Včasih pozabimo, da se je mogoče izraziti na več načinov, ne le z besedo – napisano ali izrečeno. Zadnjega dne Evropskega tedna poklicnih spretnosti (ETPS) nas je – po dvodnevni obilici (na)govorov in predstavitev – presenetil Jinko Adams, ambasador ETPS iz Nizozemske, ki je na odru zaplesal. S plesnimi gibi je najprej potožil nad dolgočasnostjo osamljenega učenja za klopjo, s knjigami ali računalnikom … Potem pa preskočil v življenje, prakso, kjer sodelujejo telo, glava, srce, ljudje … kot eno, kjer prihajajo impulzi iz okolja in je zaznati vpetost v širšo okolico – vse v dinamičnem, navdušujočem vrtincu veščih gibov. V avditoriju je završalo, doživetje nas je popeljalo v neko novo razsežnost, z bučnim ploskanjem smo se vključili vanjo. Pa četudi je bil predmet performansa (le?) poklicno izobraževanje in usposabljanje. Ali pa čisto zares prav iz tega razloga – velika večina udeležencev sklepnega dela ETPS je bila namreč iz vrst odločnih podpornikov VET, mnogi so prejšnji večer prejeli priznanja.

V Jinkovi kratki predstavitvi lahko preberemo, da se je po končani srednji poklicni šoli odločil za študij sodobne plesne umetnosti. Želi si navduševati druge, naj sledijo svojim sanjam in strastem.

V teh dneh sem, predvsem v odmorih, tu in tam naletela tudi na dvomljivce. ‘Pa je v praksi res tako? Pri nas že ne. To je samo blišč prireditve, ki EK veliko pomeni, za katero namenja ogromno denarja, v resnici pa je v praksi kup problemov,’ je bilo slišati.

Odkar pomnim, vidim obe plati nekega pojava. Zato se včasih težko odločim za eno možnost ali pa premalo goreče zagovarjam prvo plat, saj je na moji notranji tehtnici enako težka tista druga. Skozi življenje sem se pobotala s to svojo lastnostjo, ker mi omogoča, da sem preprosto pozitivno naravnana – do velike večine stvari, z vedenjem, da nič ni samo dobro ali slabo.

Če sta ETPS ali VET kot tak obogatila življenje vsaj eni osebi ali peščici ljudi, potem je vredno. Verjamem pa, da je takih, ki to, kar smo v teh dneh slišali in doživeli, veliko – na strani udeležencev kot tudi učiteljev, mentorjev, mojstrov. Obrazi finskega VET so bili tudi mladi in odrasli, ki so nam odpirali vrata, nas usmerjali po labirintu mogočne Finlandie, prevzemali garderobo, reševali drobne zagate … V zahvalnih govorih so bili spoštljivo omenjani kot vitalni del organizacijske ekipe.

Tega dne je bilo seveda izrečenih kar nekaj besed – zahval, povzetkov, spoznanj. Med prvimi nastopajočimi je bila Li Andersson. Udeleženka, dijakinja VET, ste najbrž pomislili. Ne, glava izobraževanja na Finskem – ministrica! Preprosta pojava, preproste besede brez govorniških bravur, a s toliko globljimi sporočili – takšni Finci pač so. Vmes pa izjave, kot je tale: ‘Naj imajo drugi ministrstva za finance, obrambo, infrastrukturo … Priznavam njihov pomen, obenem pa vem, da je ‘moje’ ministrstvo najpomembnejše – ker povezuje vse vidike življenja in ker zanje krepi človeka – vse generacije, družbo kot celoto.’

Li je napovedala, da bodo v kratkem, še pod okriljem svojega predsedovanja Svetu EU, organizirali konferenco dveh resorjev – izobraževanja in financ, saj je denar treba še bolj usmeriti v posameznika, njegovo vzgojo in vseživljenjsko učenje.

Druga uvodna govornica je bila komisarka Marianne Thyssen, prva dama ETPS. Skupaj z Li sta v tviterskem svetu prejeli poklon s trditvijo, da sta osebi, ki trdno verjameta v VET in odločilno oblikujeta njegovo prihodnost. Thyssenova je med stoječo ovacijo v zahvalo za svoja prizadevanja in ob odhodu iz vlade EK prejela polsteni šal – delo mlade udeleženke finskega VET.

​Med drugim nam je Thyssenova zaupala, kako je pred štirimi leti nastala zamisel o ETPS. V Junckerjevi vladi je bila zadolžena za zaposlovanje, socialno vključenost in mobilnost delavcev, po enem od uvodnih sestankov s predsednikom EK pa je v svoj resor dobila še problematiko spretnosti. Še ožje pa izziv, kako doseči, da bi VET med mladimi postal prva izbira na njihovi izobraževalni poti. V njeni ekipi so si zamislili manifestacijo, ki bi opozorila na to, da je VET priložnost za odkrivanje  lastnih talentov in prava pot h kakovostnim zaposlitvam – ne le za mlade, tudi za odrasle. Že prva dva ETPS, z osrednjim dogajanjem v Bruslju in na stotinami dogodkov po vsej Evropi, sta navduševala s priložnostmi, ki jih odpira VET mladim in starejšim. Najbolje so o tem pričali udeleženci sami. Lani, pod okriljem avstrijskega predsedovanja, se je število dogodkov povzpelo nad 1.800, našteli so 2,4 milijona udeležencev  ‘v živo’ in 39 milijonov doseženih prek družbenih omrežij.  Lanski ETPS je bil namenjen izpostavljanju možnosti za ranljive ciljne skupine ter razpravam o izzivih, s katerimi se bo moral VET spoprijemati v prihodnje. Med njimi so tudi demografske spremembe, zato je bila problematika pre- in dokvalificiranja odraslih aktualna že lani.

Letošnji dogodki ETPS so to temo nagovarjali še bolj neposredno in pri tem opozarjal na izjemni pomen mehkih veščin, medgeneracijskega učenja, drugačnih pristopov pri poučevanju odraslih oziroma delu z njimi in podobno. O tem je tekla beseda v poročilu in kasnejši razpravi o ključnih rezultatih pestrega dvodnevnega dogajanja. Več bo mogoče izvedeti v gradivih, ki bodo v nekaj tednih objavljena na spletni strani. Za zdaj pa le rezultat glasovanja nas, udeležencev, o temi, ki naj bi krojila zaključni panel vplivnih strokovnjakov. Spodnji razpored brez dvoma odraža vtise, ki smo jih odnesli s predhodnih dogodkov. Zelo sem bila vesela četrte uvrstitve teme o krepitvi učečih se, ki naj dobijo svoj glas v upravljanju VET. Iz razprave je bilo sicer razbrati, da so si ta glas predstavljali predvsem kot vključevanje učečih se v promoviranje svojih dosežkov. A potrpežljivost je lepa čednost – nekoč bo zamisel o dejavnem vključevanju udeležencev v vse faze učnega procesa pa tudi njegovega upravljanja zaživela – v to trdno verjamem.

V programu tega dne se je večkrat znašla tudi gibljiva slika. Videi so nastali od odprtju ETPS, na osrednjem dogodku, pri dobitnikih priznanj, na hodnikih med našim neformalnim druženjem med odmori – v vseh je čutiti veselje, zagnanost, ponos. V kratkem bodo videi na voljo tukaj.

Naslednji ETPS bo pod nemškim predsedovanjem Svetu EU, od 9. do 13. novembra 2020 v Berlinu. In če si drznemo napovedati, bo v drugi polovici 2021 skupaj s predsedovanjem njegovo organizacijo prevzela Slovenija. Med govorci je bil letos tudi predstavnik Madžarske, ki prednjači s številom nacionalnih dogodkov ETPS – v skupni koledar so jih prispevali kar 333 (Slovenija 16). Brez dvoma je ETPS izziv, ki se ga je najbolje lotiti že kar naslednje leto ali še bolje – letos. Madžar je povedal, da je bil stranski učinek njihove vključitve v ETPS  boljša povezanost z izvajalci v državi ter povsem drugačna zaznava VET pri različnih javnostih. Seveda je ključnega pomena ustanova, ki dogajanje koordinira, zato se bo treba v Sloveniji odločiti, kdo bo odigral vlogo koordinatorja ETPS 2021. To zagotovo ni ACS, ne vidim pa ovir za naše dejavno vključevanje in povezovanje, še posebej zato, ker imamo s projektom TVU dragocene izkušnje z organiziranjem promocijskih kampanj.

Še beseda o učnih in kulturnih hramih

ETPS 2019 je potekal v kongresnem in kulturnem centru Finlandia Hall, ki je do zadnje podrobnosti (tudi ročaji na vratih) stvaritev finskega arhitekta Alvara Aalta. Zgrajena je bila v obdobju 1967–1971 in dopolnjena 1973–1975. Njena obsežnost, prostornost, ki jo pričarajo visoki stropi, in navidezna preprostost so me prevzeli.

​Po mojem mnenju še veličastnejša pa je sosednja stavba – Osrednja knjižnica Oodi Helsinki. Vzbudila mi je vtis, da gre – po obliki in vsebini sodeč – za simbolično Noetovo barko. Ko sem namreč v odmoru na hitro obredla njeno notranjost, sem bila osupla nad živahnim dogajanjem. Skoraj sem pozabila, da gre za knjižnico, saj je bilo v ospredju sobivanje vseh generacij, vsak je nekaj počel – bral, študiral, pisal, kreiral videe ali grafiko, šival, likal … Ne, ni se mi napačno zapisalo. Sestavni del tega velikanskega prostora skoraj brez zidov, ki bi ločevali, so učni kotički (za VET). Prava skupnost učečih se, mravljišče, v katerem vrvi, obenem pa v njem lahko najdeš tudi svojo osamo – za počitek ali ustvarjalnost. Nadvse vabljivo! In odprto vse dni v tednu, od jutranjih do poznih nočnih ur.

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS

© 2017-2019 Andragoški center Slovenije

Izdajo glasila e-Novičke denarno omogoča Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

ISSN 2591-1325

KOLOFON: Založnik: Andragoški center Slovenije, Šmartinska 134a, 1000 Ljubljana | Urednica: Ana Peklenik (T: 01 5842 575, E: ana.peklenik@acs.si) | Odgovorna urednica: mag. Zvonka Pangerc Pahernik (T: 01 5842 567, E: zvonka.pangerc@acs.si) | Drugi člani uredniškega odbora: mag. Andrej Sotošek, direktor ACS, dr. Tanja Možina, mag. Tanja Vilič Klenovšek in mag. Margerita Zagmajster | Jezikovni pregled: Ana Peklenik | Spletna rešitev: Franci Lajovic | Korektorici: Erika Brenk, mag. Zvonka Pangerc Pahernik | Oblikovanje: Larisa Hercog