhu, preko Cveteža in Vovš ter se povzpeli na Zasavsko sveto goro. Ogledali smo si cerkev, jaslice, srednjeveško mučilnico in občudovali prekrasen razgled. Nato smo se spustili mimo Raven, Breznika ter Loga pri Mlinšah do smučišča Kandrše Vidrga, kjer smo v prijetnem gostišču zaključili pohod z druženjem in pesmijo.
Žal se nisem mogla udeležiti pohoda na Mrzlico, Mirno goro in tečaja varne hoje pozimi. V GRS so pohvalili naše slepe in slabovidne, ki so se na tem tečaju imenitno izkazali.
V nedeljo, 18. februarja, smo se podali na pohod po delu evropske pešpoti E-12, in sicer od Dražice do Pokojišča. Dnevnik naše evropske pešpoti je bogatejši za dva žiga. Na Pokojišču smo si ogledali cerkvico sv. Valentina in sv. Štefana ter se nato mimo vasi Zavrh in preko hriba Mali Trebelnik spustili do Laz pri Borovnici. Tu smo imeli postanek pri družini Dreven, kjer smo bili deležni domačih dobrot. Po dobrih 11 km smo hojo zaključili v Lovskem domu v Borovnici, kjer smo nadaljevali naše druženje ob dobri postrežbi in odlični hrani, za kar je spet zaslužna družina Dreven. Peli smo in plesali, se naklepetali in nasmejali. Tudi ta dan je prehitro minil. Ostal pa nam bo v krasnem spominu.
Na dan Mednarodnega dneva turističnih vodnikov, 21. februarja, smo imeli izobraževalni pohod, t. i. urbani čebelji pohod. Povabilo nas je Društvo Praetorium Latobicorum. Pod vodstvom dveh članic, ki sta tudi čebelarsko-turistični vodnici, smo si najprej ogledali Klekljarno, kjer domuje klekljarska skupina Žnurce. Od tu sta nas popeljali po trasi Urbanega čebeljega sprehoda po Trebnjem, kjer sta sodelovala tudi uporabnika VDC kot vodnika pomočnika in nam predstavila dva pomembna moža s tega območja: Petra Pavla Glavarja in Friderika Barago.
Nato smo si ogledali šolski čebelnjak s panjskimi končnicami, kjer nam je spregovorili predsednik čebelarskega društva. Obe vodnici sta na oglednih točkah s pomočjo taktilnih pripomočkov našim slepim in slabovidnim pričarali zanimiv svet čebel. Nazadnje smo v Središču gastronomije Dolenjske okušali dobrote Dolenjske in tudi izvedeli nešteto zanimivosti s tega področja. Vendar našega potepanja še ni bilo konec. Marjeta Čič je iz rokava potegnila še eno dolenjsko presenečenje v bližini Čateža: pohod skozi gozd na Zaplaški hrib. Na vrhu smo si ogledali romarsko svetišče Matere Božje in okušali zdravilno vodo v bližnjem Marijinem studencu.
Tri dni pozneje smo se po Zasavski pešpoti podali iz Prvin na Čemšeniško planino, nadaljevali čez Črni vrh do Doma na Vrheh in od tu do Čebin.
V predelani Barličevi domačiji, kjer je v spominski sobi ohranjena še vsa originalna oprema, nam je kustosinja pripovedovala o zgodovini in dogodku iz leta 1937.
Partijski manifest je pomemben predvsem zato, ker je bil eden prvih dokumentov, ki je opozoril na ogroženost slovenstva pred hitrim prodiranjem fašizma in nacizma v naše kraje ter pozval napredne sile k skupnemu boju za obstoj slovenskega naroda. Tu je tudi razstava iz časa med obema vojnama o glavnih političnih mejnikih in socialnem položaju delavstva. Izvedeli smo, da so se udeleženci zbrali na ustanovnem kongresu KPS v cerkvici sv. Križa, a jih je domačin zaradi močnih padavin in mraza povabil v svojo hišo, kjer je zdaj urejen muzej.
Že naslednjega dne smo se povzpeli na Kofce, kjer smo se srečali čisto drugačnimi razmerami, pozdravila nas je zasnežena pokrajina.
Zavod Info Savus iz Trbovelj vsako leto za praznik žena organizira prireditev Punce v Jami v rudniku Trbovlje – Hrastnik in letos smo jo obiskale tudi InPlaninke. Častna pokroviteljica je bila predsednica ZSSS Lidija Jerkič, ki je povedala, da je to posebne vrste prireditev in posebne vrste spominjanje na mednarodni praznik žensk ter nam zaželela obilo zabave. Prireditve se je udeležila tudi županja Črne na Koroškem in Delova osebnost 2023 Romana Lesjak. Za vstop v rudnik je bila potrebna posebna oprema. Po pozdravu organizatorjev in razdelitvi startni številk so štartale tekačice in nato pohodnice.
Na nekaterih križiščih rudniških rovov so nas usmerjali rudarji, ki so nam pripovedovali zanimivosti. Telefoni v rudniku še vedno delujejo. Hodile smo po opuščenih rudniških rovih, mimo rudniških vozičkov in raznih naprav, po tirih, ob vodi, po blatu, pesku. Vsaj malo smo si zamislile, v kakšnih razmerah so tu delali rudarji. Pod zemljo smo hodile približno 6 km. Ob izstopu iz jame so člani Društva copatarjev Dol pri Hrastniku vse udeleženke obdarovali z rožami. Sledil je koncert, razglasitev rezultatov ter podelitev nagrad in priznanj. Dobila so jih tudi srčna dekleta iz skupine InPlanink. Ves čas prireditve nas je zabaval tudi nagajivi rudniški škrat Perkmandeljc.
Za okrepčilo so poskrbeli člani Funšterc tima, torej smo jedle funšterc ali knapovsko sonce. To je tradicionalna zasavska jed, nekdaj pa je bila osnovna prehrana zasavskih rudarjev. Kot pravi prireditelj, predstavlja prireditev Punce v jami tovarištvo, praznovanje Dneva žena in obilo dobre volje. To praznovanje pa je bilo letos zaradi sanacije rudnika prestavljeno na zadnji dan marca.
Slepi in slabovidni ter spremljevalci radi hodimo v organizaciji InPlaninec, ker je poskrbljeno za zanimive pohode in prireditve, predvsem pa za varnost. Radi se družimo, ker se imamo vedno lepo.
Z InPlanincem slepi in slabovidni ter njihovi spremljevalci spoznavamo naravo, nove kraje in ljudi, zgodovino, običaje, mnoge zanimivosti in se na ta način izobražujemo. Naši pohodi niso le pohodi, temveč so v resnici tudi vseživljenjsko učenje.
Marija Metlika (m.metlika@gmail.com), prostovoljka
Trackbacks/Pingbacks