Štiri sodelavke: Marja Černelič, Irena Kos, Katja Škrabar in avtorica članka smo sodelovale v dvoletnem projektu Erasmus+ z naslovom Ljudske pripovedke Slovenije in Avstrije. Pri tem smo se povezale z avstrijsko Ljudsko šolo 24, vrtcem Sonce in Slovensko prosvetno zvezo na avstrijski ter 2. OŠ Slovenska Bistrica in vrtcem Pedenjped Ljubljana na naši strani meje.
K pripovedim smo pristopale s treh izhodišč.
– Sprostitvene vaje, namenjene otrokom (otroka umirimo z gibanjem!)
– Sociološko in psihološko ozadje, namenjeno vzgojiteljem in učiteljem.
– Pripoved vsebine posamezne pripovedi, namenjena vsem.
Priročnik je dostopen na spletu
Projekt zaključujemo z velikem zadovoljstvom vseh vključenih. Spoznali smo, kako navdušeno otroci in šolarji sprejemajo ljudske pravljice in pripovedke. Nanje se odzivajo zelo ustvarjalno: z risbami, dramatizacijami, lutkami ipd. Priročnik na 330 straneh je javno objavljen. Vsebuje številne zapise, fotografije, videoposnetke, otroške risbe in druge zapise o neizmernem bogastvu domišljije, ki jo otroci razvijejo ob ljudskih pripovedih.
Izbrali smo sedem dvojic slovenskih ljudskih pripovedi in jim dodali avstrijske vzporednice: ljubljanski in celovški zmaj, slovenski in avstrijski velikani … Otroci so izvedeli, kako so vile napolnile Blejsko jezero, kako je škrat v Železnikih pomagal revnemu rudarju ….
Ljudske pripovedi so danes še pomembnejše
V današnji dobi digitalizacije so ljudske pripovedi še toliko bolj pomembne kot v prejšnjih časih, saj predstavljajo elementarno kulturo vsakega naroda. Danes vsi narodi izgubljajo svojo identiteto – vsi smo oblečeni v enake kavbojke, poslušamo enako glasbo … V ljudskih pripovedih se ne odraža le kultura posamezne dežele, ampak v svojem jedru nosijo prakulturo stare celine, spomin na čas, ko so velikani gradili gore, ko so zmaji čuvali zaklade ipd.
Smernice za življenje
Ob našem projektu smo se vzgojitelji in učitelji učili, kako posamezno pripoved približati starosti otroka. V vrtcu vsako pripoved pripovedujemo kot pravljico, v počasnem govoru, saj otrok rabi čas, da doume vsebino. Najraje ima dialoge, na primer med ribico in pastirčkom, saj taki pogovori upočasnijo dogajanja v pripovedi. Otrok rabi čas, da ob pravljici razvije sočutje do uboge ribice, ki je padla iz potoka. Kako lepo je ravnal pastirček, da ji je pomagal nazaj v vodo! Tudi jaz bi tako ravnal! Kako lepa smernica v življenje!
Starejše otroke in šolarje pa učimo spoznavati sporočilo in moralni nauk, ki ga ljudska pripoved prinaša s seboj. Ne glede na modernost današnjega časa, pri otrocih veljajo stara pravila: Potrkaj otroku na srček, da ti glavo odpre! Otrok ima, kar mu damo, in nima, česar mu ne damo!
Dušica Kunaver (dukunaver@gmail.com), Društvo Naše gore list
