Od februarja, ko sem sem v e-Novičkah objavila prispevek o zimskih pohodih slepih in slabovidnih, so nas pozdravili številni hribi. Marca smo obiskali zasnežene Kofce in Šijo. Nato nam je nekaj pohodov zaradi izredno slabega vremena odpadlo, a smo kljub temu prehodili kar precej planinskih poti. Tu omenjam tiste, ki sem se jih udeležila.
V začetku junija smo se po grebenu Paškega Kozjaka povzpeli do Basališča ter se spustili do Vitanja, kjer smo si ogledali Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga.
Kmalu zatem smo se udeležili vseslovenskega inkluzijskega pohoda do Planine nad Vrhniko in od tu do Starega Malna.
Naj omenim še pomemben inkluzijski pohod. Ob dnevu slovenskih planincev, 10. junija, se nas je na Kalu nad Hrastnikom zbralo okrog 1.200. Najbolj pridni so skočili še na Mrzlico.
Pestre športne aktivnosti na Parafestivalu
Julija smo bili na Parafestivalu ob sotočju Soče in Tolminke. Tamkajšnje športne aktivnosti so prirejene osebam z različnimi oviranostmi. Številni so supali, veslali v kanuju, plezali, kolesarili, streljali z lokom ali se z raftom spustili po brzicah. Odbor InPlaninec je organiziral dva pohoda: daljšega z Mosta na Soči preko hriba Bučenice in krajšega za invalidske vozičke in parakolesa, oba s ciljem v Tolminu, ob sotočju Soče in Tolminke.
Julija smo bili posebno aktivni. Osvojili smo Slemenovo špico, najhitrejši pa Zavetišče pod Špičkom.
Storžič je bil nekakšen test za naš najvišji vrh.
Krona naših pohodov je bil Triglav, naš veličastni očak. 18. julija so se izpolnile sanje tako številnih slepih in slabovidnih planincev kot spremljevalcev. Osvojilo ga je kar 17 slepih in slabovidnih planincev, štirje nevrorazlični in gluhi, vseh skupaj s spremljevalci in vodniki pa 64 InPlanincev.
Pohod je bil organiziran v treh skupinah, da smo se lepo razporedili na vrhu. Veselja ni bilo ne konca ne kraja. Trajalo je še naslednji dan, po spustu do Krme. Tam smo ostali en dan dlje, da so gozdarji in gasilci usposobili cesto, ki je bila po orkanskem vetru popolnoma neprehodna. Oskrbnica s pomočnico, srčni gospe, sta nas gostoljubno sprejeli. Razvajali sta nas s hrano in vsem priskrbeli ležišče, zato smo se imeli res lepo. Toliko o tako imenovanem reševanju v Krmi, o katerem so se razpisali mediji! Ne nazadnje si zaslužita pohvalo Jurček in Marjeta za odlično organizacijo. Vsi naši slepi in slabovidni so varno prišli do vrha in nazaj v dolino, saj so bili vrhunsko varovani.
Po Primorski in Gorenjski do zaključka sezone
Septembra je InPlaninec organiziral pohod GOGO do Planinskega doma pod Ježo in daljši pohod od tam po krožni poti v spremstvu vodnikov PD Valentin Stanič iz Kanala.
23. septembra smo se udeležili inkluzijskega pohoda od Ankarana do Debelega rtiča, kjer je bil slovesen zaključek podviga. Vrstili so se govori, sledila je podelitev priznanj. Program je povezovala simpatična Urška Vučak Markež. Odmevala je naša himna in šotor je bil poln našega plesa in smeha. Vzdušje je bilo čustveno obarvano in marsikomu se je utrnila solza veselja.
Naše praznovanje ob zaključku SSP se je nadaljevalo v Elerjih, kjer smo preživeli nekaj čudovitih dni. Skupaj smo kuhali in pospravljali, plesali, se zabavali, hodili na sprehode ipd. InPlaninec skrbi tudi za to, da spoznamo kaj novega in se tudi kaj naučimo. Tako smo spoznali arheološko najdišče Kaštelir Elerji in se seznanili s krajevno zgodovino. Občudovali smo sončne zahode in uživali na obali. Zadnjega dne je bilo posebno lepo. Spoznali smo Škocjanski zatok in videli nekaj njegovih prebivalcev. Na Debelem rtiču smo zaplavali v morju.
Težko smo se poslovili. Želimo si še takih malo daljših druženj, ki nas še tesneje povezujejo.
Še več informacij, fotografij, zahvale podpornikom in sponzorjem ter natančno statistiko pohodov si lahko ogledate na spletni strani PZS – Pohodi InPlaninec, prav tako na njihovem FB. Na Youtubu pa je med drugim objavljena avtorska pesem našega Dua SIMI, ki sta jo zapela tudi na slovesnosti na Debelem rtiču.
Marija Metlika (m.metlika@gmail.com), prostovoljka
Trackbacks/Pingbacks