Večina ljudi je zase prepričanih, da dobro poznajo načine, kako se naučiti nečesa novega. Sodobna znanstvena dognanja pa nas spodbujajo k sprejemanju novih koristnih navad (in/ali opustitvi kakšne neučinkovite), kadar nas čaka nov učni izziv. Spoznanja različnih znanstvenih vej je v knjigi z naslovom Kako se učimo (v slovenskem prevodu je izšla pri Založbi UMCO, 2016) strnil Benedict Carey in dodal pomenljiv podnaslov »Presenetljiva resnica o tem, kdaj, kje in zakaj se to zgodi«. Carey je po izobrazbi matematik, od leta 2004 pisec na področju znanosti in medicine pri New York Timesu.
Nekaj zanimivosti o učenju
Pozabljanje ni sovražnik učenja. Za uspešno učenje je celo nujno, saj deluje kot filter in spodbuja naknadno učenje oz. nadgradnjo, podobno kot deluje športni trening na mišice. Pozabljanje je največje v prvih dneh po učenju, nato se hitrost pozabljanja precej zmanjša. Možgani ohranijo tisto, kar je smotrno, koristno in zanimivo.
Spomin ima dve moči: shranjevalno in priklicno. Shranjevalna moč označuje, kako dobro smo se nečesa naučili, in se lahko samo veča, nikoli zmanjšuje (vse, kar smo doživeli, prebrali, videli, je nekje shranjeno, čeprav o tem ne razmišljamo). Priklicna moč označuje, s kolikšno lahkoto se spomnimo določenega podatka. Lahko je večja ali manjša, krepi pa se z učenjem in uporabo, sicer hitro peša. Več ko uporabljamo spomin, bolj ga krepimo.
Večina ljudi se pri preverjanju znanja bolje odreže, če med učenjem menja prostor, čas in metode. Staro pravilo stalnega mesta torej ne drži! Vsaka sprememba pri učenju okrepi, izostri in ohranja znanje za dlje časa.
Utvara »poznanosti« je sovražnica učenja. Ob branju besedila dobimo občutek, da nam je vsebina jasna in razumljiva, zato mislimo, da jo obvladamo. Da bi snov res obvladali, potrebujemo aktivnejše oblike učenja oz. »želeno težavnost«. Dosežemo jo s samospraševanjem, vnaprejšnjim postavljanjem vprašanj, navajanjem po spominu, glasnim interpretiranjem snovi, med hojo, s pripovedovanjem snovi nekomu drugemu. S tem spodbodimo možgane drugače kot s preprostim ponavljanjem. In še nekaj, česar nekako ne želimo sprejeti: testiranje je zelo intenzivno učenje!
Ko se nam zaradi prenasičenosti učenje zatakne, naredimo odmor z aktivnostjo, ki nas sprosti. Prekinitev med učenjem podaljša trajanje naučenega in vsebino, ki smo se jo učili pred prekinitvijo, potisne na vrh seznama opravil v naših mislih. To metodo uporablja veliko ustvarjalnih ljudi, ki potrebujejo novo idejo ali rešitev problema, odmor pa služi kot čas za pronicanje idej iz nezavednega v zavest.
Učenje raznolikih vsebin oz. vadba raznolikih veščin navidezno upočasni učenje, vendar daje bistveno boljše rezultate kot učenje le ene spretnosti oz. vsebine naenkrat. Kdor se na matematični test pripravlja z reševanjem nalog iz tudi prejšnjih poglavij in razbijanjem poljubnih miselnih orehov, se bo odrezal bolje kot npr. tisti, ki vadi samo naloge iz aktualnega poglavja. Znanstveniki poimenujejo to prepletanje.
Možgani se učijo zaznavanja z odzivanjem na zelo majhne razlike v tistem, kar vidimo, slišimo, otipamo itd. Ta lastnost je prirojena in pomeni naravno usmerjenost možganov k t. i. perceptivnemu učenju. To »učenje brez razmišljanja« poteka nenehno, samodejno. Pomeni stalen proces uglaševanja in ostrenja čutov v povezavi z možgani. Predstavlja tudi znanstveno podlago tega, zakaj so izkušnje neprecenljive: oseba, ki se z določeno dejavnostjo ukvarja dolgo in jo v praksi zelo dobro obvlada, zna hitro in nezmotljivo presoditi mnogo situacij, ki za teoretično dobro podkovanega začetnika pomenijo velik izziv.
Na učenje pomembno vpliva tudi spanje. Nezavedno obdobje počitka zbistri misli in izostri veščine ter pomaga pri shranjevanju v spomin.
Učinkovita strategija za uspeh pri dolgoročnih projektih je, da se z njimi začnemo ukvarjati čim prej, nato pa jih v pravih trenutkih odlagamo na stran. Tako dovolimo, da naši možgani tudi v fazi odmorov in spanja delujejo v naš prid.
Kaj nam torej o učenju sporoča znanost?
Učenje se lahko dogaja v koščkih, s prekinitvami, razmiki, na različnih mestih in z različnimi pristopi, ne da bi to poslabšalo rezultat – celo nasprotno, poglobi ga. Glede na vse, kar sedaj vemo o procesu učenja, ga lahko vključimo v svoj vsakodnevni ritem, tako da svoj čas za učenje naravnamo tako, kot poteka naše življenje – in ne obratno.
Veselo preizkušanje odkritij o učenju vam želim!
Nevenka Alja Gladek (alja.gladek@acs.si), ACS
