V naslovu uporabljeni pojem ‘ljubezen’ razumem zelo široko – kot povezanost med ljudmi brez romantičnega in erotičnega podtona. Razmišljam o treh romanih treh nobelovcev (Camus 1957, Marquez 1982, Saramago 1998). Motivi, teme in vsebinska podlaga neobhodno temeljijo v neki resničnosti, vendar gre za izmišljene zgodbe iz treh različnih časov in okolij. Razmere in odnose med ljudmi v času epidemij opisujejo vsak po svoje. Zgodovinarji se menda posmehnejo izjavi, da je zgodovina naša učiteljica in kaže, da imajo prav. Nobena od prebranih knjig ne opisuje tako vseobsežne bolezni, kot je epidemija novega koronavirusa, so pa kuga, kolera in slepota povzročile večji kaos in za seboj pustile večje razdejanje.

Albert Camus dogajanje v Kugi (1947) postavi v izmišljeno mesto Oran. Prikazano je kot manjši kraj, kjer se ljudje poznajo med seboj, imajo svoje ustaljene navade in poznanstva. Mrtve podgane jih vržejo iz tira, šele ko se uresniči zdravnikov strah, da gre za bolezen. Živijo naprej, še naprej trgujejo, delajo se, da si jih ne tiče … Dokler ne postane zares njihova stvar. Osebe, vsaka s svojo zgodbo, se nanjo odzivajo različno. Čeprav vse muči ista nadloga, niso vse v istem košu. Nikoli nismo.

Kadar izbruhne vojna, ljudje govorijo: ‘To ne bo dolgo trajalo, je preneumno.’ Čisto jasno je, da je vojna preneumna stvar, a to ji ne brani, da ne bi dolgo trajala. Neumnost zmeraj dolgo traja, to bi ljudje že zdavnaj zapazili, če ne bi mislili le nase.
Albert Camus

Kuga

Bolezen v Oranu izzveni. Ljudi je zaznamovala, spremenila njihov vsakdan. Počasi se v mesto začne vračati veselje. Pripovedovalec, kronist, kot se imenuje sam, pa se zaveda, da kuga nikoli zares ne odide …

Saramagov Esej o slepoti (1995) je stvarnejši zapis. Si predstavljate hišo Velikega brata brez kamer, telefona, zgolj z zvočnikom, ki laja navodila? Vsi stanovalci so slepi. Obroke jim vozijo vojaki, ki se ne želijo okužiti, zato zaboje s hrano puščajo v predprostoru … Taka karantena je čakala okužene z nenavadno belo slepoto neznanega izvora.

Portugalski pisatelj svojo pripoved postavi v urbano okolje, kjer posamezniki hrepenijo po neki svoji osebni sreči in se pri tem ne ozirajo na druge. Junaki nimajo imen, prepoznamo jih po načinu, kako so vstopili v zgodbo (prvi slepec, zdravnikova žena …). Kljub temu se med njimi precej dobro znajdemo, ko se navadimo na nenavadno pripoved, v kateri je zelo malo odstavkov, premega govora pa sploh ni. V neizogibnem konfliktu med dobrim in slabim zmaga dobro. V nesreči spoznaš prijatelja in dobro se z dobrim vrača … Kar so doživljali, je zame nepredstavljivo.

Na srečo pa, kakor je pokazala človeška zgodovina, ni redkost, da slaba stvar prinese s seboj tudi nekaj dobrega, manj je govora o slabih stvareh, ki jih prinesejo s seboj dobre, tako je z nasprotji v našem svetu, ena so vredna več pozornost kot druga …
Jose Saramago

Esej o slepoti

Po romanu je bil posnet film The Blindness (2008).

Ljubezen v času kolere (1985) ima precej zapleten pripovedni lok s številnimi zastranitvami. Spoznavamo veliko različnih oseb, ki so tako ali drugače prepletene z življenjem osrednjih junakov. Upam si reči, da sem pričakovala drugačen zaplet; v središču romana je namreč ljubezen in ne bolezen. Precej se moram potruditi, da ostanem zvesta zapisu iz uvoda – da pišem o človeškem doživljanju epidemij. Podobe kolere so v Marquezovem romanu pretresljive, vendar pripovedovalcu ob koncu romana bolezen postane pripomoček, s katerim lahko junakinji uresniči željo in prihrani sramoto.

Dovolj sta preživela skupaj, da sta spoznala, da je ljubezen zmeraj ljubezen, kjerkoli in kadarkoli, a še močnejša, ko je bližje smrti.
Gabriel Garcia Marquez

Ljubezen v času kolere

Junaki so čutni, strastni, znotraj strogih družbenih pravil in pod budnim očesom javnosti tipajo drug za drugem, se sporazumevajo in si skrivaj šepetajo intimnosti, medtem ko skrbijo za primerno javno podobo. Pravo srečo najdejo le tisti, ki si iskreno priznajo svoja čustva in ne dovolijo, da bi jih družbena pravila na njihovi poti omejevala. Vse to, postavljeno v slikovito okolje karibskega otočja, v bralčevi domišljiji ustvarja glasne in jasne podobe.

Epidemiološki ciklus sem se začela brati, ko smo se pri nas nekoliko navadili na posebne razmere. Izolacija, ‘šolaslužba’ na daljavo, sprehodi okrog domače hiše, pomanjkanje druženja, rekreacija zgodaj zjutraj in malodane naskrivaj, odlaganje naslednjega odhoda v trgovino … so bile značilnosti tiste nove resničnosti. Takrat je bil že primeren čas za soočenje s tem, kar pravi književnost – ta vedno odraža nek drug čas, druge ljudi z brezčasnimi težavami.

Medtem ko je Kuga prepletena z avtorjevimi modrovanji o ravnanju ljudi, je Slepota stvaren prikaz dogajanja, o katerem si bralec ustvari neodvisno mnenje. Ljubezen v času kolere v tem smislu izstopa, saj gre za romaneskno ljubezensko pripoved, ob stranskih zgodbah pa bi se marsikateri moralist verjetno prijel za glavo.

Vse tri romane priporočam v branje. Priznam, Kugo sem imel že dolgo ogledano, za Slepoto sploh nisem vedela, čeprav je bila doma na polici, Kolero sem si pa naročila, ko se je izkazalo, da bi v knjižnici nanjo predolgo čakala.

Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS