Človek je tako naravnan, da o trpljenju, težkih odločitvah in drugih bremenih, ki ga spremljajo, več razmišlja in govori kot o svetlih plateh življenja. Skrbi jemljejo več časa in moči kot sproščenost in mir. Če je preveč miru, postanemo nemirni.
Školjka na morskem se dnu razbolela je,
v biser je stisnila svojo vso bol –
srce poeta – kaj v tebi se zbralo je?
Srce poeta – od nje si bolnó.
O tem govori Župančič v svoji pesmi, ko pravi, da je pesnitev podobna biseru. Vanj školjka iztisne svojo bolečino. Pesem Duma, s katero se navedena kitica konča, govori prav o bolečini, ki jo čuti pesniški subjekt.
Rdeča nit: trpljenje
V sezoni 2025/26 smo v bralnem klubu ACS (po)doživeli številna raznolika čustva. Če rečem, da smo precej jokali, ne bom pretiravala. Pa ne vedno od hudega. Na trenutke so se nam v očeh bleščali biseri, posledice sočutja, nežnosti, lepih čustev.
Vsa dela pa lahko povzamemo v eni besedi: trpljenje.
Ana Schnabl: September
Začeli smo zadnjega septembra z istoimenskim romanom Ane Schnabl, ki je zanj prejela nagrado kresnik. Zgodba je vse prej kot enostavna. Junakinja išče sebe in na svoji poti najde marsikaj, precej pa tudi izgubi. Bori se za pravico, ki navsezadnje zmaga. Čeprav ne bi mogli reči, da je ona zmagovalka te zapletene zgodbe …
RAVNATELJICA
Glejte, z Evelin ni bilo nikoli nobenih težav. No, obveščena sem bila, da še ni suverena pri branju, ampak razen tega je dobra učenka. Takih bi si želeli še več.
oče: čudn, z ženo precej bereva
mama: branje pogosto vadiva
Evelin pomisli: enkrat sva ga
Katarina Keček: Okupatorjeva hči
Zgodbo, ki odpira rane zgodovine, smo zelo različno doživele. Ob osamosvojitvi Slovenije smo bile nekatere stare okrog dvajset let, nekatere pa se še niso niti rodile. Mednje sodi sodelavka Meta, ki je knjigo predlagala, saj je želela vedeti, kaj se je dogajalo in kako je mogoče, da so bili nekateri izbrisani. Podelile smo svoje spomine – vezane na dogajanje v 10-dnevni vojni in poznejši čas, na spopade in mobilizacijo, družinske spore zaradi vojaškega poklica in narodnosti, osebna doživetja iz tistega časa.
Heeej, ej, kam pa te ti greš, Stojanovićka?« »Kam? V zaklonišče vendar. Zakaj?« vprašam začudeno. »Ja, to pa nea gre tak, čaki malo,« reče z nasmehom. »Tvoj stari nas bombardira, ti boš pa tu z nami v zaklonišču al ka??!« Ljudje tečejo proti zaklonišču, le midva z bratom hodiva počasi, korak za korakom, v nasprotno smer. Brez besed se vrneva v stanovanje, Vlado se takoj skrije v svojo trdnjavo.
Kar je doživljala pripovedovalka takrat in po vojni, ko je bila izbrisana, je grozljivo. Pravzaprav nenavadno, da je sploh lahko preživela. Danes, v dobi digitalizacije in GDPR, ne bi mogla ostati na svobodi. Pripombe izkušenih bralk so se nanašale na slog in številne nedoslednosti; žal nam je, da knjiga nima urednika. Meta je o knjigi in srečanju napisala prispevek, v katerem je povzela tako dogajanje v romanu kot naše razpoloženje.
Bralno srečanje s poezijo
Decembra smo brali poezijo. Zasedba kluba je bila nekoliko drugačna, saj tudi branje poezije zahteva posebno pozornost.
Vse, kar poezija zahteva, je odprtost misli, srca, duha. Ni treba, da si visoko izobražen in intelektualno superioren, da bi razumel poezijo. Njeno sporočilo je univerzalno in presega kraje in čase. Bralca nagradi bogato – včasih z drobcem lepote, včasih z intelektualnim zbodljajem, včasih z ogledalom, ki razjasni nekaj, kar je prej tičalo v poltemi, spet drugič nas njen ritem zaziba v spanje in razsvetli našo notranjo pokrajino.
Vsak od udeležencev srečanja je drugim prebral pesem iz knjige, ki jo je prinesel s seboj. Nekdo je izbral svojo najljubšo zbirko, drugi najljubšega avtorja, tretji so knjigo po naključju izbrali v knjižnici, četrti so se odločili za uglasbljeno poezijo. Vsak je na srečanje prinesel delček sebe in se razkril skozi deljene verze in rime.
S tem smo se pridružili pobudi Nacionalnega meseca skupnega branja (NMSB) 2025, ki je nagovarjal h glasnemu branju in pripovedovanju. Alenka je o srečanju napisala prispevek, ki je lepo obogatil decembrsko številko e-Novičk ACS.
Markus Zusak, Fant, ki je postal most
Originalni naslov romana avstralskega pisatelja, ki ga morda poznate po knjigi Kradljivka knjig, je The Bridge of Clay. Če vam povem, da je fantu, ki je postal most, ime Clay, boste razumeli dobršen del metaforike v romanu.
Srečanje kluba je bilo v nesrečnem obdobju v začetku februarja (petega!), ko so bili sodelavci obremenjeni s številnimi nalogami, zato se nas je zbralo le pet. Kar je neznansko simbolično. V knjigi namreč nastopa pet bratov, ki imajo pet živali.
Vsak fant je stal – sključeno, a hkrati togo – z rokami v žepih. Če bi imela psica žepe, bi zagotovo tudi ona imela v njih tačke.
Morda se sliši zabavno, pa je daleč od tega. Zgodba je težka, zahtevna. Prevevata jo ljubezen in muka. Čustva so redko izražena z besedami, zato je še toliko huje. Vendar knjigo zaznamuje povezanost, ki sega onkraj groba, kot lepilo in kot most. Zahvaljujoč Clayu. Še po nečem si je mogoče zapomniti roman: v njem junaki dobijo drugo priložnost in stvari so lahko lepe, čeprav so težke.
Valerie Perrin: Sveža voda za rože
K branju tega presunljivega romana nas je povabila direktorica dr. Nataša Potočnik z besedami: »Roman izvabi takšno paleto raznovrstnih čustev, da si jih boste morali sproti zapisovati.« Seveda je imela več kot prav.
Ob romanu smo jokale, obsojale, pomilovale, se zgražale, spreminjale stališča, predvsem pa se čudile, kako lahko oseba, ki toliko trpi, najde v življenju toliko tolažbe za druge in toliko moči zase.
Učenje branja je kot učenje plavanja. Ko človek usvoji plavalne zamahe in ga mine strah pred utopitvijo, je vseeno, ali mora preplavati ocean ali bazen. Gre le še za vprašanje dihanja in treninga.
Junakinja svojo življenjsko zgodbo uspešno gradi ravno zaradi učenja – pri tem je neizprosna do sebe in zavrne vsako nasprotovanje drugih. Z njeno pretresljivo zgodbo se povežejo še druge, ki posredujejo en življenjski nauk za drugim.
Jens Liljestrand, Tudi če se vse konča
Roman švedskega novinarja nas obkroži z okoliščinami, ki si jih lahko predstavljamo: okoljska katastrofa, nepovezana družina, starši treh otrok, ki jih potrošniška logika pahne v nepredstavljive odločitve … Ob robu pa 14-letnica, ki edina zna izkoristiti krizo sebi v prid, sin slavnega očeta, ki sprejema same napačne odločitve, vplivnica, ki dokaže, da skrb za druge vzbudi najboljše v nas, skušnjave s tehnologijo prepojenega odraslega posameznika … Štetje všečkov in dokazovanje pred drugimi – za vsako ceno.
Knjiga nastavlja ogledalo vsem nam, ki imamo srečo, da živimo v teh časih. Cinično bi bilo reči, da so v tem romanu junaki večinoma sami krivi za svoje trpljenje. Vsekakor imajo težavo sprejemati odgovornost.
Trpljenje v obravnavanih romanih ima številne podtone. Izteče se v različne pokrajine, vendar za noben konec ne bi mogli reči, da je črnogled. Junaki so dejavni, na svoj način se borijo, zase in za druge. To vodi v pomiritev in upanje na sprejemljivo, če že ne lepo prihodnost. Razen pri zadnjem morda. V romanu Tudi če se vse konča je naivno pričakovati, da bodo družinski člani vse v krizi nastale konflikte kar tako premagali. Razen če jih bo v roke vzela Vilja …
Ugotovil sem, da ljudje v obdobju največje bede in nemoči niso nujno jezni, konfliktni in nasilni, temveč poskušajo najti uteho v različnih sferah naravnega in nadnaravnega.
Prebrane knjige so nas povezale in obogatile. Veselimo se prihodnje sezone. Začnemo 17. septembra s kresnikom 2022: romanom Sto let slepote Romana Rozine. Tudi ta je prežet s trpljenjem, kritično pa prikaže tudi polpreteklo slovensko zgodovino.
Prepričana sem, da stoletju slepote sledijo krasne knjige. Približale nam bodo zgodbe posameznikov in skupnosti, se nas dotaknile in nas povezale. Tudi naši pogovori bodo rodili bisere – nove poglede, spoznanja, znanje – o ljudeh in knjigah.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS