ŠK so odlična oblika medgeneracijskega učenja, učenja drug od drugega, pripomorejo h krepitvi kompetenc in kot zadnje, a ne nepomembno, tudi druženja. Zelo pomembno je, da se starejši vključujejo v različne oblike družabnih in izobraževalnih srečanj.
Da se radi razgovorijo, če se počutijo varno in prijetno, smo ugotovili že pri pripravi prve publikacije Kako sem prišel na svet. Zato smo se odločili nadaljevati z zbiranjem zgodb iz prejšnjega stoletja, ko so bili časi res drugačni, ko so veljale drugačne družbene vrednote in norme. Zgodbe so zanimive in tako je nastala knjiga Tako sem prišel na svet in ostal živ. Zanimivo, kako se starejšim zaiskrijo oči ob spominu na čas, ko so bili najprej majhni otroci, nato odrasli mladi ljudje … Njihove pripovedi kar ni mogoče ustaviti. Zapisi niso samo zgodbe posameznikov, odražajo takratne družbene razmere in imajo tudi zgodovinsko vrednost, zato se nam jih zdi pomembno ohraniti v pisani besedi.
Letošnji, že 18. F3ŽO je med 1. in 3. oktobrom 2018 potekal v Cankarjevem domu. ACS nas je povabil h gostovanju v okviru njihove stojnice. Priložnost smo z veseljem »zagrabili« in se odločili, da bomo predstavili najnovejšo knjižno pridobitev Tako sem prišel na svet in ostal živ. V ponedeljek, 1. 10., sva se mentorici ŠK Milena in Maja s polnim avtom knjig in rekvizitov, ki so popestrili stojnico, napotili proti Ljubljani in Cankarjevemu domu. Obiskovalce festivala sva želeli spodbuditi k čim dejavnejšemu sodelovanju in jih za njihov prispevek nagraditi s knjigo. Kot iztočnice za obujanje spominov sva natisnili naslove poglavij iz knjige. Obiskovalce sva spodbujali k deljenju svojih izkušenj z izhodiščnimi mislimi: otroštvo je hitro minilo, vzgoja otrok, sosedje so si nekoč pomagali, veliko lačnih ust in malo hrane, v šolo naj hodi, kdor ima čas in denar, ohcet je velika reč, danes si bomo privoščili nekaj več … Naše najzvestejše krožkarice smo povabili, da se nama pridružijo na festivalu. Res so si privoščile izlet z vlakom v Ljubljano in ogled prireditve. Svoje izkušnje so delile z drugimi obiskovalci, si temeljito ogledale stojnice, skupaj smo se fotografirali ter objavljali vtise na Facebooku.
Nekateri obiskovalci so hiteli mimo na dogodke, ki so vabili, drugi pa so se z veseljem ustavili in delili svoje spomine. Zgodbe, ki sva jih zbrali, so čase otroštva in mladosti opisovali kot lepe, razigrane pa tudi težke zaradi premalo hrane in strogih staršev. Spominjali so se složnosti med sosedi, veselja in razigranosti otrok, ki so si pekli krompir, koruzo in jabolka. Gospa pri triinsedemdesetih letih se je spominjala pesmice, s katero jo je stara mama budila, če ni vstala pravi čas: »Sedem ura že zvoni, naša Fani še leži. Pridi, pridi črni vran, zvleci jo na beli dan.« Spominjali so se vonjav otroštva, ko so kuhali milo iz kosti in gozdnih pešk, ter »lim fabrike« v bližini doma. Pripovedovali so o časih, ko pri dedku in babici ni bilo elektrike, petrolejka pa je metala strašljive sence. Elektrika pa je v hišo prinesla poleg svetlobe tudi radio Glas Amerike. Spomine na otroštvo je z modrostjo zrelih let povzela obiskovalka: »Otroštvo je bilo lepo, v starosti pa znam bolj sprejemati, dajati in živeti.«
Namen predstavitve na festivalu je bil širiti zavedanje o pomembnosti poznavanja naše preteklosti in učenja iz nje. Tako lahko kasnejše generacije gradijo na dobrih temeljih iz preteklosti, hkrati pa imamo možnosti preseči negativne vzorce in postati boljši ljudje. Pomembno je, da se pogovarjamo o dobrih in slabih straneh svoje preteklosti. Serija naših ŠK na temo zbiranja spominov iz otroštva dokazuje, da starejši ljudje radi pripovedujejo o svojem otroštvu, le vprašati in poslušati jih moramo.
Milena Korošec in Maja Kanop Krevh (maja.kanop.krevh@lu-sb.si), LU Slovenska Bistrica
Trackbacks/Pingbacks