14. februarja 2013 je bil ustanovljen Klub esperantistov Posavja (KEP), zato ta dan štejemo za začetek ponovnega oživljanja Gibanja za ideje esperanta v Posavju.
Esperanto je jezik, ki omogoča sporazumevanje ljudi z različnih delov sveta. V rabi je že več kot 130 let, izkazal se je kot jezik, s katerim je mogoče izraziti vsako človeško misel. Gre za mednarodno in nevtralno sredstvo komuniciranja, ki ni vezano na nobeno državo ali narod. Je most med različnimi kulturami, last vseh, ki ga govorijo. Zanj je značilna enostavna struktura. Znanstvene študije kažejo, da se ga je mogoče naučiti desetkrat hitreje kot druge jezike. Zanimiv članek o avtorju in zgodovini esperanta je izšel v časniku Dnevnik.
Študijski krožek Esperantska klepetalnica je deloval od 4. 10. 2012 do 24. 1. 2013 v okviru LU Krško in je pomenil več kot samo učenje tega čudovitega nevtralnega jezika, ki se vse bolj uveljavlja v enakopravni mednarodni komunikaciji. Šlo je namreč za prelomno obdobje v gibanju za ideje esperanta v Posavju in odličen generator za esperantske aktivnosti, ki so nato sledile. Na mojo iniciativo smo pozneje ustanovili KEP, ki je večino svojega časa deloval okviru Literarne sekcije Beseda. Istega leta je skupščina Združenja za esperanto Slovenije (ZES) sprejela sklep o kolektivnem članstvu KEP v tem združenju. Udeležili smo se številnih domačih in mednarodnih dogodkov.
Študijski krožek Esperantska klepetalnica je deloval od 4. 10. 2012 do 24. 1. 2013 v okviru LU Krško in je pomenil več kot samo učenje tega čudovitega nevtralnega jezika, ki se vse bolj uveljavlja v enakopravni mednarodni komunikaciji. Šlo je namreč za prelomno obdobje v gibanju za ideje esperanta v Posavju in odličen generator za esperantske aktivnosti, ki so nato sledile. Na mojo iniciativo smo pozneje ustanovili KEP, ki je večino svojega časa deloval okviru Literarne sekcije Beseda. Istega leta je skupščina Združenja za esperanto Slovenije (ZES) sprejela sklep o kolektivnem članstvu KEP v tem združenju. Udeležili smo se številnih domačih in mednarodnih dogodkov.
Leta 2013 smo nastopili na vseslovenski Karavani študijskih krožkov, ki sta jo organizirala ACS in ZIK Črnomelj. Prireditev je bila uvrščena tudi v spremljevalni program jubilejnega, že 50. Jurjevanja, najstarejšega folklornega festivala v Sloveniji.
Člani ekipe: Ivana Vatovec, Reneja Mihelič, Rudi Mlinar in Anton Mihelič smo v slovenskem in esperantskem jeziku ob esperantski zastavi, spremljajoči LCD-projekciji o delu in življenju krožka in kluba ter s pripetimi emblemi najprej pozdravili vse prisotne, nato pa predstavili sebe in spregovorili o svoji vlogi v krožku in klubu. Skupaj smo zapeli dve krajši ljudski pesmi, prevedeni v esperanto: Marko saltas (Marko skače) in Ĝojigas min vivo kampara (Veseli me življenje podeželsko kot priredba slovenske ljudske Lepo je res na deželi).
Pregled delovanja in najpomembnejši mejniki so lepo predstavljeni v Posavskem obzorniku.
Februarja, ravno v času 5. obletnice Gibanja za oživitev esperanta v Posavju, smo zaključili 30-urni tečaj esperanta v RIC Novo mesto. Udeleženke so o krožku povedale naslednje.
Marija Jaklič: »Mentor ima posebno dober način dela. Nikoli ne pokaže kakšne nestrpnosti ali jeze, če ne gre vse po načrtu. Vedno je prijazen, ustrežljiv in dobre volje. Pri posredovanju znanja po je zelo sistematičen, nazoren in vztrajen. Seveda še ne znam vsega, kar smo se učili, a bom lahko nadaljevala s samoizobraževanjem, saj nam je priskrbel učbenik in slovarje ter nam pokazal možnosti učenja preko interneta.«
Bosiljka Zupančič: »V teh 30 urah nam je naš skrbni mentor Tone dal uvid v ta umetni jezik. Prav uživala sem in osvajala osnove zelo enostavne slovnice, besedotvorja. Koliko manj truda kot pa pri učenju ostalih svetovnih jezikov! V krožku smo dobile solidno osnovo in na ure smo se morale pošteno pripravljati. Ni mi žal, saj se mi je odprl nov svet univerzalnosti.«
Nežka But: »Spoznavanje z nekoliko pozabljenim esperantom je bilo zanimivo, pa tudi naporno. V krožku ni bilo dovolj samo pasivno sprejemanje novega znanja, ampak je bilo treba doma pošteno delati. Mentor nas je tedensko zasipaval z nalogami in nas potegnil v krog svojega esperantskega navdušenja. Brez učenja ne bi bilo napredka. Zdaj sem ponosna nase, da sem vztrajala, ker sem bogatejša za novo znanje.«
Številne zgodbe in zgovorne fotografije so objavljene na avtorjevi spletni strani in profilu na FB.
Anton Mihelič (antonmhl@gmail.com)
