Odbor InPlaninec tudi v zimskim mesecih organizira pohode za slepe in slabovidne. Zaradi varnosti in glede na vremenske razmere je v tem obdobju več pohodov predvsem v sredogorje in nižje hribe.

Sredi decembra smo prehodili zanimivo Pot treh zvonov. Začela se je v Žiganji vasi pred cerkvijo Sv. Urha, ki je pomemben kulturni spomenik lokalnega pomena. Našo pozornost so pritegnile tudi t. i. ulične jaslice tako v Žiganji vasi kot tudi v sosednjih Sebenjah. Domačini jih postavijo pred hišami in vsake so nekaj posebnega. Pot, ki smo jo začeli popoldne, se je nadaljevala v večer in imeli smo čaroben nočni pohod, ki se je nadaljeval skozi Udin boršt in nas po krožni poti pripeljal nazaj na izhodišče.

Že naslednjega dne je bil organiziran pohod na Uršljo goro za planince, ki niso mogli priti na jesenski pohod. O tem je objavljen prispevek naše Vesne v novicah PZS, opremljen s krasnimi fotografijami.

Na Štefanovo  smo imeli še en nočni pohod, in sicer iz Moravč na Ušte. Z nami je šlo veliko otrok, saj jih je na cilju čakalo lepo presenečenje. Pot  je bila razsvetljena in opremljena z rekviziti iz dežele škratov. Ko smo prišli do planinske koče Ušte – Žerenk, smo okrasili samotno jelko, otroke je razveselil Božiček,  sledilo je prijetno druženje z glasbo in plesom.

Po Peklu, kamor smo se povzpeli avgusta lani, smo januarja dosegli še Nebesa. Tako se namreč imenuje simpatičen hrib nad Šentrupertom na Dolenjskem. V kraju smo si ogledali znamenito gotsko cerkev iz 15. stoletja, ki je spomenik državnega pomena. Nato smo se udeležili luninega pohoda v Nebesa. Planinsko društvo Polet iz Šentruperta jih ob polni luni pripravlja že od leta 2007. Poimenovali so jih lunohodi, udeležence pa lunohodce. Tokratni lunohod je bil 199. po vrsti, v februarju pa bo jubilejni 200. Izvedeli smo tudi nekaj zanimivih zgodb in anekdot. Na vrhu smo zapeli in zaplesali. Ko je končno priplula polna luna, smo veseli zapustili Nebesa.

Pot v Nebesa

Odbor InPlaninec je organiziral še tri pohode po Moravški planinski poti, imenovani tudi Moravška obhodnica, enega v januarju in dva v februarju.

Na prvega smo se odpravili od gradu Tuštanj čez Spodnjo in Zgornjo Javoršico, mimo zadnjega dela kraja Sveta Trojica na Murovico, od tu na Cicelj. Od tod smo se spustili do Sv. Miklavža in Katarije. Malo smo se pomudili na kmetiji Pri Mežnarjevih, se od tam spustili do Grmač in si po dolgem pohodu dali duška v planinski koči Ušte – Žerenk.

Drugi pohod smo pričeli blizu Sv. Andreja pri Krašcah, šli skozi vasi Imenje, Prikrnico, mimo Sv. Mohorja, preko vasi Vinje in Negastrn do Limbarske gore. Ogledali smo si cerkev sv. Valentina in se okrepčali v gostilni. Skoraj 18 km dolgo pot smo zaključili na Vrhu pri Mlinšah. Tja nas je prišla pozdravit moja in naša draga prijateljica Darja Smrkolj, ki se je na ta vrh povzpela iz druge smeri, iz Kandrš, fotografijo z Vrha pri Mlinšah pa objavila na svojem FB.

Imenje - Sv. Mohor - Limbarska gora - Vrh pri Mlinšah

Naslednjega dne smo se odpeljali v Kandrše, si tu ogledali gasilski muzej. Povzpeli smo se v Zgornjo Slivno in do središča Slovenije, GEOSS-a. Od tu smo premagali kar dolgo, strmo in zasneženo pot do najvišje točke Moravške planinske poti, 880 m visokega Pivkelj turna. Spustili smo se do zdaj že dobro znane planinske koče Ušte – Žerenk, kjer smo se poveselili ob uspešnem zaključku Moravške planinske poti. Na njej smo spoznali mnoge slovenske kraje, za katere je marsikdo slišal prvič. Vsi ti pohodi so izjemno pomembni – ne le zaradi telesne dejavnosti, temveč tudi zaradi utrjevanja prijateljstev, spoznavanja naše domovine in lepot narave.

Imenje - Sv. Mohor - Limbarska gora - Vrh pri Mlinšah

V marcu sledijo novi pohodi, objavljen je že tudi letošnji seznam pohodov GOGO. S to akcijo so v letu 2020 začeli PZS, Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Zveza paraplegikov Slovenije in Društvo distrofikov Slovenije. Ta izjemni pristop omogoča gibalno oviranim dostop do nekaterih hribov in planinskih koč, omogoča jim, da uživajo v naravi, da se družijo. Akcija pomembno krepi solidarnost in prostovoljstvo, omogoča medgeneracijsko sodelovanje in še marsikaj, v zadovoljstvo vseh sodelujočih.

Marija Metlika (m.metlika@gmail.com), prostovoljka