Direktorat za izobraževanje, kulturo, mladino in šport pri Evropski komisiji je 25. januarja letos organiziral Prvi evropski vrh o izobraževanju z namenom, da opredeli vizijo za vzpostavitev t. i. Evropskega izobraževalnega prostora do leta 2025. »Ta proces, ki bo temeljil na zaupanju, načelih kakovosti in socialne vključenosti, predvsem pa na skupnih vrednotah in občutku pripadnosti, bo zadeval vse – učence in dijake, študente in učitelje,« je v svojem uvodnem nagovoru več kot 500 udeležencem zagotovil komisar za izobraževanje, kulturo, mladino in šport, Tibor Navracsics.
Več kot 25 razprav, več kot 20 ministrov držav članic EU (med njimi tudi dr. Maja Makovec Brenčič), drugi visoki predstavniki iz sveta izobraževanja, politike pa tudi nekaterih storitvenih in nevladnih dejavnosti – vse to je sestavljalo bogat program, ki pa je v mojih očeh imel eno veliko pomanjkljivost. Vse se je bolj ali manj končalo pri formalnem izobraževanju – pa četudi na ravni (po)univerzitetnega študija. Vse se je sukalo okrog učencev, dijakov, študentov in učiteljev. Izobraževanja odraslih ni omenil nihče, še besedo ‘vseživljenjsko učenje’ je bilo slišati le dva-, morda trikrat v celotnem dnevu.
Navdušujoča uvodničarka, astronavtka Samantha Cristoforetti, nam je s tankočutnostjo in hkrati z velikim žarom opisala svojo življenjsko pot od otroštva, preživetega v hribovski italijanski vasici, do šolanja na prestižnih univerzah in usposabljanj za astronavtko v Evropi, Ameriki, Rusiji ter nenazadnje – do 199-dnevnega bivanja v vesolju, ko ‘niti nebo ni več meja, ki se je ne bi dalo preseči’.
»Kulturni šok ob spremembi življenjskega in izobraževalnega okolja bi moral biti obvezna izkušnja slehernega mladega človeka,«
je poudarila in s tem namigovala na priložnosti, ki jih ponuja program Erasmus+. Skupna evropska identiteta in poudarek na humanističnih vsebinah – potem ko so bila kar nekaj let v ospredju prizadevanja za čim večje vključevanje mladih v naravoslovni študij – to dvoje je velo iz njenega govora in obenem spredalo rdečo nit celotnega dogodka.
Je bilo tako zato, ker je šele pred kratkim (od 20. do 24. novembra 2017) Evropa slavila Evropski teden poklicnih spretnosti in je po logiki Evropske komisije izobraževanje odraslih s tem pokrito – pod okriljem drugega direktorata, prostojnega za zaposlovanje, socialne zadeve, spretnosti in mobilnost delovne sile?! Zdi se namreč nedoumljivo, da nekaj tako logičnega, naravnega, nujnega … kot je izobraževanje in učenje skozi vse življenje in na vseh področjih (izobraževalnem, delovnem, osebnem, skupnostnem) ni izrečeno in na Prvem evropskem vrhu o izobraževanju ne dobi prostora, ki mu pripada – zato ker obstaja, ker v dejanskem življenju deluje in žanje rezultate. In ker potrebuje priznanja in spodbude – tako kot vse druge ravni sistema izobraževanja! Lahko bi si rekli – nič hudega, mi delamo naprej. A ta politika poleg velikih besed deli tudi denar! Več o tem v naslednjem članku.
Svoje nestrinjanje sem na srečo lahko izrazila s tvitanjem na #EduSummitEU. Verjamem, da so bili tviti, s katerimi sva se z Gino Ebner iz EAEA zavzemali za enakovredno obravnavo izobraževanja odraslih in vseživljenjskega učenja ter za večsektorski pristop, kaplja v morje okrog 10.000 kratkih sporočil. A protest in apel sta bila izražena, in bosta še kje in še kdaj!
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks