V teh dneh je letošnji festival učenja v polnem teku. Vse do konca junija je pred nami še skoraj polovica od več kot 7.000 registriranih dogodkov. Priložnosti za spodbujanje vseživljenjskega učenja je torej še mnogo – v koledarju se zagotovo najde kaj zanimivega tudi za vse nas.

Za nami pa so navdihujoče Nacionalno odprtje s podelitvijo priznanj petim novim dobitnikom, 17 izpeljav Parade učenja – Dneva učečih se skupnosti, večina osrednjih dogodkov letošnjih devetih skupnih akcij TVU 2019 in še marsikaj. Nabiramo vtise, zbiramo fotografije, video posnetke, objave v različnih medijih … Družbena omrežja – predvsem FB, vse bolj tudi Twitter, še malce sramežljivo pa tudi Instagram – nas povezujejo, podpirajo in nagovarjajo najširšo javnost kot noben drug medij doslej.

O TVU 2019 bomo še pisali, največ v naslednji izdaji. K spletanju utrinkov pa vabimo tudi vas, ki ste sodelovali bodisi na strani organizatorjev bodisi udeležencev. Ali pa kar v obeh vlogah, saj uspešna učna izkušnja pomeni prav to, da se meja med ‘učiteljem’ in ‘učencem’ zabriše in se bogatita oba.

V nadaljevanju pa, za pokušino, nekaj doživljanj.

Kdaj smo dovolj dobri, morda najboljši? Ne toliko za druge kot zase?

Zadnja leta nas ob začetku TVU obiščejo gostje iz tujine. TVU je namreč v mednarodni skupnosti izobraževanja odraslih prepoznan kot zgleden festival učenja s tradicijo, kontinuiteto, trdno strukturo v ozadju ter srčnostjo v ospredju. Ta brez dvoma temelji na sinergiji sodelujočih. Za obiskovalce od drugod je silno zanimiva mreža koordinatorjev TVU, ki deluje kot podaljšana roka nacionalnega koordinatorja ACS ter povrhu vsega uživa moralno in denarno podporo pristojnega ministrstva. Česa podobnega bi si želeli tudi oni.

Še posebej ponosno pa jim predstavljamo naše udeležence, dobitnike priznanj ACS in druge, zato jih vsakič povabimo na strokovna srečanja s tujimi partnerji. Letos sta se nam na seminarju s šestimi Valižani pridružili Marija in Darja. Z nami sta delili življenjski zgodbi, s svojima radostnima pojavama dokazujeta, da kar govorita, tudi živita. Poznam ju že dlje časa, vedno znova sem ju vesela in ju zelo spoštujem. Tokrat je mojo pozornost vzbudila njuna iskrena zadrega, ki sta ju odprto izražali, češ: »…saj nisem nič posebnega, saj nisem dosegla nič izrednega, saj ne vem, ali sem res tako dobra, za kakršno me imate …«

In sem se vprašala, katera so merila, ki odločajo o tem, ali in kdaj si (dovolj) dober? Zadnje čase postajam vse bolj vneta zagovornica enostavnega odgovora na to dilemo, s katero se spopadamo vsi, vse življenje: takrat, ko si sam s seboj zadovoljen in srečen. Za bolj znanstveno razlago po si bom izposodila besede filozofa Joseja Ortege y Gasseta (1883–1955), ki razlikuje človeka množice – živečega, kakor se mu zljubi, in zadovoljnega s tem, kakršen je – , ter plemenitega človeka, ki je »… po svoji notranji potrebi ustvarjen za prizadevno življenje, ki se zmeraj trudi prekositi samega sebe …« Marija in Darja, zame sta nadvse plemeniti.

Ko učenje oblikuje (novo) identiteto

Tudi v ekipi Valižanov sta bila dva učeča se. To nas ni presenetilo, saj smo se davnega leta 1995 izpostavljanja uspešnih zgodb učili prav od njih – od inštituta NIACE, z Alanom Tuckettom na čelu. Ustanova se je preimenovala v Learning and Work Institute, še vedno pa je tudi v njihovem festivalu glas učečih se komponenta,  ključna za zagovorniško plat kampanje.

Emily in Scott sta govorila o ovirah, ki sta jih doživljala na svoji poti. Z nekimi njunimi izkušnjami sem se lahko poistovetila, pri drugih sem se sama pri sebi zahvaljevala za darove, ki so mi bili položeni v zibelko. Scott se me je dotaknil z besedami: »Osemkrat sem bil v zaporu in vsakič mi je tam najbolj prijalo učenje. Ko sem se zadnjič vrnil v normalno življenje, sem pomislil, da bi lahko prav z učenjem zgradil svojo novo identiteto, namesto da bi krpal staro.« Scott je bil odvisnik, prestopnik …, danes je izobraževalec odraslih. Tudi on izžareva plemenitost, začuti se tudi, da je bila trdo prigarana.

Kdo ste pa vi?

Pred začetkom novinarske konference ob odprtju TVU v Kranju sta vstopili – Mirjana Debelak, tokratna dobitnica priznanja ACS (njena navdušujoča zgodba je opisana v drugem članku), in njena spremljevalka. Modrovali smo o vremenu pa o novinarjih, ki jih ni bilo na spregled, pa o številnih Mirjaninih udeležencih, ki so nastopili v njeni video predstavitvi in so zdaj napolnjevali Letno gledališče Khislstein … Potem se je nekaj zganilo v meni, morala sem pristopiti k tihi spremljevalki in vprašati: »Kdo ste pa vi?« Sem Marija – mama osmih otrok, žena, kmetica, udeleženka Mirjaninih izobraževanj … 

Bolj kot besede sta me nagovorili skromnost in veličina, ki je tlela v ozadju in je ni bilo mogoče spregledati. Še posebej ne tedaj, ko je med odprtjem stopila na oder in prebrala zahvalo svoji učiteljici. Morda je tudi hvaležnost, poleg zgoraj omenjene sreče, pomembna za biti dober in dobro, naravnost odlično.

Kar nekaj ljudi sem srečala v 24 letih TVU in še posebej v teh dveh tednih, ki so me nagovorili s svojim žarom. V še večji meri bi zaslužili našo pozornost, zahvalo, nadaljnjo spodbudo, prijavo na razpis, ki ga omenja Darijan … Zato da bo teh plemenitih zgodb na ogled čim več in da bodo premikale miselnost, vabile in spodbujale gradnjo novih identitet, s tem pa gojile kulturo vseživljenjskega učenja. Spremljamo zgodbe učečih se, preberite tudi 1. del.

Brez dvoma – učenje krepi in osrečuje!

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS