Letošnji posvet je bil namenjen raziskovanju in odkrivanju načinov in potreb v IO. Starši so namreč prvi otrokovi učitelji. Hkrati so to tisti odrasli, s katerimi knjižničarji največkrat sodelujejo, ko si otroci pridejo izposodit knjige, oziroma jih pripeljejo na različne dejavnosti v knjižnico. Pri programih in dejavnostih družinske pismenosti pa so starši tudi tisti, ki skupaj z otrokom sodelujejo pri reševanju takšnih in drugačnih izzivov. Pomagajo jim pri zabavnih ter ustvarjalnih nalogah, se skupaj z njim učijo in radovedno raziskujejo vsebine, ki jih zanje pripravijo knjižničarji.
Kot je v nagovoru udeležencem posveta povedala direktorica Mestne knjižnice Kranj Maja Vunšek, je področje družinske pismenosti kompleksno in dinamično. Zahteva premišljen in strukturiran pristop, usposobljen kader in povezovanje različnih institucij. Predvsem pa mora biti delo na področju družinske pismenosti načrtovano dolgoročno. Z združevanjem znanja in virov za vseživljenjsko učenje omogoča vsakemu posamezniku, da doseže svoj polni potencial.
Je IO koristno?
Dr. Marko Radovan s Filozofske fakultete v Ljubljani je uvodoma predstavil najpomembnejše vidike v IO. Poudaril je, da vseživljenjsko učenje poteka od rojstva do pozne starosti ter da se ne dogaja le v izobraževalnih institucijah, temveč tudi v družini, na delovnem mestu, med vrstniki, v knjižnici. Kar 95 % odraslih se izobražuje priložnostno in le 10 % se jih vključuje v eno od oblik formalnega izobraževanja.
IO je v veliki meri prostovoljno, zato udeleženci, da bi ga dokončali, potrebujejo predvsem zadostno notranjo motivacijo. Pri tem je zelo pomembno, da izobraževalci poznajo ne samo razloge za vključevanje, temveč predvsem, katere (situacijske, dispozicijske in institucijske) ovire jih demotivirajo, da bi se po izstopu iz formalnega izobraževalnega procesa spet odločili zanj. Patricia Cross je v svoji raziskavi opozorila, da so eden največjih razlogov, zakaj se odrasli iz ranljivih skupin ne izobražujejo, slabe izkušnje iz osnovne šole. Posledično tudi institucije za IO povezujejo z neuspehom in kaznovanjem. Zdi se jim nekoristno in predvidevajo, da je tudi dolgočasno. Splošne knjižnice bi bile zato morda lahko pozitivna alternativa, most, s katerim bi ti odrasli lahko presegli strah in nelagodje, ki jim preprečuje, da bi se izobraževali tudi v odraslosti. Dr. Radovan je izpostavil tudi slovensko raziskavo udeležbe upokojencev v izobraževanju. Izkazalo se je, da so pri odločitvah pomembni tudi svojci. Odrasli otroci npr. z različnimi izgovori preprečujejo in onemogočajo svojim upokojenim staršem razvijati veščine in znanja.
Učitelji lahko vplivajo predvsem na dispozicijske ovire, ki preprečujejo odraslim, da bi se vključili v izobraževanje. Prvi korak je, da skušajo razumeti izkušnje, pričakovanja, potrebe in strahove udeležencev in se jim prilagoditi. Motivacijo lahko spodbudimo v ustreznem učnem okolju, ki spodbuja psihološke potrebe udeležencev po avtonomnosti, pripadnosti in kompetentnosti. Izobraževalci in učitelji pa morajo s svojim navdušenjem, strokovnostjo, empatijo in razumevanjem njihovih vrednot, ciljev in izzivov ter predvsem jasnim prenosom vsebin poskrbeti, da bodo udeleženci na koncu bolj navdušeni. Le tako se bodo v izobraževalne programe vračali.
Kritično razvita področja spretnosti
Dr. Petra Javrh je nadaljevala s predstavitvijo rezultatov mednarodne raziskave PIAAC iz leta 2016, v kateri je sodelovala tudi Slovenija. Od objave rezultatov raziskave je preteklo že skoraj deset let, vendar njeni rezultati še vedno alarmantno odmevajo: eden od štirih odraslih v Sloveniji ima zelo slabo razvite besedilne spretnosti, kar močno vpliva na kakovost njihovih življenj. Zelo hitro pa se veča tudi število tistih, ki imajo kritično slabo razvita vsa tri področja temeljnih spretnosti. Ti verjetno že med šolanjem niso razvili dovolj spretnosti. Te v obdobju odraslosti začnejo usihati in s tem pomembno vplivati na sposobnost, da se znajdejo v vsakdanjih situacijah. Prav tako so bili udeleženci neprijetno presenečeni nad podatkom, da kar tretjina odraslih sploh ne bere knjig, vsak dan pa jih bere manj kot 10 %. To je v času, ki ga zaznamuje branje v digitalni obliki, še toliko bolj alarmantno. Dobre bralne spretnosti so namreč pogoj za uspešno spremljanje in kritično presojanje mnoštva informacij.
Program BIPS v romskem okolju
Pred koncem prvega dela posveta smo prisluhnili še navdihujočemu predavanju dr. Rahele Hojnik Kelenc z LU Lendava. Predstavila je dobre prakse in načine dela z Romi po programu družinske pismenosti BIPS. Kot je v uvodu v njeno predavanje poudarila dr. Javrh, je LU Lendava ena tistih organizacij, ki je razumela bistvo in poslanstvo programov družinske pismenosti ter njihov potencial za razvoj bralne pismenosti vseh v program vključenih generacij. Obe sta izpostavili, da otrok brez pismenih staršev ne more uspeti. In če opismeniš starše, opismeniš celo družino, učinki pa se kažejo na otrocih. V predavanju je dr. Hojnik nanizala številna koristna priporočila, ki jih lahko uporabijo strokovni delavci pri delu z družinami. To velja še posebno pri delu z ranljivimi skupinami, kot so priseljenci ali v tem primeru Romi.
Da bi te družine zadržali v programu in zagotovili, da ga bodo redno obiskovali vsi člani družine, je treba staršem ponuditi tisto, kar potrebujejo za življenje (če je to znanje jezika, naj bo program primarno usmerjen v tečaj slovenščine). Pomembno je, da z njimi komuniciramo na ravni, ki jo bodo razumeli. Staršem ni treba obvladati jezika, je pa pomembno, da poznajo otrokovo šolsko torbo ter da pokažejo interes za njegovo učenje.
Vključevanje ranljivih skupin je odgovornost vseh
Pomembno je, da pokažemo zanimanje zanje. Čim več dejavnosti naj bo izvedenih v njim domačem okolju in v času, ki bo ustrezal tako staršem kot otrokom. Starši naj se učijo skupaj z otroki. Program naj bo oblikovan tako, da bo spodbujal željo po izboljšanju življenja. Program BIPS je zanimiv tudi zato, ker ne predvideva homogenih skupin. Zato se v enem programu lahko znajdejo družine s starši, ki prihajajo iz različnih socialnih, ekonomskih in izobrazbenih ravni. Bolj izobraženi starši so tako lahko v veliko pomoč tudi strokovnim delavcem pri izvajanju programa, so gonila sila skupine, ki lahko omogoči povezovanje in navezovanje stikov. Če delaš z ranljivimi skupinami, ne moreš delati sam. Sodelovati moraš s šolo, CSD, knjižnico, policijo, zdravstvenim domom ipd. Programi družinske pismenosti, ne glede na to, koliko trajajo in za koliko družin jih pripravimo, se splačajo. Morda rezultatov ne bomo videli danes, čez dvajset let pa bo slika popolnoma drugačna.
Dobre prakse nekaterih slovenskih splošnih knjižnic
Maja Kenda je predstavila dejavnosti, ki jih je v lanskem letu na področju družinske pismenosti izvedla Mestna knjižnica Kranj. Med drugim so vzpostavili knjižno zbirko, namenjeno družinski pismenosti, in analizirali dejavnosti, ki jih za družine izvajajo slovenske splošne knjižnice. Letos bodo raziskovali potrebe knjižničarjev po izobraževanju na področju družinske pismenosti. V okviru delavnic za družine s skupnim naslovom Modra popotnica so poleg drugih dejavnosti posebej za starše pripravili seznam dejavnosti, ki jih lahko izvajajo v domačem okolju.
V Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto deluje družinski bralni klub Potovanje med knjigami. Kot je povedala Helena Brulc, vsebuje različne bralne izzive in zabavne naloge za vse člane družine. Naloga staršev je predvsem ta, da se z otroki pogovarjajo o prebranih knjigah in skupaj z njimi rešujejo naloge. Tako se spoznavajo vsi člani družine. Pridružite se jim lahko spet 23. aprila, ko se začenja nova sezona.
Direktor Knjižnice Medvode mag. Igor Podbrežnik je predstavil Medvoško knjižno transverzalo, ki je namenjena osnovnošolcem in njihovim družinam za spodbujanje družinskega branja. Projekt povezuje različne dele občine Medvode v enotno skupnost, katere osnovni gradnik je družina.
Franka Koren iz Lavričeve knjižnice Ajdovščina je spregovorila o projektu Beremo v naročju staršev, s katerim knjižnica ozavešča o pomenu družinske pismenosti. Serija srečanj je namenjena predvsem staršem na porodniškem dopustu in se je udeležijo skupaj z otrokom. Vsebina predavanj se v osnovi naslanja na cikel oddaj z naslovom Z igro do pismenosti, ki ga je leta 2006 izdal ACS, vsa druga predavanja pa izvedejo zunanje gostujoče predavateljice: likovna pedagoginja, glasbena pedagoginja, psihoterapevtka, logopedinja ter diplomirana babica. Srečanja ponujajo staršem praktične in uporabne nasvete za razvoj otrokove pismenosti. Hkrati pa so spodbuda za njihove otroke in njih same, da posegajo po kakovostni literaturi.
Na koncu smo slišali še nekaj o projektu Palček Bralček, ki ga že več kot deset let izvajajo v Kranjskih vrtcih. Janja Basej nas je popeljala po poti ustvarjanja vezi med starši in otroki ob skupnem prebiranju zgodbic in pravljic. Žal je staršev, ki bi z otroki redno obiskovali splošno knjižnico, malo. Zato so se odločili, da knjižnico pripravijo kar v vrtcu. Tako otroci spoznavajo njeno delovanje in poklic knjižničarja.
Alenka Štrukelj (alenka.strukelj@acs.si), ACS
