Informiranje in svetovanje sta pomembni dejavnosti. Skoraj vsak, ki vstopi v našo hišo, da bi se naučili nekaj novega, se sreča z njima. Svetovalci brezplačno pomagamo pri odločitvi za izobraževanje, načrtovanju in organizaciji, posameznika spremljamo med izobraževanjem … Pomemben del dejavnosti zajemajo tudi ugotavljanje in vrednotenje neformalno pridobljenega znanja ter priznavanje formalno pridobljenega znanja.

Trudimo se zagotavljati kakovostno storitev. To pa ne gre brez ustrezno in prijetno opremljenih prostorov. LU Slovenska Bistrica vseskozi obnavlja in opremlja prostore v hiši s častitljivo preteklostjo, da ustreza vsem standardom sodobnega izobraževanja. Naša najnovejša pridobitev je na novo opremljen prostor za informiranje in svetovanje. Svetovanci se lahko s svetovalko pogovorijo v zaupnem in prijetnem okolju, na voljo je dovolj prostora tudi za delo z manjšo skupino. Prostore smo odprli na praznik žensk, 8. marca, saj smo v izobraževanju večinoma zaposlene ženske.

Odprtje smo združili s še eno novostjo, ki se je veselimo. Ponovno smo kot rezultat dela študijskega krožka izdali knjigo. V okviru najnovejšega študijskega krožka Komaj sem shodil, že sem dobil delo, smo zbrali zgodbe o življenju in delu v preteklosti. Urednici Urši Kac se je tokrat  pridružila ilustratorka, srednješolka Maša Brdnik, ki je narisala svoj pogled na nekatere dogodke. To je bil že tretji podoben študijski krožek, ki smo ga zaokrožili z izdano publikacijo.

Začelo se je pred nekaj leti. V sproščenem pogovoru med ustvarjanjem v študijskih krožkih se nam je nakazovala nova, povsem drugačna tema od dosedanjih. Zgodbe o mladih parih, zakonskem življenju, porodih ter vzgoji otrok so se nam zdele zanimive in vredne zapisa. Tako se je porodila ideja o študijskem krožku Kako sem prišel na svet. Zbirali in zapisovali smo pripovedi starejših informatorjev o temah, o katerih se ne govori veliko, saj so pogosto povezane z nelagodjem, občutkom sramu. S svojim delom smo presegali tabuje, iztrgali pozabi marsikatero zgodbo, ki si zasluži spominjanja, spodbujali pogovore, seznanjali mlajše generacije z življenjem nekoč. Predhodno smo prebrali literaturo in si pripravili vprašalnice, ki so služile kot opora pri pogovoru. Z informatorji smo se trudili vzpostaviti zaupen odnos, da so pripovedi lažje stekle. Največkrat smo se pogovarjali individualno, saj so se tako lažje sprostili. Nekateri niso želeli pripovedovati podrobnosti o intimnem življenju, drugi pa so bili hvaležni, da smo poslušali težke zgodbe njihovega otroštva. Tako so dobili možnost povedati spomine o pomanjkanju, odrekanju, krivicah, celo zlorabah. Ko so začutili, da so slišani in razumljeni, se jim je  z duše odvalilo breme. Pridobljena pričevanja smo zbrali in uredili ter izdali publikacijo.

Odzivi informatorjev in drugih so nas opogumili, da nadaljujemo delo in sledimo »življenjski črti« posameznikov. Veliko je še zgodb, za katere je prav, da so zapisane in ohranjene za naše zanamce. Zgodbe o pogumu, odrekanju, skrbi za bližnje, pa tudi težkih časih in nesrečnih dogodkih so nam danes v spomin in opomin, spodbujajo nas k pogovoru in hvaležnosti za vse dobre stvari. Vabijo nas k pomoči tistim, ki to potrebujejo.

Življenje pa teče dalje in piše nove zgodbe … LU Slovenska Bistrica praznuje šestdesetletnico delovanja in v jubilejnem letu snujemo dogodke, povezane s to pomembno obletnico. Tako se bo tudi nov študijski krožek uglasil na to temo. Zanimali nas bodo spomini, povezani s šolo, izobraževanjem ter »enajsto šolo pod mostom«.

Maja Kanop Krevh (maja.kanop.krevh@lu-sb.si), LU Slovenska Bistrica