Sredi februarja sem z »zadnjim vlakom« pred izbruhom novega koronavirusa za teden dni odpotovala na mobilnost v Španijo. To je bila zadnja od štirih mobilnosti, ki smo jih na ZLU izvedli v okviru projekta ERASMUS+ KA1 z naslovom Inovativni pristopi dela z ranljivimi ciljnimi skupinami. Mobilnosti v tujini smo izkoristili za spoznavanje primerov dobrih praks sorodnih organizacij iz različnih evropskih držav.
Kot prva iz naše ustanove sem se na mobilnost odpravila popolnoma sama, zato je bil to zame precejšnji izziv. Moje senčenje (‘job-shadowing’) v Španiji je gostil Centre Integrat Public de Formació Professional Luis Suñer de Alzira, šolski center za poklicno izobraževanje v manjšem mestu Alzira. Program so pripravili tako, da sem v času mobilnosti v Alziri obiskala še dve drugi ustanovi, ki se ukvarjata z IO, nato pa sem dva dni preživela še v večjem centru v bližnji Valenciji. Program se mi je zdel zelo posrečen. Prvi del mobilnosti sem preživela v manjšem lokalnem okolju, podobnem temu doma, v drugem delu pa sem imela priložnost obiskati ustanovo, ki deluje regionalno, in izkoristiti prednosti večjega mesta tudi za kulturno izobraževanje.
V okviru mobilnosti sem obiskala štiri različne ustanove in spoznavala njihove prakse dela z odraslimi ter španski šolski sistem. V kolažu različnih vtisov izstopajo male, morda na prvi pogled nepomembne prakse, ki pa so spodbudile razmišljanje in ideje o prenosu izkušenj. Tako sem se npr. po naključju srečala s predmetom, v okviru katerega dijake pripravljajo na delo v podjetjih, tako da jih podrobno seznanjajo z zakonom o delovnih razmerjih, pogodbami, izračunom plače na plačilni listi, udeležbo delavcev v podjetju, aktivnim iskanjem zaposlitve, varstvom pri delu itd. Te teme pri nas mnogi zaposleni slabo poznajo. Dobila sem tudi nekaj idej za aktivno vključevanje prostovoljcev Erasmus+ na naši ustanovi, ki je včasih oteženo zaradi jezikovnih ovir, pa ideje za promocijo, motiviranje in sodelovanje s podjetji. Ponosna sem tudi na interaktivno predstavitev Slovenije in našega šolskega sistema, ki sem jo pripravila za dijake in jim je bila zelo všeč. Slovenije prej namreč praktično niso poznali. Med mobilnostjo sem imela veliko priložnosti za refleksijo in kritični razmislek o organizaciji IO v Sloveniji, na katero sem pogledala z neke druge zorne točke. Pri tem sem ponovno dobila potrditev, da je to področje v Sloveniji strokovno zelo dobro podprto, največ pomanjkljivosti v primerjavi z drugimi državami je na področju financiranja.
Mobilnost je bila zame osebno pomembna tudi kot kulturna izkušnja. Komunikacija v angleščini je bila na sporedu ves čas, poleg španščine pa sem se srečala tudi z valencijanščino, saj je področje dvojezično, pa z izseki iz zgodovine, kulture in lokalnih običajev. Nenazadnje je bila mobilnost pomembna tudi kot socialna izkušnja. Na eni strani sem dobro prestala izziv, ki sem si ga naložila. Na drugi strani sem navezala veliko stikov (neprimerno več kot na mobilnostih, kjer sem bila del večje skupine), nekatere bomo morda v prihodnosti še utrdili. Ustanova gostiteljica namreč želi sodelovati s slovenskimi podjetji in šolami pri izvedbi praktičnega usposabljanja. Z veseljem posredujem kontakt vsem, ki bi bili preko mobilnosti Erasmus+ pripravljeni gostiti španske dijake na praksi. Nakazuje se tudi sodelovanje z regijskim centrom za IO v Valenciji. Slovenske prakse so naredile dober vtis, zato si želijo obiskati Slovenijo in izvedeti več.
Valentina Uran (valentina.uran@zlu.si), ZLU
