Zadnjega dne v novembru smo na ACS v sodelovanju z ZDUS in SUTŽO organizirali Forum EPUO o prihodnosti izobraževanja odraslih. Tokrat smo se s povabljenimi govorci osredotočili na problematiko medgeneracijskega sodelovanja in drugega vključevanja starejših v izobraževanje in družbo. Že petič letos smo ob zaslonih zbrali več kot 150 ljudi. Obiskovalci naših spletnih dogodkov so različni in vedno povezani s tematiko, ki jo postavimo v ospredje. Januarja smo tako v sodelovanju s Platformo SLOGA in Slovensko filantropijo govorili o migracijah in vključujoči družbi. Junija smo povabili medse strokovnjake za umetno inteligenco in digitalizacijo ter razpravljali o vlogi tehnologije v življenju sodobnega človeka. Dogodek smo organizirali v sodelovanju s CMEPIUS. Oktobra smo se obarvali zeleno – s strokovnjaki in predstavniki Platforme Sloga smo iskali rešitve problemov, povezanih s trajnostnim razvojem in tovrstno preobrazbo družbe. V Zvonkinem prispevku v tej izdaji e-Novičk lahko preberete prispevek o četrtem srečanju o prihodnosti dela in spretnosti. Ko to pišem, se veselimo še 6. Foruma o dejavnem državljanstvu.
S tem pokrivamo teme, ki so v izobraževanju (odraslih) pomembnejše, kot se morda zdi. Ne nekem drugem dogodku pred leti smo ponavljali misel »Leta nimajo moči, da bi me postarala.« Ta misel se je ponovno vrinila v ospredje moje zavesti, ko sem spremljala dogodek o medgeneracijskem sodelovanju. Koliko moči, motivacije in socialnega čuta je v govorcih, ki smo jim tokrat prisluhnili!
Človekove pravice za vse starosti
Tematiko smo zajeli celostno – od politike k praksi, delovanju. Podpredsednica ZDUS Jožica Puhar je na kratko povzela dogajanje na nedavni konferenci Človekove pravice za vse starosti: Spodbujanje vseživljenjskega vidika in medgeneracijskega sodelovanja za spoprijemanje s starizmom, ki je tekla v okviru slovenskega PSEU. Več o tej konferenci lahko preberete v Matejinem prispevku. Jožica se je precej mudila ob besedi ‘starizem’ (angl. ageizem), ki je sama po sebi diskriminatorna. Ob tem je bilo zanimivo spremljati debato v klepetalnici, v kateri so druge strokovnjakinje (zelo zgovorna je bila dr. Dušana Findeisen) njene misli dopolnjevale. Poudarila je, da si mednarodne organizacije prizadevajo uveljaviti strategije, ki bodo kakršno koli nestrpnost do starejših kar najbolj omejile. Pravo orodje za sprejem ustrezne zakonodaje pa je seveda v rokah držav članic.
Naslednji govornik je predstavil stališče mladih. Jaka Trilar iz Medgeneracijske koalicije je poudaril, da so diskriminirani tudi mladi, saj se od njih precej pričakuje, hkrati pa jim razmere ne dovolijo, da bi prav zares odrasli in živijo v t. i. A-stanovanjih – na podstrešju hiše svojih staršev. Rešitev v Mladinskem svetu Slovenije vidijo v povezovanju. Medtem ko številni starejši živijo sami v prevelikih hišah, so številni mladi pripravljeni zanje skrbeti, jim delati družbo. Treba je le določiti pravila – v kolikšnem obsegu kdo prispeva. Kaj v tem scenariju manjka? Zaupanje. K temu lahko prispeva izobraževanje, svoj kamenček doda vsak od nas.
Od pogojnika k sedanjiku
Odločitev, sklepi in podlage so v rokah odločevalcev. Na terenu pa je živahno. Dogajanje so v prvem delu dogodka predstavili prostovoljci programa Starejši za starejše, ki teče pod okriljem ZDUS, ter Mateja Šmid in udeleženke Medgeneracijskega centra Kranj, ki je organiziran v okviru LU Kranj. Program Starejši za starejše je v 17 letih nudil več kot milijon obiskov. Pomoči je bilo deležnih več kot 120.000 uporabnikov. Rožca Šonc, letošnja dobitnica najvišjega državnega priznanja na področju prostovoljstva, in njena ekipa priznavajo, da nudenje pomoči starejšim bogati oboje. Tako kot ta je bil tudi program Medgeneracijskega centra Kranj predstavljen v navdihujočem videu. Udeleženke programa plešejo, pojejo, telovadijo, slikajo in razmišljajo, kako bi se vključile še v druge dejavnosti – če bi bilo le več časa. Tovrstni programi, kot smo lahko videli tudi v drugem delu dogodka, potrebujejo neko streho, pod katero se lahko zainteresirani posamezniki zbirajo, družijo, izrazijo svoj interes in prispevajo.
Na SUTŽO skupaj ustvarjajo upokojeni učitelji, uradniki in delavci
Dr. Dušana Findeisen je skupaj z dr. Ano Kranjc pred 38 leti vložila precej truda, da je SUTŽO lahko začela delovati. Ugotavlja, da se izobraževanja starejših še vedno držijo trije miti, ki jih je v svoji predstavitvi razbila. Starejši se učijo zato, ker vsi potrebujemo znanja, da se lahko vključujemo v družbo. Tudi njihovo učenje je odgovorno, kontinuirano, zanje ni vse dobro. Poudarila je, da izobraževanje starejših prispeva k večji družbeni pravičnosti.
S svojim prispevkom in videom je njene besede potrdila arhitektka Meta Kutin, ki na SUTŽO Ljubljana s svojimi študenti raziskuje prestolnico. Pripravili so video, ki pove več kot tisoč mojih besed – o programih, namenu, motivaciji, udeležencih. Potrjene so bile vse besede dr. Findeisen.
Tudi v manjših krajih ustanove v mreži UTŽO s podporo lokalne skupnosti krepijo kakovost življenja. Ne le starejših, ampak vseh. Sonja Lakovšek in Mira Mori Hribar sta predstavili primer odlične prakse – MOCIS iz Slovenj Gradca. Ne samo v navadnih, tudi v koronskih časih so predavatelji in študenti našli možnost sodelovanja in večina programov teče naprej. Za kakovostno starost je treba biti dejaven. Učijo se tujih jezikov, slikajo, telovadijo, izvajajo pilates. Tudi na daljavo. Izobraževalna organizacija ima to prednost, da ljudi nauči, če česa ne znajo – celo komunicirati po Zoomu.
Če bi naš dogodek potekal v živo, bi se podaljšal zaradi številnih aplavzov
Tako pa se je navdušenje kazalo na zaslonskih obrazih in v klepetalnici. Pri srcu nam je bilo kljub temu lepo. Imam privilegij, da lahko nekatere prispevke vidim vnaprej. Tokrat sem vnaprej izpisala tale citat dr. Ane Krajnc.
Ni kaj dodati, kajne? ‘Človek se mora učiti, zato da deluje, da je vključen,’ je poudarila. Tudi z zelo ilustrativnimi primeri, ki so se nam, o tem sem prepričana, vtisnili globoko v spomin. Vprašanja starosti in staranja pač zadevajo vse ljudi v vseh življenjskih obdobjih. Celotni posnetek njenega nastopa si pa le oglejte. Da misliti.
Dogodek je upravičil svoj naslov in svoj namen. Izkazalo se je, da so politiki tisti, ki morajo pogledati, kaj se v praksi že dogaja (in podeliti še kakšno državno priznanje). Potem pa sprejeti zakonodajo, ki bo vključujoča in ne bo nikogar pustila zadaj. Ne starih ne mladih.
Poznate koga, ki je upokojen in osamljen? Predvajajte mu posnetek našega dogodka. Zamisli za kakovostno preživljanje prostega časa kar mrgoli. Kmalu bomo objavili tudi različico s podnapisi v angleščini, primerno za mednarodno okolje. Tako se bomo/boste/bodo lahko tudi v tujini pohvalili, kakšno bogastvo (so)delovanja obstaja pri nas.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
