Univerzi za starejše Jesenice in Kranjska Gora imata dolgoletno tradicijo. Združujeta starejše, ki želijo ostati ali postati aktivni, radovedni in ustvarjalni. Temelje za to edinstveno skupnost na Jesenicah smo postavili leta 2011 na ustanovnem srečanju Univerze za starejše. Dve leti kasneje smo v sodelovanju z Občino Kranjska Gora ustanovili Univerzo za starejše tudi v tej občini.
Pogosto razmišljam o tem, kako drugačno je učenje v zrelih letih od tistega v mladosti. Takrat gre pogosto za pritiske, povezane z doseganjem poklicnih ciljev, pridobivanjem formalnih kvalifikacij in iskanjem svojega mesta na trgu dela. Pozneje postane učenje priložnost za osebno rast, druženje in raziskovanje dinamičnega sveta.
Na univerzah za starejše, ki delujeta pod okriljem LU Jesenice, smo se z udeleženci spoznavali postopoma in spontano, predvsem po njihovih korakih v smeri vseživljenjskega učenja. Tisti negotovi, previdni so pogosto govorili o dvomih, predvsem pa o iskanju potrditve, da je odločitev za učenje prava. Posedovali pa so tudi nekaj izjemnega – pogum, s katerim so se kljub negotovosti podali v neznano in sprejeli izziv.
Spoznanja in izkušnje, ki jih pridobivam na tej poti, me vodijo k razumevanju, kako pomembna je v teh trenutkih. Udeležencem, predvsem ranljivim, omogočimo prostor, kjer se lahko počutijo sprejete, motivirane in pripravljene na nadaljnje korake. Našim udeležencem pridobivanje znanja in kompetenc ne pomeni le intelektualne rasti, temveč tudi širjenje socialnih povezav in večjo življenjsko energijo.
Sekcije univerz za starejše so skrbno zasnovane, da pokrivajo širok spekter tem – od umetnostne zgodovine, geografije in kulturne dediščine do medosebnih odnosov, jezikovnega izobraževanja, umske vadbe in športnih aktivnosti. Pridobljeno znanje ni zgolj teoretično; njegova prava vrednost se kaže v njegovi neposredni uporabnosti v vsakdanjem življenju. S pridobljenima znanjem in energijo udeleženci bogatijo tudi skupnost, saj vseživljenjsko učenje ni le osebna rast, ampak tudi priložnost za povezovanje in aktivno soustvarjanje družbe.
Na obeh naši univerzah se trudimo ustvarjati spodbudno okolje, kjer se udeleženci počutijo sprejete, motivirane in varne pri raziskovanju novih znanj. Ni ocen, ni pritiskov ali časovnih omejitev. Učenje poteka v ritmu, ki najbolj ustreza posamezniku, kar omogoča veselje do novih spoznanj brez stresa. Naša pozornost je usmerjena v medosebne odnose, ustvarjanje občutka pripadnosti in omogočanje aktivnega sodelovanja. Udeleženci cenijo odprtost in dostopnost predavateljev ter sproščeno vzdušje.
Velik poudarek dajemo tudi učenju izven učilnic – na različnih ekskurzijah se udeleženci srečujejo z vsebino, ki jo spoznavajo na predavanjih.
Tako je bilo tudi na ekskurziji na Jezersko, ki je potekala v okviru sekcije kulturna dediščina. Udeleženci so si ogledali cerkvi sv. Ožbolta in sv. Andreja, Šenkovo domačijo ter Jenkovo kasarno in druge lokalne posebnosti, o katerih so se prej učili.
Ko sem stala tam, pred tisto staro hišo z lesenim gankom, sem si lahko čisto živo predstavljala zgodbe, ki smo jih obravnavali na predavanjih. Jezersko sem poznala, pa vendar sem ga tokrat videla z drugačnimi očmi.
Ravno taka doživetja ustvarjajo močne vezi med udeleženci in poglabljajo njihovo razumevanje vsebine. Tako znanje ne ostane le zapisano v zvezkih, temveč postane del njihovega vsakdana.
Na LU Jesenice se trudimo, da ne ustvarjamo le prostora za učenje, temveč tudi prostor za življenje. To nam uspeva tako, da prisluhnemo korakom, ki jih udeleženci univerz za starejše delajo na svoji poti – vsakemu posebej, s spoštovanjem in razumevanjem. Pozorni smo na njihove želje, interese, izkušnje in ritem, ki jim ustreza. Sekcije se zato ne oblikujejo za ljudi, ampak skupaj z njimi. Ustvarjamo vsebine, ki niso le koristne, ampak tudi navdihujoče. Kajti vsak nov korak – naj bo še tako negotov ali odločen – vodi k novim znanjem, novim prijateljstvom… novim izkušnjam. Vodi k nečemu dragocenemu.
Katarina Bertoncelj (katarina.bertoncelj@lu-jesenice.net), LU Jesenice
