Na 22. AK smo iskali odgovore na to vprašanje. Pri organizaciji osrednjega strokovnega srečanja v TVU 2018 smo letos združili moči sodelavci ACS in LU Jesenice. Dogodek na Jesenicah (dvorana Kolpern) 7. junija je ponujal program, ki ni prav tipičen za konferenco. Strokovni prispevki o pomenu in priložnostih za razvoj ključnih kompetenc starejših so se nenehno prepletali z doživljaji (film, gledališka predstava, verižni eksperiment, folklorni nastop …) in predstavitvami dejavnosti v tem življenjskem obdobju.
Po uvodnih pozdravih gostiteljev in soorganizatorjev je prisotne nagovorila Mija Pukl, podpredsednica ZDUS (na fotografiji spodaj).
Poudarila je, kako zelo je treba spremeniti družbeno paradigmo o dostojnem življenju starejših v naši družbi in predvsem, da morajo pri tej spremembi sodelovati prav starejši sami, dejavni v različnih društvih. Na paradigme se je navezala tudi dr. Ana Krajnc v svojem predavanju. V uvodu je izpostavila svoje opažanje, da že zasnova AK »napoveduje novo paradigmo, ki pove, kaj so v resnici kompetence ljudi.
Človek ne more osebnostno rasti, biti sposoben samostojnosti in ustvarjanja, pravilnega in hitrega odločanja, če nima razvite osebnosti. Kompetence so osebnostne lastnosti /…/, kompetence so doživljanja …« Gost iz Nizozemske, Jumbo Klercq, ambasador EPALE in član upravnega odbora nizozemskega festivala učenja Learn for Life, je spregovoril o učinkih učenja v poznejšem življenjskem obdobju ter o usposabljanju izobraževalcev.
V drugi strokovni del nas je uvedel Stane Arh, upokojenec z Jesenic, z doživljajskim vložkom – predstavitvijo verižnega eksperimenta. To je skupek naprav, ki se poganjajo druga za drugo, tako da prejšnja s povezovalno kroglico sproži naslednjo. Dobrobiti verižnega eksperimenta za vse vpletene (otroke v vrtcih, učence, dijake, študente in upokojence) so predvsem v tem, da prenaša znanje na mlade in zadovoljuje upokojence. Pri mladih spodbuja ustvarjalno razmišljanje, ročne spretnosti, z njim spoznajo celoten način gradnje od ideje do načrta, na koncu pa jih čaka še preizkušanje rezultata.
V nadaljevanju je dr. Tina Bilban spregovorila o Zgodbah staranja, projektu, katerega glavni namen je prepričati vse generacije, s poudarkom na mladih, da se jih staranje tiče. Znanje pa je tisto, ki nam lahko bistveno pomaga pri razumevanju, sprejemanju in usmerjanju tega procesa. Dialog o tej temi se stke s pomočjo dobre literature, ki se dotika tematike staranja in starosti, in širi s pogovori o znanstvenih in filozofskih pogledih, premisleku o lastnih izkušnjah in mnenju. Ta del programa smo zaključili s panelno razpravo, v kateri so sodelovali starejši odrasli in nam predstavili svoje izkušnje z vključevanjem v dejavnosti, ki jih ponujajo različne lokalne organizacije, ter svoje poglede na to, kako bi pritegnili tiste, ki se osamijo.
V zadnjem vsebinskem sklopu konference nam je Ana Samsa, voditeljica sekcije Umska vadba na LUJ, brez velikih besed pokazala, kako ohraniti svoje možgane v dobri formi. Svoj pogled na življenjsko obdobje, ki ji prinaša nove izzive, pa je z nami delila Polona Avsenak, upokojenka, predavateljica, občasno pa tudi udeleženka v programih za starejše. AK smo sklenili z drugo panelno razpravo, v kateri so sodelovali organizatorji izobraževanj, izobraževalci in svetovalci. Skušali so najti odgovore na vprašanja, kot so: kako vključiti neaktivne, katere vsebine ponuditi starejšim, kako ponujene dejavnosti najuspešneje promovirati, kako zagotavljati celostno podporo sodelujočim …
Dogodek je nagovoril vse moje čute in potešil radovednost. Zlahka potrdim misli enega od udeležencev: »Ne želim si dolgega življenja (kaj je pravzaprav dolgo življenje?), želim pa si, da bi bilo moje življenje aktivno in kvalitetno.«
Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks