V okviru projekta Erasmus+ Multikulturnost je naša prednost sem se udeležila usposabljanja z naslovom Refugees and Immigrants: Social Inclusion to EU through Non-Formal Education, ki je bil oktobra na Cipru. Cilj tečaja je bil pridobiti znanje o sprejemanju in spoštovanju drugačnosti, ki nam nevede otežuje delo, saj pogosto predstavlja nekaj nenavadnega ali celo neznanega.
Na usposabljanju nam je bila na različne načine približana pot begunca. Težko v celoti razumemo njegov položaj, zato je predavateljica uporabila različne praktične vaje, ki naj bi nam pomagale čim bolj občutiti, v kako stresnih okoliščinah se znajdejo posamezniki, ki morajo v nekaj minutah zapustiti svoj dom in vse, kar so gradili celo življenje.
Na vajah smo spoznali, koliko poguma je potrebnega, da se odpravijo na pot, ki je ne morejo vnaprej načrtovati. Nikakor ne morejo biti pripravljeni na izjemno težke razmere, ki jih čakajo.
Na podlagi predstavljenih zgodb smo se preko dela v skupinah preizkušali v različnih vlogah. Spopadanje z zavrnitvami na mejah in mučnim uveljavljanjem pravice do azila povzroča svojevrstno stisko, ki jo obrobni opazovalci le stežka razumemo, ker nam je ni treba reševati. Vedno sledi soočenje z dolgimi birokratskimi postopki, iz katerih se le stežka razvije status begunca, ki končno nudi nekaj pravic.
Še težje pa je začeti življenje na novo v tujem okolju. Bolj kot zmoremo stopiti v njihove čevlje, lažje bomo razumeli težo njihovih bitk. Da bi zmogli spoštljiv medkulturni dialog, potrebujemo znanje za ravnanje. Pogosto se naša zaznava slišanega pomembno razlikuje od doživetega. Zato je tako pomembno, da najprej vedno znova preverjamo, ali sogovornika razumemo prav. In ko nam to uspe, se potrudimo še malo. Odstopiti moramo od moči, ki nam ne pripada (vem, kaj je najbolje zate!) in poslušati, slišati begunca. Kaj misli, kaj želi in česa ne?
Težke situacije nas opolnomočijo, omogočijo razvoj naše lastne moči. Ta je povezana z našimi sposobnostmi, talenti, znanji, pogumom, ki se ob težkih preizkušnji zamajejo, lahko zrušijo. A ne izginejo! Še vedno jih imamo, še vedno so znotraj nas samih, le svoje funkcije ne zmorejo več opravljati tako dobro, kot so jo pred določeno travmatično izkušnjo. Zato je podpora tistemu, ki jo potrebuje, da se vrne v svoj center moči, tako pomembna. Sam mora biti nosilec svojega napredka. Kadar ne zmore, pa je prav, da mu pomagamo.
Verjetno smo se že vsi kdaj znašli na daljših počitnicah v kakšni oddaljeni deželi. Sprva nam je bila drugačnost države gostiteljice všeč, a na neki točki smo se ujeli v razmišljanju, da je čas, da se odpravimo domov. »Povsod je lepo, a doma je najlepše!« Begunci niso na počitnicah in domov se najbrž nikoli več ne bodo vrnili. Dom si morajo ustvariti ponovno in ob tem potrebujejo pomoč okolja, v katerem bodo zaživeli. Kadar si teorija in praksa sežeta v roko, lahko vidimo, kako pomembne so razlike med nami. Pri delu, ne samo z begunci, ampak tudi z drugimi ciljnimi skupinami, bomo uspešni, ko bomo te razlike zmogli videti kot dobre. Pristopi, predstavljeni na usposabljanju Refugees and Immigrants: Social Inclusion to EU through Non-Formal Education na Cipru so temeljili na komunikaciji kot bistvenem orodju za vzdrževanje odnosov z drugimi, izmenjavi dobrih praks, motivaciji in opolnomočenju proti socialni izključenosti.
Dobre zgodbe se pišejo, ko ima človek po hudi izkušnji možnost okrevati. To pa se lahko zgoditi samo v varnem odnosu, ob nekom, ki mu je mogoče zaupati.
Katarina Bertoncelj (katarina.bertoncelj@lu-jesenice.net), LU Jesenice
