Spletni seminarji OECD o prihodnosti izobraževanja ponujajo bogate vsebine, ki temeljijo na raziskavah in izkušnjah v izobraževanju. Našo pozornost je pritegnila razprava, ki opozarja na dolgoročne posledice izobraževalnih primanjkljajev na gospodarski razvoj.
Strokovnjaki preučujejo posledice učnih primanjkljajev, ki jih povzroča pandemija. Njihove ugotovitve so skrb vzbujajoče. Učitelji in strokovnjaki, ki delujejo v izobraževanju, bi se morali bolj zavedati začaranega kroga posledic. Brez ustreznega ukrepanja se bodo negativne posledice zgrnile kot plaz ne samo na posameznika, ampak tudi na družbo in gospodarstvo. Po napovedih raziskave o posledicah učnih primanjkljajev bomo, če ne bomo ukrepali, posledice čutili vse do konca tega stoletja.
Te ugotovitve izhajajo tudi iz predhodnih raziskav, ki vse kažejo isti rezultat: v realnih primerih, ko je šolanje za določeno obdobje izpadlo (stavke učiteljev, nepričakovane razmere) ali pa je bilo šolsko leto predčasno zaključeno, so bile posledice za otroke nič drugega kot katastrofalne. Otroci iz teh šol so (v povprečju) po podatkih raziskav kot odrasli zdrsnili na rob družbe, tudi kot odrasli so imeli nižje spretnosti od povprečnih, svojega šolanja niso nadaljevali, zaradi nižjih spretnosti pa niso nikoli dosegli visokih zaslužkov.
Podobne posledice, le v bistveno večjem obsegu in ne omejeno le na eno šolo ali en razred, lahko pričakujemo tudi zaradi razmer, ki so nastale ob pandemiji. Izguba ene tretjine šolskega leta zaradi pandemije bo (brez posredovanja) vplivala na gospodarstva držav še vse do konca stoletja.
Formula je pravzaprav znana in dokazana: nižje spretnosti posameznika vodijo v nižje zaslužke pa tudi v nižjo blaginjo posameznika, na ravni družbe pa nižje razvite spretnosti posameznikov negativno vplivajo tako na gospodarsko rast kot tudi na inoviranje. V teh razmerah torej velja, da učinkovitost odziva na pandemijo tako s strani izobraževalnih sistemov posameznih držav kot tudi vsakega učitelja v svojem razredu, determinira rast nacionalnega gospodarstva v prihodnosti. To je razvidno tudi iz podatkov, ki kažejo, da so nekatere države in šole na te razmere bolje pripravljene ali/in se bolje odzivajo kot druge. To sproža nestalnost, ki bo razlike med učnimi dosežki samo še povečevala.
Rezultati kažejo, da največ izgubljajo prav tisti, ki so že pred pandemijo imeli spretnosti nižje razvite. Če upoštevamo nekatera splošna načela učinkovitosti odzivanja (zagotavljanje tehnične opreme za učenje na daljavo, postavljanje strukture šolskega dne, vključevanje staršev, struktura pouka na daljavo, značilnosti učne snovi, pedagogika, motiviranje, ocenjevanje), otroci z nižje razvitimi spretnostmi težje sledijo pouku na daljavo in so manj motivirani za samostojno delo, ki je eden od stebrov tovrstnega učenja. Ključno vlogo pri tem imajo starši, ne zgolj njihova kompetentnost, ampak njihova pripravljenost in naravni dar, da otroka v tem procesu spremljajo, mu nudijo oporo in se vključujejo v učni proces. Kako k temu prispeva starost otrok, še ni dokazano, predpostavlja pa se, da razmere bolj vplivajo na mlajše.
Negativne posledice se zdijo skoraj neobhodne, zato se je treba nemudoma vprašati, kaj še lahko, od tega trenutka dalje, naredimo na najrazličnejših ravneh izobraževanja, da bi jih v največji meri omilili. Zbiranje idej, ki bi jih prispevali različni ljudje iz različnih kotov in perspektiv, bi lahko obrodilo sadove in morda bi skupaj našli rešitve, s katerimi bi mlajšim generacijam omogočili svetlejšo prihodnost. Pri tem velja izhajati iz dejstva, da je čas učenja seveda pomemben, a ne edini dejavnik doseženih učnih rezultatov. Učni rezultati so kombinacija časa, namenjenega učenja ter kakovosti poučevanja in učenja. Kako torej lahko še izboljšamo učinkovitost učenja in nadoknadimo zamujeno, da bomo bolje živeli zdaj in v prihodnje?
Zadnjo misel pa naj namenim tistim najsposobnejšim in najbolj talentiranim (čeprav verjamem, da je talent v vsakem od nas), ki so resnici na ljubo prej prezrti kot kaj drugega. Tudi ti se v času pandemije srečujejo z mnogimi omejitvami. Brez ustrezne podpore in usmeritev morda nikoli ne bodo odkrili svojih resničnih strasti v življenju, zato bodo ostali na ravni povprečja. Verjamem, da je še čas, da to preprečimo.
Vas zanimajo še druge podobne vsebine? Preberite še prispevka o poučevanju v različnih državah in odraščanju v 21. stoletju, kot problematiko vidi OECD.
Celoten posnetek si je mogoče ogledati na tej povezavi. Vabimo tudi k ogledu drugih zanimivih spletnih seminarjev, ki jih organizira OECD.
Dr. Laura Fink (laura.fink@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks