Spletni seminarji OECD o prihodnosti izobraževanja ponujajo bogate vsebine, ki temeljijo na raziskavah in izkušnjah v izobraževanju. Našo pozornost je tokrat pritegnil pogovor o izzivih odraščanja v sodobnem svetu na splošno kot tudi z vidika učenja na daljavo, ki je postalo realnost.
Otroci imajo v 21. stoletju imajo enake potrebe kot v preteklosti. Pomembno je, da so naslovljene pri vsakem posamezniku, saj njihovo zadovoljevanje omogoča razvoj sposobnosti in talentov. Prispevajo tudi k razvoju socialno-čustvenih, kognitivnih, fizičnih spretnosti in mentalnega zdravja. Katere so torej potrebe, ki imajo to moč, da v vsakomur lahko vzbudijo razvoj potencialov? Gre za potrebo po igri, posebno »po vznemirljivi in razburljivi igri, ki vključuje negotovost in verjetnost poškodb«. Taka igra je »motor našega razvoja«. Zagotovo se vsak še spomni svojega najljubšega kotička, ki ga je kot otrok razvijal, ali neumnosti, ki jo je storil. Odnos, ki ga kot otroci razvijemo do okolja in narave, je prav tako pomemben.
Učenje in učno okolje nista namenjena zgolj pridobivanju znanja, ampak najmanj še razvoju otrokovih socialnih in čustvenih spretnosti. Šola naj bi nudila zdravo učno okolje, kjer je otrokom dovoljeno, da delajo napake. Nobena od njihovih napak ne bi smela biti usodna za razvoj in uspeh. Pedagogi, izobraževalci in starši pa bi morali otroku zagotoviti varno okolje ter jim s svojim odnosom dati vedeti, da napaka ne pomeni konec sveta. Torej, velja ponovno poskusiti. Tudi iz napak se da izplavati in nekoč postati zelo dober. Predvsem pa, če je otrok napako že storil ali pa še ne, vedno zaupamo v to, da zmore. Zaupajmo otroku, če mu pa spodleti, mu nudimo razumevanje in prijazen odnos. Na ta način otroka spodbujamo, da dejavnosti ne opusti. To pa je ključno za njegov razvoj.
Žal pa je realnost precej drugačna, otroci 21. stoletja občutijo vedno več tesnobe in stresa, pa tudi večji pritisk po doseganju uspeha v izrazito konkurenčnem okolju. Napake, ki jih otroci storijo, so pogosto usodne ali pa pomembno vplivajo na njihovo življenjsko pot. Starši se prevečkrat odzivajo iz lastnih občutkov tesnobe in strahu, namesto da bi jim zaupali, da zmorejo. V vsakodnevni komunikaciji pozabljajo na prihodnost otroka, na to, kar je pomembno, in na to, kaj si želijo, da njihov otrok nekoč postane.
Tehnologija spreminja medsebojne odnose iz dneva v dan. Digitalna tehnologija ne prenaša vonja in dotika, sliko in zvok pa oddaja z zamikom. Danes do vsebin vsak dostopa s svoje naprave, še pred nedavnim pa je morda do istih vsebin preko ene naprave dostopal cel razred. Zasmehovanje in ustrahovanje se iz šolskega okolja preko kibernetskega zasmehovanja in ustrahovanja seli na otrokov dom. S temi izzivi se bomo uspešneje spopadli, če bomo razvijali socialno vzdržljivost/trdnost. Socialno trdnost, ki temelji na vzpostavljanju in negovanju kvalitetnih medsebojnih odnosov, pa gradimo z dotiki, objemi, izrazi hvaležnosti, prijaznostjo, dejanji, ki lahko druge razveselijo in jim polepšajo dan, pa tudi samo z mislimi in z interakcijami z ljudmi, s katerimi smo si blizu.
Spremenil se je tudi odnos celotne družbe do posameznikove zasebnosti in varovanja osebnih podatkov. Svetovni splet, ki je sedaj otrokom na dosegu roke, jim ponuja tako vsebine, ki jim lahko koristijo, kot tudi vsebine, ki jim škodujejo. Staršem so pri tem lahko v pomoč programi, ki otrokom glede na njihovo starost ponujajo izključno varne vsebine. Ker gre za izredno občutljivo temo, Svet Evrope pripravlja smernice za varovanje otrok v digitalnem okolju. Vprašanja, kot je digitalna pismenost staršev, ki ima pri učenju na daljavo pomembno vlogo, je namreč treba nasloviti s strateškimi ukrepi.
Otroci torej danes vstopajo v drugačen svet. Pandemija je po eni strani podaljšala čas, ki ga preživijo na računalniku, podaljšala pa je tudi spanje otrok ter povečala željo, da več časa preživijo zunaj. Po vračanju otrok v šole se je marsikje povečalo poučevanje na odprtih zunanjih površinah. Odrasli se premalo zavedamo, kako pomembni, pa tudi škodljivi so naši lastni zgledi za vse otroke, še posebej za tiste s kakršnokoli obliko težav pri vzpostavljanju in negovanju socialnih stikov. Vsem otrokom, še posebej pa tem, največ pomeni naš zgled, zato jih lahko dodatno negativno zaznamuje, če namesto njih gledamo svoje telefone bodisi v živo ali pa medtem ko se z njimi povezujemo preko spleta. Nošenje mask, če je zgolj začasno, naj ne bi imelo škodljivih posledic za otrokov razvoj, lahko pa je škodljivo, če bi trajalo dlje časa.
Zavedamo se, da bo po pandemiji svet drugačen. Nekatere oblike ali metode poučevanja na daljavo se bodo dolgoročno ohranile. Po drugi strani nam je prav pandemija odprla oči in prinesla zavedanje, kako zelo potrebujemo ljudi okoli sebe, osebno prisotnost, gledanje iz oči v oči in dotikanje.
Veliko stvari bo drugačnih, nekatere pa se niti ne smejo niti se ne bodo spremenile.
Vas zanimajo še druge podobne vsebine? Preberite še prispevka o raziskavi o poučevanju v različnih državah in gospodarskih posledicah pandemije.
Celoten posnetek si je mogoče ogledati na tej povezavi. Vabimo tudi k ogledu drugih zanimivih spletnih seminarjev, ki jih organizira OECD.
Dr. Laura Fink (laura.fink@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks