Letošnja Letna konferenca mreže EBSN je v potekala v hibridni obliki – v živo na Malti in prek spletne povezave. Osrednja tema so bili novi, inovativni pristopi k zagotavljanju usposabljanj na področju temeljnih spretnosti po pandemiji covida-19.

Uvodoma je bil predstavljen novi EPUO (2021–2030). Ta izpostavlja potrebo po takih izobraževanjih za učenje temeljnih spretnosti, na katerih bodo udeleženci pridobili znanje, ki bo uporabno in prenosljivo v vse sfere njihovega življenja. Novi program še posebej poudarja pomen nacionalnih strategij, v pripravo katerih naj bodo vključene celotne vlade (ne le posamezni resorji) in potrebo po profesionalizaciji izobraževalcev odraslih. Nagovarja EK, naj podpre obstoječe dobre prakse. Vse to je zajeto tudi v deklaraciji, ki so jo podpisali udeleženci konference EBSN na Malti.

Ne samo udeleženci izobraževanj, tudi različni deležniki pri oblikovanju politik in programov za izobraževanje odraslih, se v nenehno spreminjajoči družbi pri pridobivanju ustreznih znanj za poučevanje temeljnih spretnosti odraslih srečujejo z velikimi izzivi. Zato so bili na konferenci predstavljeni številni sodobni pristopi, ki učinkovito nagovarjajo sodobne izzive digitalnega prehoda.

Kot je v svoji raziskavi ugotovila Sam Duncan z Inštituta za izobraževanje UCL, se znanje izobraževalcev odraslih na področju temeljnih spretnosti veliko bolj kot prek formalnih oblik izobraževanja razvija prek izkušenj. Pridobiva se z osebnim delom in razvija z opazovanjem, pogovori in izmenjavo izkušenj med kolegi, poslušanjem udeležencev, preizkušanjem novih metod v različnih kontekstih ipd. Že razumevanje, ali govorimo o pismenosti ali pismenostih, je fluidno in se nenehno razvija, predvsem ker vključuje tudi različne vidike socio-kulturnega konteksta. Tako je za učitelje bolj kot poznavanje poučevanja jezika pomembna osredotočenost na posameznika, njegove potrebe, želje, zanimanja. Ti morajo biti zadovoljeni, da vstopi v izobraževanje, v njem ostane in predvsem napreduje. Podobno ugotavljata tudi Eva Steinheimer v projektu Bridging Barriers in Cäcilia Marki iz SWEB Švica, kjer so razvili serijo delavnic o mobilnem učenju za učitelje.

Evropske institucije, ki se ukvarjajo z IO, pa so v času pandemije covida-19 iskale različne načine, kako izobraževanje pripeljati k najranljivejšim domov. Ti so bili najbolj odrezani od vseh oblik izobraževanja.

Tako je Skandinavska mreža za izobraževanje odraslih (Nordic Network for Adult Learning, ki združuje strokovnjake iz različnih skandinavskih in baltskih držav) na konferenci predstavila Skandinavska priporočila za gradnjo temeljnih digitalnih spretnosti odraslih. Na podlagi priporočil so ustanovili Nacionalni kompetenčni center za povečanje sodelovanja v digitalni družbi. V njegovem okviru so razvili poseben program učenja o uporabi digitalnih orodij za ljudi z motnjami v duševnem razvoju, da bi tudi njim omogočili uspešno sodelovanje v digitalni družbi.

Nemške ljudske univerze so že leta 2018 postavile skupni spletni izobraževalni portal. Pod eno streho so združili vse temeljne programe za odrasle, ki jih izvajajo – nemščino kot drugi jezik, poklicne kvalifikacije in temeljne spretnosti odraslih ter priprave na maturo. Uporaba portala je izjemno enostavna, brezplačna in prilagodljiva učencu. Omogoča samostojno učenje ob stalni podpori tutorja. Portal pa je zanimiv tudi za izobraževalce odraslih, saj na njem najdejo različna orodja in materiale, ki jih lahko enostavno prenesejo v svoje online tečaje/programe. V času covida-19 je portal doživel pravi digitalni pospešek, saj se je samo od marca 2020 do maja 2021 število udeležencev v vseh programih povečalo za 190.000, število tutorjev pa za 19.000. V tem času je bilo izvedenih tudi okrog 160 izobraževanj za učitelje z več kot 5.000 udeleženci.

Novi situaciji so se prilagodili tudi na Malti, kjer so razvili nacionalni projekt prenove programov izobraževanja odraslih na področju temeljnih spretnosti. V ta namen so oblikovali spletni portal, na katerem so združili vse programe in tečaje, ki jih ponudniki teh storitev izvajajo na Malti. Udeleženci se lahko na portalu prijavijo, opravijo plačilo ter se usposabljajo. Rešitve so poiskali tudi za tiste, ki niso tehnološko spretni, saj so jim omogočili izobraževanje v izobraževalnem centru, ki nudi tudi tehnično podporo. Vsi tečaji so zasnovani tako, da je pridobljeno znanje kar se da prilagojeno vsakdanjem življenju in osebnim potrebam udeleženca. Ob tem so zasnovali tudi štiritedenski MOOC za izobraževalce in poskrbeli za standardizacijo teh programov na nacionalni ravni.

Zelo zanimiva je bila tudi predstavitev aplikacije CITO Skills checker, s katero lahko posameznik samo v desetih minutah sam na telefonu ali računalniku preveri svoje bralne, pisne, računske in digitalne spretnosti. Na koncu dobi tudi poročilo o ravni svojih spretnosti s priporočili za izboljšanje. Lahko izbira med izobraževalnimi, kariernimi, osebnimi in družbenimi cilji. Aplikacija predlaga celo individualno oblikovan seznam akreditiranih programov in tečajev, ki se jih lahko udeleži. Izbira lahko med ‘online’ ali tečaji v živo glede na lokacijo, kjer živi. Po končanem tečaju lahko na aplikaciji ponovno opravi ocenjevanje in pridobi certifikat, na voljo pa so mu tudi različne oblike pomoči pri učenju.

Iz slišanega je bilo razbrati, da se pripravljavci politik in programov za odrasle zavedajo izzivov, ki jih prinaša prenos izobraževanj v digitalno okolje. Ugotavljajo pa tudi, da mora uporaba digitalnih orodij postati standard v IO.

Poudarjajo, da ta prehod ne bo tako zahteven za udeležence izobraževanj kot za učitelje in pripravljavce programov. Če udeležencem ponudimo orodje, ki bo preprosto za uporabo in mu hkrati damo na voljo tudi stalno podporo, bodo ti hitro prešli na redno uporabo. Ugotovili bodo namreč, da orodje lahko prilagodijo svojemu življenjskemu stilu. Ključna pri prenosu teh orodij v prakso pa bosta izobraževanje in motivacija učiteljev, ki bodo nudili pozitivno učno okolje in spodbujali k njihovi uporabi.

Pri izobraževanju tistih odraslih, ki dosegajo najnižje ravni pismenosti, bo še nekaj časa prevladovala močna potreba po razvoju in testiranju konceptov mešanega načina učenja (prezenčnega in online). Še posebno v začetku izobraževanj morajo biti spletne dejavnosti vključene v učenje v razredu. Potrebujemo pa tudi posebne programe za IO na področju temeljnih digitalnih spretnosti (posebno razumevanja in zaupanja različnim spletnim virom, procesiranja informacij, dostopnih na spletu ipd.).

Alenka Štrukelj (alenka.strukelj@acs.si), ACS