V Helsinkih smo se tik pred začetkom letošnjega Evropskega tedna poklicnih spretnosti sestali nacionalni koordinatorji uresničevanja Evropskega programa za učenje odraslih (v Sloveniji je temu namenjen projekt EPUO). Tema zadnje letošnje priložnosti za vzajemno učenje (PLA) – prožne poti IO – nas je torej popeljala na sever, zato ni naključje, da so nam jo predstavile tri nordijske države – Finska, Norveška in Švedska. Navdušile so nas z odprtostjo svojih sistemov, njihovo fleksibilnostjo ter osredotočenostjo na potrebe udeleženca. Dokazi, da je t. i. nordijski model (ta vključuje še Dansko in Islandijo) nadvse uspešen, so zbrani tudi v najnovejšem Pregledu izobraževanja in usposabljanja, ki letno prinaša primerjave kazalnikov in ciljnih vrednosti EU. Delež odraslih (25–64 let), vključenih v formalno in/ali neformalno izobraževanje je (po Anketi o delovni sili) v tem delu Evrope namreč najvišji. Na Švedskem znaša 29,2 %, Finskem 28,5 %, Danskem 23,5 %, Islandiji 21,5 % ter Norveškem 19,5 %. Naj spomnimo, da je v Sloveniji vključenih le 11,4 % odraslih, poprečje EU pa z 11,1 % še ne dosega cilja, zastavljenega do leta 2020, tj. 15 %.
Predstavljenim trem sistemom je skupno dejstvo, da se v zadnjem času ukvarjajo predvsem s prenovo formalnega (na Finskem le poklicnega) IO. Pravijo, da so rezultati že zdaj dobri, vendar se jih – predvsem s prožnimi pristopi – da še izboljšati. Reforme se dogajajo na ravni višjega sekundarnega izobraževanja, predhodno ali vzporedno pa omogočajo tudi ustrezne predpriprave, tj. pridobivanje temeljnih zmožnosti oziroma kvalifikacij na primarni in nižji sekundarni ravni, če jih posameznik še nima v celoti.
Nordijski kolegi, v naših krogih znani po pionirski vlogi in razširjenosti splošnega (t. i. liberalnega) izobraževanja odraslih, tokrat o slednjem skoraj niso izgubljali besed. Presenetili so namreč s podatkom, da se večina odraslih na tej ravni (na Norveškem kar 80 %) odloča za poklicno izobraževanje in usposabljanje oziroma da je slednje v zadnjih letih namenjeno pretežno odraslim. Ti iščejo možnosti prekvalifikacije ali izpopolnjevanja, poudariti pa je treba, da ta veja izobraževanja ni slepa ulica, temveč omogoča tudi pridobitev diplome.
Predhodno pridobljena znanja in spretnosti so priznani in predstavljajo temelj za individualni izobraževalni načrt (primer Švedske) oziroma individualni načrt razvoja kompetenc (primer Finske). Pri tem jih prav nič ne zanima, kje in kako so ta znanja pridobljena, pač pa jih le ocenijo in predstavljajo odskočno desko za naprej.
Nastopajoči so izpostavili odgovornost lokalnih skupnosti, prek njih pa tudi vse močnejše povezovanje formalnega izobraževanja odraslih z lokalnim gospodarstvom. Jasno se namreč zavedajo, da mora izobraževanje temeljiti na realnih potrebah.
Potrjevanje na modularni način pridobljenih znanj postaja vse bolj integralni del teh procesov, do njega prihaja sproti, po vsakem modulu, ne šele na koncu. Financiranje prožnih poti formalnega IO je v teh državah predvsem odgovornost države, saj lahko posameznik kadarkoli brezplačno nadaljuje svojo izobraževalno pot. Na Finskem v določenih primerih finančno breme nosi tudi posameznik, medtem ko je na Norveškem zelo močna vloga tretje stranke – zaposlovalcev. Tam so sredi reforme kompetenčno zasnovanega sistema VŽU, ki bo odprl nove vertikalne in horizontalne poti učenja.
Norveška predstavnica je hudomušno omenila, da se pri njih dogaja toliko novega, da se zdi, da bo izobraževalni sektor od silne dinamike popokal po šivih. Del tega je tudi ali predvsem odstranjevanje sistemskih in pravnih ovir.
Sliši se posnemanja vredno. Še posebej v času, ko v Sloveniji razmišljamo o prenovi nacionalnega programa izobraževanja odraslih. Bomo tudi mi odprli nove, prožne poti ali se bomo zadovoljili z uhojenimi?
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS
