Razmislek o učenju in izobraževanju na prostem ter njunem (ne)izkoriščenem potencialu v izobraževanju odraslih
10. nacionalno konferenco Didaktika učenja na prostem je 29. in 30. junija organiziral Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Predstavljeni so bili številni primeri dobrih praks in izkušnje učiteljev, ki dokazujejo, da učenje in izobraževanje zunaj učilnice ni zgolj prijetna popestritev pouka, temveč pomemben didaktični pristop. Konferenca je bila namenjena predvsem strokovnim delavcem v formalnem izobraževanju od vrtcev do srednjih šol, vendar lahko številni predstavljeni uvidi pomembno nagovorijo tudi področje izobraževanja odraslih.
Poseben poudarek je bil namenjen izkustvenemu učenju, inovativnim pristopom ter prenosljivosti dobrih praks v različna izobraževalna okolja. Program konference so dopolnile delavnice na prostem, v okviru katerih smo lahko preizkusili različne metode in didaktična orodja za poučevanje zunaj učilnic.
O pozitivnih učinkih preživljanja časa v naravi danes vemo veliko. Naravno okolje dokazano prispeva k boljšemu počutju, zmanjševanju stresa, večji sposobnosti osredotočanja in višji produktivnosti. Raziskave na področju učenja in izobraževanja na prostem pa kažejo tudi širše koristi: večjo motivacijo za učenje, večjo angažiranost učečih se, boljše sodelovanje, razvoj socialnih veščin, večjo povezanost z okoljem ter v določenih primerih celo izboljšanje učnih dosežkov.
Te ugotovitve so se odražale tudi v predstavljenih primerih dobrih praks. Učitelji so poročali, da so učenci po učnih izkušnjah zunaj bolj umirjeni, bolj zavzeti in motivirani za sodelovanje, da lažje razumejo širši kontekst učne snovi, postanejo bolj kritični. Učenje postaja bolj celostno in povezano z resničnim svetom. Predavatelji so izpostavili tudi izboljšano medvrstniško sodelovanje, manj konfliktov in večjo vključenost učencev, ki pri tradicionalnem pouku pogosto ostanejo v ozadju. Številni so opozorili tudi na trajnejše pomnjenje in bolj poglobljeno razumevanje vsebin.
Med predstavitvijo ene od učnih aktivnosti na prostem je predavateljica delila tudi izjave svojih učencev, ki jih je pridobila v evalvaciji. Najbolj mi je dal misliti zapis enega izmed njih:
»Bili smo na svežem zraku in se lahko pogovarjali.«
Na videz nedolžen odgovor. Preprost. In vendar bi nas moral skrbeti.
Če je možnost pogovora ena izmed glavnih prednosti učne ure na prostem, se moramo vprašati, kaj nam to pove o današnjem šolskem sistemu. Kje na poti k učinkovitosti, standardom, merjenju dosežkov in izpolnjevanju učnih načrtov smo izgubili prostor za temeljno človeško potrebo – dialog? Kdaj smo prišli do točke, ko postaja pogovor takorekoč privilegij?
Prav v dialogu se oblikujejo pomeni, preverjajo predpostavke, širijo obzorja in gradijo odnosi. Pogovor ni motilec učnega procesa. Pogovor je učenje.
Ob tem velja izpostaviti še eno pomembno ugotovitev konference. Učitelji v osnovnih in srednjih šolah se pogosto soočajo z izjemno obsežnimi učnimi načrti, strogimi časovnimi omejitvami in številnimi administrativnimi obremenitvami. Kljub temu številni vztrajno iščejo načine, kako del učnega procesa preseliti izven učilnic, ker v tem prepoznavajo dodano vrednost.
In tukaj se kot andragogi in izobraževalci odraslih lahko znajdemo pred nekoliko neprijetnim ogledalom.
Programi izobraževanja odraslih praviloma dopuščajo več organizacijske in izvedbene fleksibilnosti kot formalno šolstvo. Redno poudarjamo pomen izkustvenega učenja, povezovanja teorije z življenjem, refleksije in aktivne vloge udeležencev. Toda ko se vprašamo, kje se učenje dejansko odvija, ugotovimo, da so učilnice in predavalnice še vedno naša prevladujoča izbira.
Toda ali ni to v nasprotju z osnovnimi spoznanji andragogike?
Knowles je odrasle učence opisoval kot posameznike, ki se učijo predvsem iz lastnih izkušenj in v povezavi s konkretnimi življenjskimi situacijami. Če je tako, zakaj jih še vedno zapiramo v okolja, ki so od teh situacij pogosto oddaljena?
Presenetljivo je, da temu vprašanju ne namenjamo več pozornosti niti v raziskovanju. Medtem ko obstaja obsežen nabor raziskav o učenju in izobraževanju na prostem pri otrocih in mladostnikih, je študij, ki bi sistematično preučevale učinke takšnih pristopov na odrasle, bistveno manj. Morda največja vrzel ni v odgovorih, temveč v vprašanjih, ki si jih sploh ne zastavljamo. Premalo vemo o tem, kako odrasli doživljajo učenje v naravi, zunaj učilnic in kakšne učinke imajo takšna učna okolja na njihovo motivacijo, sodelovanje, dobro počutje ter kakovost in trajnost pridobljenega znanja. Morda je največja izguba prav v tem, da ne vemo, kaj zamujamo in kolikšen potencial puščamo neizkoriščen.
Ko se v izobraževanju odraslih vendarle odpravimo ven, je to največkrat povezano z okoljskimi vsebinami, zelenimi kompetencami ali trajnostnim razvojem. Kar je pomembno in potrebno. Toda zakaj bi se pri tem ustavili?
Zakaj bi finančno pismenost obravnavali zgolj v učilnici? Zakaj bi komunikacijo vadili izključno v simulacijah? Zakaj bi o lokalni skupnosti govorili ob prosojnicah, če se lahko sprehodimo skozi njene ulice?
Kdaj bomo tudi mi zares uvideli, da nas narava in okolje, v katerem živimo, učita na nešteto načinov – in da se pomemben del znanja začne šele tam, kjer se konča učilnica?
Morda bomo resnični potencial izobraževanja odraslih na prostem začeli odkrivati in raziskovati šele takrat, ko si bomo priznali nekaj zelo preprostega: človek se ni učil najprej v učilnici.
Mateja Kovšca (mateja.kovsca@acs.si), ACS
Vir
Mann J., Gray T., Truong S., Brymer E., Passy R., Ho S., Sahlberg P., Ward K., Bentsen P., Curry C. in Cowper R. (2022). Getting Out of the Classroom and Into Nature: A Systematic Review of Nature-Specific Outdoor Learning on School Children’s Learning and Development. V Frontiers in Public Health, 10:877058. Dostopno na: https://doi.org/10.3389/fpubh.2022.877058