Z ACS sem povezana natanko 27 let. Še zdaj se spomnim lepih, spodbudnih občutkov, ki so me prevevali, ko sem se 1. decembra 1995 prvič srečala s tedanjimi sodelavci. Ni jih bilo prav veliko. Vsi pa so me navduševali z lepoto izražanja in predanostjo poslanstvu ACS, ki sem ju začutila ob delu z njimi. To je veljalo še posebno za mojo mentorico, ki mi je odprla vrata v svet IO, Olgo Drofenik, in prvo cimro, Estero Možina.
Na ACS sem presedlala iz pretežno moškega sveta energetike, ekonomije in informatike. Preskok v humanistične vode mi je bil ljub, malodane na kožo pisan. Kljub temu je trajalo leta, preden sem se počutila zares kompetentno. Drugačna vrsta izobrazbe mi je sicer dajala določene prednosti. Z veseljem sem se zagnala v informacijske izzive in po dveh letih prevzela vodenje istoimenskega središča. Prenašanje obilice podatkov v računalniško podprte sisteme, vzpostavljanje baz podatkov, relacij med njimi – vse to mi je bilo domače. To delo je bilo obrnjeno navznoter, k redu in sistematičnosti, ki ju tudi sicer v življenju doživljam kot prvi pogoj in odskočno desko za kaj več. Toda veliko večji izziv je zame predstavljalo delovanje navzven, v skupnosti IO in širše, z ljudmi.
Naš razvoj so narekovali tehnologija, predvsem pa potrebe družbe in posameznika
V Odloku o ustanovitvi ACS je za področje dela našega središča pisalo, da »opravlja knjižničarsko dejavnost in vzdržuje programoteko in medioteko na področju izobraževanja odraslih; pripravlja in izdaja publikacije in druga gradiva za izobraževanje odraslih; razvija in vzdržuje informacijski sistem; druge infrastrukturne dejavnosti, potrebne za razvoj izobraževanja odraslih«. Nekatere od teh informacijsko naravnanih nalog so dobile konkretno ime in so z nami še danes, npr. pričujoče e-Novičke, Knjižnica ACS ter portal Kam po znanje. Njihov način nagovarjanja javnosti stalno posodabljamo. Druge so v ozadju in predstavljajo našo infrastrukturo.
Že leta 1996 pa se je začel razvoj druge, skozi leta morda celo prevladujoče, skupine dejavnosti: promocije oziroma ozaveščanja. Ta je bila v letnem načrtu dela ter organigramu ACS prvič eksplicitno imenovana leta 2000, ob 5-letnici vodilnega promocijskega projekta – Tedna (kasneje Tednov) vseživljenjskega učenja (TVU). Slednji je postal naš paradni konj doma in v tujini. Po njegovi zaslugi smo tkali partnerstva z drugimi dejavnostmi na ACS ter znotraj skupnosti IO – na lokalni in državni ravni. Obenem smo delovali medresorsko in ponujali roko drugim deležnikom. Svoja prizadevanja smo obarvali celostno in vključevalno, life-wide in life-long. Glas so dobili tudi učeči se, mnogim smo podelili priznanja za promocijo učenja in znanja odraslih.
Dodaten impulz za odpiranje in povezovanje je leta 2012 prinesel evropski projekt Uresničevanje Evropskega programa učenja odraslih (projekt EPUO). Z dogodki, kot so forumi EPUO o prihodnosti izobraževanja odraslih (2021) in spretnostih za življenje (2022), smo dejavnosti ozaveščanja, obveščanja in motiviranja v zadnjih letih zastavili še širše. K temu so prispevali tudi andragoški kolokviji (1997 →), nacionalna odprtja TVU na lokalni ravni (2006 →), Parada učenja – dnevi učečih se skupnosti (2013 →), letni posveti o izobraževanju odraslih (2010 →), številne videopublikacije in še bi lahko naštevali.
Težnja po ustvarjanju sinergij nam je prinesla ogromno sodelavcev in sledilcev – ustanov in posameznikov. Družbena omrežja, v katerih se vsakodnevno prepletamo, nas pri tem podpirajo. Verjamemo, da z vsem naštetim in še marsičim močno prispevamo k vzpostavljanju kulture vseživljenjskosti učenja v državi in širše. Ta naša vloga bo z megaprojektom Ozaveščanje za vseživljenjsko učenje časovno in vsebinsko le še prodornejša.
In za konec – ne boj, temveč sklepanje plemenitih zavezništev!
Naj omenim še zagovorniško noto našega dela, vsebovano v malodane vseh potezah PIS na ACS. Kalimerovska drža (ubogi jaz) mi nikoli v življenju ni bila blizu. Verjamem namreč, da težko pridobiš položaj, podporo, vodilno vlogo … z občutkom zapostavljenosti in potrebo po stalnem opozarjanju na to, kaj bi moralo biti, kaj bi drugi morali storiti zate …
Nasprotno, verjamem, da začneš z lastno vero in prepričanjem, da vodilno vlogo že imaš. Moraš jo le stalno razvijati ter preverjati kakovost njenega izvajanja in učinkov. Ne pričakuješ vnaprej, da te tisti (po neki logiki) nad tabo potrdijo, pač pa deluješ iz prej vzpostavljenega vira, se malodane sončiš v njem. V ta način delovanja povabiš druge, jim daješ enakovredno veljavo, jim naklanjaš spoštovanje in se veseliš sodelovanja. Venomer pa poskrbiš za zmagovalno zadoščenje vseh vpletenih. Takšna dobrohotna proaktivna drža v večini primerov prinese dobrobiti in nenehne potrditve smiselnosti početja. Če ne, čas morda še ni zrel za neko zadevo ali pa ta sploh nima svojega mesta v ustroju sveta.
ACS-ju je bila vodilna vloga položena v zibelko. V treh desetletjih smo jo po najboljših močeh negovali, jo uveljavljali in delovali v dobro posameznika in družbe. Preživeli smo številne krize, ki so zadevale naš status, največkrat pa pomanjkanje denarja za IO.
Za ta čas pa si upam trditi: še nikoli ni bilo tako jasno prepoznano, da je izobraževanje odraslih neizogibno. In še nikoli zanj ni bilo namenjenega toliko denarja iz najrazličnejših virov. Poskrbimo, da pride do tistih, ki ga najbolj potrebujejo.
Še mnoga plodna, potrjevalna, dobra srečanja in delovanja želim nam vsem!
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks