Danes me je med več možnostmi zamikala tema podatkovna podprtost (evropske) politike izobraževanja, s katero sem se ukvarjala v preteklosti, ko sem sodelovala na sestankih Stalne skupine za kazalnike in ciljne vrednosti EU. Gre za statistične in administrativne podatke, kvantitativna in kvalitativna raziskovalna poročila, evalvacije učinkov, ekspertna mnenja in druge podatkovne osnove, ki naj bi nosilcem politike pomagala opredeljevati izzive in sprejemati informirane odločitve.

Predstavnik Generalnega direktorata za izobraževanje in kulturo pri EK, Mantas Sekmokas, je v uvodnem prispevku opisal razvoj te dejavnosti vse od devetdesetih let, ko so nastale prve statistične raziskave (npr. anketa o delovni sili in anketa o nadaljnjem poklicnem izobraževanju in usposabljanju). Leta 2000, ob sprejemu Lizbonske strategije, je bil za spremljanje uresničevanja njenih strateških in operativnih ciljev vzpostavljen okvir kazalnikov in ciljnih vrednosti. Ta je v veljavi še zdaj, ves čas so izboljševali njegovo strukturo pa tudi podatkovne vire. Od leta 2011 pa EK izdaja večmedijsko letno publikacijo Pregled izobraževanja in usposabljanja. V njej zavzema vidno mesto vsakoletni kazalnik o udeležbi odraslih v VŽU, medtem ko so podatki za VET manj ažurni (na 5–6 let) in izpostavljeni. Slednje nameravajo spremeniti in današnji dogodek je bil prvi v tej smeri.

V splošnem velja, da gola statistika ne more z gotovostjo opredeliti vzročnih povezav, ker je podatkov premalo, predvsem pa ni longitudinalnega spremljanja. Po drugi strani je podatkov preveč in jih je treba združevati, da bi pojave razumeli. Pri tem pa lahko zapademo v poenostavljanje. Potem so tu še viri – potrebni so čas, denar, ljudje, ki bi podatke zbirali, obdelovali, ugotavljali povezave in jih interpretirali. Vsega tega pa manjka.

VET in izobraževanje odraslih sta obsežna sistema, zato je tudi vprašanje njune podatkovne pokritosti kompleksno. A smo se ga kljub temu lotili – sprva strokovnjaki za omizjem, potem pa še mi, udeleženci.

Omizje so sestavljali raziskovalci iz OECD, JRC, mreže VET Net ter profesor John Holford iz Univerze v Nottinghamu – zagovornik IO. Razprava je bila dolga in živahna, a najbolje jo opiše zaključek pragmatičnega nizozemskega udeleženca: ‘Marsikaj ste povedali, sporočili ste pa pravzaprav le to, da lahko nosilcem politike ponudite malokaj.’

Morda ni bilo tako zelo hudo, a dejstvo je, da so se eni izgovarjali na obsežnost in zahtevnost sistema, pomanjkanje in vprašljivo kakovost podatkov, spreminjanje metodologij, struktur izobraževalnih sistemov ter ljudi na položajih. Drugi so trdili, da morajo politiki sprejeti dejstvo, da raziskovalci potrebujejo veliko časa za obdelave in razmislek. Tretji so se ustavili že pri tem, kdo so sploh nosilci politike, kakšna je razlika med VET in IO, če sploh je …

Ni bilo veliko bolje, ko smo delali v skupinah in menjavali vloge. Nastali so predlogi o tem, kaj bi morali storiti nosilci politike, nato pa smo se postavili še v čevlje raziskovalcev.  Strinjali smo se, da je v dobro obojih potrebna boljša komunikacija – pravočasna, kratka in jasna, nevtralna, po možnosti v istem ‘jeziku’. Z Ircem sva – v vlogi svetovalca politiku – uveljavila predlog, naj ustanovi nacionalno razvojno ustanovo, ki deluje kot vmesnik. Skušala sem uvesti mnenje, da bi bilo dobro raziskovalce usposobiti za pripravo podatkov (npr. kratka, jedrnata sporočila, povezana s temami, ki nosilca politike neposredno zadevajo). Po drugi strani bi bilo nosilce politike treba usposobiti za razumevanje podatkov (npr. branje grafov, infografik). Irci so se zavzemali za vključevanje učečih se v kvalitativne raziskave. Vsi smo se strinjali, da je smiselno privabiti k razpravam še druge deležnike, zato da dodatno osvetlijo problematiko. In da ni dovolj obdelovati in razumeti preteklost, temveč se je treba več ukvarjati z izzivi prihodnosti. Simulirati, napovedovati različne scenarije … in tako podatkovno podpreti odločitve.

Vajo smo opravili, tistim najbolj trdovratnim pa je na čelu pisalo, da so še vedno na svojih bregovih. V teh dneh sem se navadila v zafrustriranih trenutkih napisati tvit – in takoj mi je bolje. Napišeš svoj pogled, ga spustiš v orbito in ni več pomembno, ali si koga prepričal. Ker včasih pač ne pridemo skupaj. Pa bi dosegli veliko več, če bi se zares poslušali, slišali in združili moči!

In ko dobim kar precej pozitivnih odzivov na sporočilo, da je treba vzpostaviti mostove, še prej pa se – na obeh straneh – odločiti za spremembe, se vprašam, zakaj se pogosto strinjamo le ‘na daljavo’.

Sicer pa se je današnji dan zaključil s slovesno podelitvijo priznanj za odličnost v VET. Dobitnikom iz vse Evrope, med njimi so prednjačili Avstrijci, Irci in Španci, je čestitala Marianne Thyssen, komisarka za zaposlovanje, socialne zadeve, spretnosti in mobilnost delovne sile. Zgodbe udeležencev vedno navdušijo, tako je bilo tudi tokrat.

Komisarka, sicer pred štirimi leti utemeljiteljica Evropskega tedna poklicnih spretnosti in zavzeta zagovornica VET, je predstavila kazalnike letošnje manifestacije (45 sodelujočih držav, nad 1.400 dogodkov) in poudarila, da Teden postaja globalna prireditev, saj si za privlačnost VET po evropskem zgledu prizadevajo tudi v Rusiji, Švici, Braziliji, Avstraliji in še marsikje. Z jutrišnjo sklepno prireditvijo se bo Teden zaključil, dogodki pa bodo tekli še vse do konca leta.

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS