Leta 1995 smo na Oddelku za pedagogiko in andragogiko FF v Ljubljani na pobudo prof. dr. Ane Krajnc ustanovili Andragoško poletno šolo. Ideja za razvoj participativnih akcijskih strategij za razvoj lokalnega okolja, kot pravi Nives Ličen danes, ko pišemo leto 2025, je bila takrat pred časom za slovenski, in kot smo ugotavljali kasneje, tudi za evropski prostor.
Šola naj bi zapolnila praznino, ki jo je za seboj pustila Andragoška poletna šola v Poreču. Tam so se vsako poletje srečali jugoslovanski andragogi in izobraževalci odraslih, da pregledajo dosežke na svojem polju delovanja. Šoli, ki je srečanjem dajala naslove kot Tito i obrazovanje (slov. Tito in izobraževanje), pač ni bilo moč odreči finančne podpore in soglasja. Titovo kultno osebnost pa je v slovenski Andragoški poletni šoli v Ajdovščini nadomestila druga tema. Takrat ni bila prav nič kultna, prav nasprotno, bila je nepoznana in ljudska: IO za lokalni razvoj. Z njo smo želeli eksperimentirati, uvajati spremembe in hkrati utrjevati mednarodno identiteto slovenske andragogike.
O čem smo govorili, kako smo delali
Uvedli smo aktivne oblike izobraževanja udeležencev. Pri tem smo tesno sodelovali z lokalnimi koordinatorji, domačini, udeleženci andragoške poletne šole, vodji razvojnega projekta in gostujočimi tujimi strokovnjaki (Liam Carey z Irske, John Wallis iz Velike Britanije, Stanislav Hubik s Češke in drugi). Udeleženci so v dialogu predajali izkušnje drug drugemu in pri tem upoštevali nove teorije, ki so izkušnje osvetlile. Občina Ajdovščina je deset let dajala zaledje temu razvojnemu projektu. Vživljanje v kraj in okolje pa je spodbujal tudi večerni kulturni program in neformalno druženje udeležencev.
Učili smo se o tem, da skupnostno izobraževanje ni skupnostno, če ne zajame vseh družbenih skupin v kraju. Takrat smo tudi skovali slovensko poimenovanje takega izobraževanja. Ugotavljali smo potrebe, zanimanja in zmožnosti prebivalcev ter lokalnih struktur (ang. local community capacity building). Hodili smo po kraju in spraševali prebivalce o strahovih in upanju. Če so mnogi povedali, da se bojijo brezposelnosti, smo naslednjo šolo posvetili temu vprašanju, inovativnemu ustvarjanju dejavnosti in pobud.
V pogovorih smo prebivalce navajali na avtonomnost, na to, da se lahko zanesejo sami nase in da ne čakajo na državo. »Država bo morala nekaj narediti,« je bila poved, ki smo jo lahko slišali vsepovsod. »To boste morali pa kar sami,« (ang. You will have to do it yourself) smo dali naslov filmu, ki smo ga nekaj let pozneje posneli za UNESCO v raziskavi Alpha o funkcionalni pismenosti. Vodili smo polstrukturirane intervjuje, kajti izhajali smo iz tega, da imajo lokalni prebivalci lokalno znanje in spretnosti, ki jih velja razvijati v dobro vseh.
Gradili smo na temeljih obstoječega ali krepili smo lokalno zmogljivost (ang. local capacity)
Prebivalce in lokalne strukture smo želeli podpreti na njihovih področjih, graditi na temeljih obstoječega. Andragoška poletna šola z vami za razvoj vašega kraja je bilo moč prebrati na plakatih, ki smo jih postavili v izložbena okna. Pri tem smo poudarjali, da je minulost pomembna za sedanjost in prihodnost. Ime poletne šole je zasijalo tudi na dolgem traku, razpetem preko mostu na reki Hubelj.
Prebivalce smo želeli čustveno opolnomočiti, kot bi se temu reklo danes, da bodo skrbeli drug za drugega in skupnost. Vzbujali smo jim upanje – vsaj verjeli smo, da je tako – upanje, da bodo znali in zmogli. Učitelj likovnega pouka je še danes mentor na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Velja, da je dober, najboljši, pa tega takrat ni vedel.
Sicer pa je bil v tistih časih koncept skupnosti obravnavan kot nazadnjaški in politično nekorekten. »Tudi prav,« smo si mislili, kot smo to storili že prej ob uvajanju izobraževanja starejših v Federativno Jugoslavijo. SUTŽO – nastala je leta 1984 – je bila za nas prvi vir izkušenj z izobraževanjem in prizadevanji za lokalno okolje. Tam so nastali prvi študijski krožki in sadovi občanske znanosti, kot temu pravimo danes. V Ajdovščini pa je že takrat nastalo marsikaj. Muzej fosilov (iz zasebne zbirke ljubiteljskega geologa Stanislava Bačarja), turistični urad, UTŽO, dramska skupina Žar. Krajani so zgradili kulturni dom v starem mestnem jedru in z njim upravljajo sami ipd.
Razmišljali smo o izobraževanju županov
Pomagalo naj bi jim razumeti, da je treba imeti vizijo krajevnega razvoja. Zgodaj se nam je pridružil župan Ajdovščine Marijan Poljšak in nepričakovano je razumel stvari drugače kot vodje drugih občin. Krajevni razvoj tedaj niso bile več le ceste, marveč razviti ljudje, ki naj bodo zmožni razvijati kraj po svoji meri.
Naša neposredna ciljna skupina so bili občinski strokovnjaki in predvsem izobraževalci odraslih. Oni pa naj bi izobraževali odrasle, ki želijo podpreti lokalni razvoj. Učili smo se vsega: od tega, kako ugotavljati potrebe, kje srečati ljudi in jih navdušiti za skupnostno delo, kako uporabljati metode uličnih socialnih delavcev za navduševanje krajanov. Šli smo v gostilne, pred diskoteko, na cerkveni trg, v šole, tovarne itd. Učili smo se pisati obvestila medijem, sodelovati v radijskih oddajah, pripravljati plakate ipd.
Drugje spoznavamo kar že obstaja, v Andragoški poletni šoli pa tisto, česar še ni.
Šola je napovedovala družbene spremembe in pojave
Ukvarjali smo se z brezposelnostjo, funkcionalno pismenostjo, izobraževanjem starejših, snovanjem in razvojem projektov itd. Šola je bila inkubator novih vsebin, metod, navdih za drugačen in intenzivnejši krajevni razvoj. Trideset let za seboj pušča sledove.
Dr. Dušana Findeisen (dusana.findeisen1@gmail.com), Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje
