V ponedeljek, 22. februarja, je DSP obeležilo mednarodni dan maternega jezika (21. februar). Okrogla miza je bila tokrat dostopna za vse, saj je tekla po Zoomu z živim prenosom na FB.

Gostitelj Aljaž Koprivnikar je povabil k izmenjavi pogledov in mnenj Brino Svit, Majo Haderlap in Alberta Halasza. Pogovarjali so se o odnosu do maternega jezika, tujstvu, izseljenstvu, vlogi manjšinskega jezika, avtorjevem pogledu na lastno literaturo v maternem in tujem jeziku ipd. Vsi trije sogovorniki so tako ali drugače ‘odtujeni’: Maja Haderlap je koroška Slovenka, ki ustvarja večinoma v nemščini, Albert Halasz je Madžar, rojen v Lendavi in torej slovenski državljan. Brina Svit se je pred leti preselila v Francijo, kjer zdaj ustvarja tako v slovenščini kot francoščini.

Brino Svit so na nekem intervjuju vprašali, kako to, da ne piše v francoščini. Odgovorila je, da se čuti dolžno pisati v maternem jeziku, saj govori slovenščino le dva milijona ljudi. Po drugi strani pa nikoli ni bila zadovoljna s tujimi prevodi svojih del v francoščino, zato je začela pisati dvojno – isto delo napiše v slovenščini in francoščini. Ugotovila je, da je francoščina pri izražanju precej enostavna, medtem ko v slovenščini samo s končnicami dosežemo povsem različne pomenske odtenke.

Maja Haderlap je po narodnosti sicer Slovenka, po državljanstvu pa Avstrijka. Njeno občinstvo je nemško govoreče, zato piše v nemščini. Matično slovenstvo je ponotranjila skozi književnost 19. stoletja, ki jo je prebirala v zaprtem okolju koroške manjšine.  Zdi se ji, da s pisanjem v nemščini vzpostavlja distanco do tega. Kljub temu vse življenje občuti, da se mora boriti za jezik. Ko se njena dela prevajajo v slovenščino, tesno sodeluje. Če prevaja sama, nastane novo besedilo, zato se je temu odrekla.

Pisanje je notranji proces. Ko končaš besedilo, si drug človek.

Maja Haderlap

V Lendavi živeči madžarski pisatelj, ki piše tako v slovenščini kot madžarščini, Albert Halasz, je v otroštvu in mladosti spoznaval le prekmurski jezik, knjižne slovenščine pa ne, naučil se je je pozneje (in govori brezhibno). Tudi madžarskega knjižnega jezika se je naučil v šoli. Madžarska je bila precej zaprta, prve pohvale svojega dela je dobil v Vojvodini. Pred nekaj leti je začel pisati tudi v slovenščini, ker mu prevodi niso bili všeč.

Opozoril je na antologijo Iz jezika v jezik, ki je leta 2016 izšla pri Društvu slovenskih pisateljev (e-verzija je na voljo v NUK in na Biblosu).

V učbeniku za 1. letnik slovenščine v srednjih šolah je zapisano, da se »z maternim jezikom ukoreninjamo v kulturo lastnega naroda«. Vsi trije govorci živijo izven okolja maternega jezika in ustvarjajo tako v njem kot v jeziku okolja. Ugotavljajo, da samo z jezikom ne moreš ničesar početi, da je treba poznati kulturo. To je še posebno pomembno pri prevajanju. Opozorili so na nekatere zanimive zadrege. Beseda ‘štrbunk’ je npr. neprevedljiva.

V medkulturni družbi se prostori širijo in prestopajo meje. Kdor ima bralce, se bo obdržal, kdor jih nima, ga bo literatura zavrgla …

Albert Halasz

Kako pa te tri avtorje sprejema okolje, v katerem delujejo? Brina Svit je v francoskem okolju priznana avtorica, čeprav večinoma ustvarja v slovenščini. Od pisanja poskuša živeti. Kadar koli se prijavi za štipendijo, jo dobi. V tujem okolju se zato odlično počuti. Hkrati se zaveda, da literatura ni namenjena državi, ampak bralcem. Piše zanje, kjer koli že so. Maja Haderlap ni upravičena do štipendij in subvencij iz Slovenije, saj živi za mejo. Zaradi lastne nejasne identitete se je v določenem obdobju obrnila od literature h gledališču. Zavedala se je težav, ki jih lahko njena odločitev za pisanje v nemščini prinese tako v nemško kot slovensko govoreči prostor. Madžarska je povsem drugačno okolje. Imajo več kot deset narodnostnih manjšin in jih razumejo kot obogatitev družbe. Madžarska ne ponuja pisateljskih ipd. štipendij. Sam je redno zaposlen in se z ustvarjanjem ne preživlja, zato v tem pogledu ni obremenjen.

Nihče od treh gostujočih na literarnem omizju ne dobi finančne pomoči od Slovenije. Sklenili so s skupno pobudo, naj država finančno podpre ustanove, ki združujejo slovenske literarne ustvarjalce (PEN, DSP).

Okrogla miza je zanimiv dokaz, da živimo v medkulturnem okolju. Morda je bilo to še bolj očitno, ker je potekala na daljavo. Vsi trije govorniki potrjujejo pomen izražanja v maternem jeziku za ohranjanje lastne identitete, hkrati pa spoštujejo okolje, v katerem živijo. Bralci, v maternem ali jeziku okolja, so njihovo pravo občinstvo.

Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS