Pobudo, da se prva zaposlim na ACS, mi je dal dr. Zoran Jelenc v času, ko sem bila njegova sodelavka na PI. Brez oklevanja sem pristala. Kako dobro je, da človek pri takšnih odločitvah ne ve, kaj ga čaka, niti se ne zaveda, da marsičesa ne zna.
Še pred uradno ustanovitvijo smo dobili prostore v Gradisovi hiši. Vselila sem se v največjo sobo s prekrasnim razgledom na Kamniške Alpe in grdim pogledom na skladišče v tedanjem BTC. Podedovali smo Gradisove mize, stole, vgrajene omare in tudi telefone. Moj prvi dan v službi je minil brez pisala, brez papirja in seveda brez podpisnika, ki bi lahko vse to naročil. Naslednji dnevi so bili raziskovalni. Prva učna ura je bila samostojno učenje. Rezultat: odkrila sem, da moram po naročilnico na Ministrstvo za izobraževanje h gospodu Ivanu Bitencu. Po telefonu ni šlo, morala sem tja.
Dobila sem naročilnico za papir in svinčnik ter kmalu ugotovila, da potrebujem še druge stvari. G. Bitenc me je prijazno podučil, da ne morem vsake tri dni, ko se spomnim, kaj potrebujem, priteči po naročilnico, ampak moram to urediti enkrat mesečno. Druga učna ura: načrtovanje potreb za ves mesec. Tega še danes za gospodinjstvo ne obvladam, ni šlo. Izprosila sem si dve naročilnici na mesec.
Moja prva redno zaposlena sodelavka je postala Estera Možina. Prevzela je strokovno področje pismenost, kmalu za njo je prišel Zoran. Soočila sem se z dvema problemoma: delom na področju financiranja ACS in strokovnim delom.
Po znanje na tečaj
Najtrši oreh zame je bila priprava finančnega poročila in zaključnega računa. Za pripravo slednjega smo imeli zunanjega izvajalca, jaz pa sem morala o tem poročati na svetu ACS. Prava mora. Takoj sem šla na tečaj o pripravi zaključnih računov in razumevanju bilanc, namenjen takim, kot sem bila sama. Naučila sem se brati bilance in podatke z veliko treme tudi uspešno predstavila na seji sveta. Priprava finančnih načrtov mi je bila blizu, ker smo jih takrat pripravljali po projektih. Vedno sem bila v službah, kjer je bila višina moje plače odvisna od projektov, ki sem jih pridobila sama. Zato sem obvladala ne le finančno načrtovanje, ampak tudi utemeljevanje, zakaj smo ravno mi najboljši za nalogo, pri potencialnih naročnikih. Te izkušnje sem s pridom uporabljala v razgovorih na obeh ministrstvih (za izobraževanje in delo).
Zadnji oreh: stroka
Moja prva in zadnja delovna izkušnja z izobraževanjem odraslih, takoj po diplomi, je bilo poučevanje na osnovni šoli za odrasle na tedanji delavski univerzi v Mariboru. In na področje sem se vrnila po 20 letih. Sisteme IO sem spoznala še na PI. Estera in Ana Krajnc sta me uvajali v področje pismenosti, sama pa sem se lotila temeljitega študija knjige Malcolma Knowlesa Informal Adult Education A Guide for Administrators, Leaders, and Teachers. Lahko povem, da sem se prvo leto dela na ACS iz strokovnih knjig, ki nam jih je priporočal Zoran, učila več kot vsa štiri leta na fakulteti. Veliko popoldnevov sem prebirala poročila svojih prvih sodelavk. Dragocen vir znanja so bila tudi strokovna srečanja sodelavcev enkrat mesečno.
In najpomembneje: vsi smo delali z neizmernim navdušenjem, verjeli smo v naše poslanstvo. Drug drugega smo podpirali in si podarili tudi veliko prostega časa, kadar je kdo potreboval pomoč pri izvedbi nalog.
Za konec: anekdota in razmislek
Na otvoritev smo se mrzlično pripravljali. Vse sobe na ACS so bile polne razne embalaže (od pohištva, računalnikov, zemlje za rože ipd.). Iz kabineta tedanjega predsednika Milana Kučana so nam sporočili, da pridejo varnostniki pogledat prostore. Sobe smo pospravili tako, da smo vso navlako strpali v omare. Prva stvar, ki so jo naredili varnostniki: odprli so vrata omare in krama se je vsula pred njihove noge. Zmajali so z glavo in prenehali raziskovati.
Na odprtje so prišli vsi povabljeni. Ne pozabite, kako je bilo januarja 1991 – vsi, odgovorni za delovanje nove države doma in v tujini so imeli neizmerno veliko obveznosti!
Prišli so ministri: za izobraževanje, znanost (tedaj 2 ministrstvi), delo, predsednik države, ljubljanski nadškof. Verjeli so v poslanstvo izobraževanja odraslih v samostojni Sloveniji. Ob 30- letnici, tudi tokrat v zahtevnih časih, a bistveno manj kot leta 1991, je prišel samo državni sekretar z MIZŠ. In vendar potrebujemo učeče se odrasle in znanje odraslih za skupno dobro še mnogo bolj kot tedaj.
Olga Drofenik (olga.drofenik@guest.arnes.si), nekdanja namestnica direktorja ACS
