… ko smo se v skupni akciji TVU povezali z Dušico Kunaver, poznavalko slovenskega ljudskega izročila, učiteljico in zagovornico tradicionalnih vrednot.
Osrednji dogodek akcije Dediščina preteklosti je dota prihodnosti smo priredili 23. maja v romantičnem okolju Hiše medu Božnar pod Polhograjsko goro. Enega od temeljev skupne akcije je na 1. letošnjem sestanku mreže TVU postavila Dušica, ko je prisotnim spontano pojasnila, kako globoko je slovensko ljudsko izročilo povezano z grafično podobo TVU (delo Davida Fartka).
V uvodnem nagovoru je direktor ACS mag. Andrej Sotošek povezal delovanje študijskih krožkov z nastajanjem lepih in uporabnih izdelkov. Njegovo sporočilo sta »v živo« ilustrirala predstavnika letošnjih dobitnikov priznanja ACS, ŠK Lipovci, ki sta prikazovala izdelovanje košar iz vrbja.
Področji kulture in izobraževanja sta preveč pomembni, da bi ju zaupali samo državi.
Smo ponosni na kulturno dediščino? Verjetno. Znamo vzpostaviti odgovoren odnos do nje? Po besedah Magdalene Tovornik iz Slovenske nacionalne komisije za UNESCO ta ustanova povezuje vladni in nevladni sektor. Koordinator slovenske kulturne dediščine je Slovenski etnografski muzej. Slovensko ljudsko izročilo se ne dogaja na ravni države, ampak se prenaša iz roda v rod v lokalnih okoljih. Odgovornost prebivalcev je, da ga kot delovno gradivo ali ustno izročilo prenašajo na mlajše.
Tako kot učenje je tudi med primeren za vse generacije in za vsa okolja.
Povezavo med medom in znanjem smo našli že ob pripravi letaka za skupno akcijo. Mag. Malči Božnar iz domače Hiše medu je našla še eno. Tudi naslovno reklo je lepo pojasnila – ko je človek krčil gozd, mu je včasih padla sekira v (divji) med. Od tedaj dalje je bil preskrbljen. Čebele so Slovenci kmalu udomačili in namenjali vse več časa in pozornosti tako njihovim bivališčem kot tudi pridelkom.
Kje so tiste stezice …
Dušica je začela in smo pritegnili. Tako smo se uglasili na osrednji del srečanja – pogovor z naslovom Obujamo in ohranjamo kulturno dediščino – ker nam je mar! Vsi trije govorci – poleg Dušice (Turistično in kulturno društvo Naše gore list) še Jože Prah (Zavod RS za gozdove) in Lujz Sraka (LU Murska Sobota) – so se strinjali, da VŽU osmišlja življenje tako starejšim kot mlajšim. Dušica v svojih nastopih vedno poudarja, da je vsa slovenska zgodovina, resničnejša od uradne, skrita v ljudskih zgodbah, pripovedovanih iz roda v rod. Jože Prah, gozdar, v svojem lokalnem okolju s študijskimi krožki in številnimi drugimi dejavnostmi ohranja tradicijo in ozavešča o pomenu dediščine. Lujz Sraka, strokovni sodelavec LUMS, je z vsem svojim bitjem vpet v lokalno dogajanje. Nekaj manj znanih dejstev o priključitvi Prekmurja matični domovini je povezal z opisom številnih dejavnosti, s katerimi v Prekmurju – medgeneracijsko – ohranjajo tradicijo. Izdelovanje košar v živo je to ilustriralo na poseben način.
Promocija kulturne dediščine v okviru TVU je več kot primerna – strinjali smo se, da ni smiselno tudi te odgovornosti prenašati na šolo. Naj se naučijo peti, plesati, kuhati, peči, plesti, vesti … v manj formalnem okolju – pri starših, dedkih, babicah … in, zakaj ne, – na dogodkih festivala učenja v svojem domačem okolju.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
Foto: Janez Platiše
