Okrepili smo zasedbo literature, povezane z e-izobraževanjem. Izbrali smo nove monografije mednarodno priznanih avtorjev.

E-Learning Fundamentals: A Practical Guide (2015) je, kot pove naslov, osnovni in praktični vodnik za e-izobraževanje. Temelj vsega je, kot navajata avtorici, Diane Elkins in Desirée Pinder, razumevanje strategije e-izobraževanja, njenih prednosti in izzivov, ki jih ponuja. Najprej se posvetita upravljanju in načrtovanju, potem pa obravnavata posamezne dele e-izobraževalnega projekta: analizo, oblikovanje, razvoj, implementacijo in spremljanje. V zaključnem poglavju gledata naprej: predlagata, da se posameznik usposobi za posamezno fazo priprave spletne učilnice in se izobražuje naprej … Dodana vrednost priročnika je bogato slikovno gradivo.

Zelo obsežna (615 strani) 2. izdaja knjige E-learning by Design Williama Hortona (2012) se začne z osnovnimi opisi temeljnih pojmov e-izobraževanja ter hitrega in zanesljivega oblikovanja in preoblikovanja vsebin. V nadaljevanju so posebej opredeljene aktivnosti za udeležence: spremljanje, naloge, povezovanje in preverjanje znanja, ključni pojmi, povezani z učnimi cilji, igre in simulacije, družbeno in mobilno učenje ter dizajn v virtualni učilnici. Avtor posebno pozornost posveti posebnostim učenja v spletnem okolju, spodbujanju udeležencev in pomenu utrjevanja znanja. Ob zaključku vsakega poglavja je kratek povzetek in nasveti, kako naprej – kje v tem in drugih priročnih najdemo sorodno, podrobnejše oziroma nadaljnje gradivo. Gre torej za celovit priročnik, ki osvetli vsako pomembno podrobnost.

Knjiga z zanimivim naslovom Design for how people learn Julie Dirksen (2. izdaja, 2016) temelji na predpostavki, da lahko do odlične učne izkušnje pridemo tudi preko e-izobraževanja. Večina posameznikov namreč svoje najprijetnejše izkušnje povezuje z vrhunskim, karizmatičnim učiteljem. Priročnik se začne prav na izhodišču – z vprašanji, kako začeti, kdo so udeleženci in kakšni so cilji.  Nadaljevanje je razporejeno po poglavjih, naslovljenih z vprašanji o pomnjenju, pridobivanju pozornosti učečih se, posredovanju znanja, spretnosti, navad in motivacije. Posebno poglavje je namenjeno družbenemu in neformalnemu učenju. Zaključni poglavji se ukvarjata z oblikovanjem videza spletne učilnice in vrednotenjem. Avtorica posreduje bralcem pomembno misel: »Udeleženci izobraževanja ne morejo biti le sopotniki, doseči je treba, da prevzamejo krmilo.«  Priročnik odlikuje razgibana oblika, številne fotografije, karikature, zabavni komentarji in uporabno slikovno gradivo.

Guide to e-learning Michaela Allena (2. izdaja, 2016) vsebuje, kot navajajo bralci in uporabniki priročnika, vse pomembne pojme, povezane z e- in spletnim učenjem. Tematika je predstavljena v življenjskem okviru: e-izobraževanje v smislu: »Česar ne vemo, lahko ubija.« V nadaljevanju so navedene strategije uspeha in ključna vodila k motiviranemu e-izobraževanju. Drugo poglavje je osredotočeno na številne možnosti oblikovanja, ki jih ponuja splet. Pri vseh aktivnostih je avtor pozoren na udeleženca, ki se mora v učilnici hitri znajti. Kaj pa igre? So primerne za učenje ali ne? Če so pravila jasna in jih upoštevamo, potem je odgovor seveda pritrdilen. Po avtorjevem mnenju mora biti učenje pomembno, zapomljivo in motivacijsko (3M: meaningful, memorable, motivational).

Vse knjige so na voljo v Knjižnici ACS.

Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS