Medpumovski turnir je športno srečanje udeležencev, mentorjev in drugih povabljenih deležnikov programa PUM-O+. Vsako leto ga organizira celjski Zavod za vas živim, ki je izkušen izvajalec omenjenega programa. Ekipe tekmujejo v izbranih disciplinah. Na voljo so: odbojka, nogomet, balinčkanje in vlečenje vrvi. Tista z največ zmagami osvoji pokal, ki ga hrani do naslednjega turnirja.
14. maja so se ekipe udeležencev iz vse Slovenije srečale že 17. po vrsti. Lanski zmagovalci, Zagorjani (Zagorje ob Savi), so predali pokal domačinom, Celjanom. Zmagovalcem in vsem udeleženim ekipam iskreno čestitam!
Izza športne arene pa je turnir predvsem čudovita priložnost, da se med seboj povežemo tako udeleženci kot mentorji iz vse Slovenije; vedno se namreč zgodi, da se vsi še ne poznamo med seboj. V neformalnem vzdušju si med seboj izmenjamo informacije, prakse, skratka se družimo ob skupnih vprašanjih in problemih.
Zame je turnir dragocen tudi zato, ker se lahko pogovarjam z različnimi udeleženci iz različnih krajev Slovenije. Mladi me vedno znova navdihnejo in odprejo vprašanja, o katerih potem še dolgo premišljujem. Tokrat sem se pogovarjala s štirimi. Prvi sogovornik prihaja iz Gambije, drugo je dekle, ki je doma na manjši hribovski kmetiji. Dva sta likovno nadarjena; enega zelo zanima paleontologija, zato portretira predvsem prazgodovinske živali. In to odlično!
Življenje na hribovski kmetiji
Sogovornica s hribovske kmetije mi je neobremenjeno pripovedovala o delu na kmetiji. Sprašujem se, ali se dovolj posvečamo potrebam mladih, ki tako kot ona, vsak ljubi dan skupaj z drugimi družinskimi člani ohranjajo svojo dediščino. Skrbijo, da se travniki ne zarastejo, da je gozd pospravljen, da nakrmijo živino, da si pridelajo domačo hrano, ki ima okus po tradiciji … in se bo morda ohranil prav zaradi te mladenke, ki sedaj obiskuje PUM-O+. Oba starša sta poleg kmetije zaposlena, moja sogovornica pa v šoli ni bila uspešna. Delo na kmetiji včasih vpliva tudi na njeno udeležbo v programu. Je bilo podobno tudi v šoli? Družinsko kmetijo ima rada in jo želi ohraniti. Čutim, da je naša dolžnost, da ji pri tem pomagamo. A o tem kdaj drugič.
Hvala gostiteljem!
Nazadnje, čeprav bi si zaslužili, da jih postavim na prvo mesto, se želim zahvaliti gostiteljem. Mojca, Barbara in Veronika, mentorice PUM-O+ Celje, poskrbijo za vse. S toplo malico nahranijo več kot 100-glavo množico. Potem so tu še vabila in zbiranje prijav, priprava plaket, pravila tekmovanja, potrebni rekviziti, sodniške ekipe, kombinatorika tekmovalnih ekip, beleženje rezultatov in vse, kar je potrebno, da je na voljo dovolj tekočine (mimogrede: v PUM-O+ Celje izdelujejo odličen sirup iz zelišč, ki jih pridelajo na svojem urbanem vrtu). Hvala tudi direktorju Viktorju Gancu, ki je bil z nami ves čas in je z gromkim glasom povezoval turnirsko dogajanje; pa Rafu Pinozi, ki je tako in drugače zaslužen, da turnir lahko poteka. Velika hvala tudi vsem mentorskim ekipam, ki se vsako leto povežejo in poskrbijo, da mladi lahko pridejo v Celje. Zagotovo so med njim tudi taki, ki se redkeje lahko odpravijo od doma.
Letos je bilo poleg celjskih roza majic videti največ modrih iz Prekmurja. Trem skupinam letos ni uspelo priti. Veselim se prihodnjega leta, ko se bomo, upam, tudi z njimi lahko ponovno srečali v Celju.
Natalija Žalec, MAEd (natalija.zalec@acs.si), ACS