Februarja sem se v okviru projekta Erasmus+ KA1 (Medkulturnost je naša prednost) v Bologni udeležila strukturiranega tečaja z naslovom Medkulturno učenje in kulturna raznolikost v razredu, kjer smo spoznavali nove metode in pristope k delu s priseljenci. Med drugim smo spoznali metodo kolaž[1], ki je zelo uporabna in uspešna tako pri delu s priseljenci kot ostalimi ciljnimi skupinami, saj se izraža skozi kreativnost, je zabavna in igriva.
Metodo lahko uporabimo pri skupinskem delu v razredu z različnimi udeleženci (jezikovno mešani, z znanjem slovenščine na različnih nivojih, osebami z raznimi ovirami), pa tudi v homogenih skupinah, npr. pri starejših. Pri tem ni pomembno, koliko so udeleženci likovno spretni ali nadarjeni, se pa pri predstavitvah kolažev opazita kreativnost in organiziranost posameznikov.
Kolaž izdela vsak sam in kot smo različni vsi med seboj, tako so različni tudi končni izdelki. Izražajo tako razlike kot podobnosti in stične točke. Če torej pogledamo vse kolaže določene skupine, si lahko ustvarimo mnenje o njej – kaj člane povezuje in zbližuje.
Navodila udeležencem naj sprožajo pozitivna asociacije (npr. kaj radi počnejo, kaj jim je všeč, česa ne marajo, kako preživljajo prosti čas), nato jim damo »podlago«, na katero lepijo posamezne koščke – npr. na papir natisnemo drevo s koreninami, deblom, vejami in krošnjo. Udeležencem pojasnimo, kaj pomenijo korenine (družina), krošnja (hobiji) ipd. Lahko pa jim damo samo prazen list papirja in jim prepustimo odločitev o vsebini in obliki kolaža.
Poskrbeti moramo za ustrezen material (revije, časopise …), ki ga udeleženci lahko uporabijo, škarje in lepila. Metoda spodbuja kreativnost in ne zahteva posebnih jezikovnih spretnosti, saj si udeleženci zamislijo, kaj o sebi želijo predstaviti na kolažu in potem iščejo primerne motive.
[1] Kolaž je slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem koškov papirja, krpic, lesa (SSKJ).
Udeleženci v nadaljevanju pojasnijo svoje izdelke. V ospredju ni jezikovno izražanje (pri priseljencih), kajti podobe, izražene na kolažu, povedo več kot besede. Če gre za začetek dolgotrajnejše dejavnosti, lahko izdelke nalepimo na steno v prostoru. In samo udeleženci te skupine vedo, kaj pomenijo kolaži oz. kdo tiči za posameznim izdelkom.
Tudi tečajniki smo se preizkusili v tem kreativnem procesu. Najprej smo tiho in sproščeno, potem pa vse bolj mrzlično in glasneje listali revije in časopise, si jih podajali preko mize in iskali ustrezne podobe, s katerimi bi se predstavili, pogledovali okoli sebe, kaj so našli drugi; kako so se lotili zlaganja in lepljenja koškov v celoto. Najdene motive je bilo treba še razporediti po podlagi in nalepiti.
Naši kolaži so bili zelo različni. Ugotavljala sem, katera skupna zanimanja imamo, kaj se zdi drugim pomembno, kaj nas osrečuje, česa ne maramo, kaj vse bi še lahko povedala o sebi. Zelo je bilo zanimivo na kolažu videti sliko, ki si jo v reviji samo preletel z očmi, nekoga drugega pa se je dotaknila in jo je uporabil. Zagledala sem podobo, ki sem jo sama mrzlično iskala in ne našla. Navdušena sem bila nad zamislijo drugega, ki je imel pri iskanju več sreče. Vsi smo bili zelo sproščeni in če nas je o kom še kaj dodatno zanimalo, nismo skoparili z vprašanji. Vsako predstavitev smo nagradili z glasnim aplavzom. Kolaže smo lepili na steno, tako da so skupaj predstavljali en velik kolaž nas posameznikov in hkrati skupine. Različnost nas bogati in hkrati povezuje.
Priporočam.
Lea Zlodej (lea.zlodej@lu-jesenice.net), LU Jesenice
